Komentar

Samo, da nam nebo ne pade na glavo

23.04.2010

Ko sem bil osnovnošolec so me starši poslali v šolo, kjer so učili tudi latinščino. Na žalost pa ni bila obvezna za prehod v naslednji razred. Tako smo nekateri v zadnjih klopeh vse ure prebirali Asterixa – v slovenščini. Verjetno se spominjate, da so se neustrašni Galci bali edino tega, da bi jim ‘nebo padlo na glavo’. Prav to pa se je z Uredbo o mejnih vrednostih svetlobnega onesnaževanja zgodilo Slovencem. Nebo nam je padlo na glavo.

Namen te uredbe je, da povzamem, zmanjšati svetlobno onesnaževanje, ki onemogoča pogled na nočno nebo, s tem ovira delo astronomov, ter ogroža mnoge vrste žuželk in jim preprečuje uresničenje njihovega biološkega poslanstva.

To so hvalevredni in pravilni razlogi s katerimi se strinjamo vsi, katerih se svetloba in njen položaj v urbanih prostorih, dotika. Vključno s celotno stroko projektantov in inženirjev razsvetljave, ki v razpravo o tej uredbi ni bila vključena. Saj vemo, kako gre: ‘Če jih vključimo v pripravo se ne bomo nikoli zmenili! Raje se sploh ne začnimo pogovarjati, bomo zadevo že potem popravljali…’. Demokracija pač ni tako učinkovita kot diktatura – da pa vseeno boljše rezultate. Tako da nam sedaj preostane samo pisanje člankov in pisem v upanju, da nas bo kdo slišal in ker se te dni izteka rok za pripombe na predvidene spremembe te Uredbe, bom poskušal del svojih pripomb predstaviti javno. Pri tem se bom osredotočil predvsem na področja s katerimi se v studiu srečujemo pri našem delu – oblikovanju svetlobe:

Napačen pristop
Uredba pristopa k problematiki svetlobnega onesnaževanja iz perspektive posamezne svetilke, ne pa iz perspektive celotne instalacije. Tako je naprimer pri razsvetljavi trga na področju kulturnega spomenika (večina glavnih trgov v slovenskih mestih) dovoljeno uporabiti 30 svetil, vsako po 20W, ni pa dovoljeno uporabiti 6 svetil, vsako po 100W. To seveda nima prav nobene zveze ne z omejevanjem svetlobnega onesnaževanja ne s porabo energije. Močno in povsem po nepotrebnem pa omejuje možne oblikovne rešitve razsvetljave. To je samo en primer pristopa, kateremu nažalost sledi cela Uredba.
Predlog: Uredba naj določa mejno porabo energije in omejevanje svetlobnega onesnaževanja celotne instalacije, ne pa posameznih svetil. Tako bo lahko projektant razsvetljave kompenziral osvetlitev npr. spomenika, kjer več svetlobe uide v nebo, z bolj varčno in ekonomično razsvetljavo v drugih delih celotne instalacije.

Osvetlitev kulturnih spomenikov
Jakost osvetlitve kulturnih spomenikov je izenačena z jakostjo katerekoli druge fasade.
Predlog: Pomembnosti vseh šoping centrov in podobnih objektov za narodov blagor ne gre zmanjševati, ampak vsaj izven njihovih odpiralnih ur, pa bi stavbe kot npr. Ljubljanske Univerze, Parlamenta, vseh Rotovžev v slovenskih mestih itd., lahko bile vsaj za odtenek bolj osvetljene.

Osvetlitev kipov in vodnjakov
Če poenostavim pravni jezik v Uredbi, uredba določa, da morajo biti vsi nepokriti kulturni spomeniki (npr kipi, vodnjaki), ki se jih zaradi tehničnih omejitev ne more osvetljevati od zgoraj, osvetljeni tako, da je najvišji meter spomenika v temi.
Predlog: Tukaj je težko karkoli napisati. Je pa vsekakor zabavno branje.

Enačenje ruralnega in urbanega okolja
Mejne vrednosti osvetlitve fasad zgradb, kjer so stanovanja so enake ne glede na lokacijo te stavbe. To pomeni, da je fasada v središču Ljubljane lahko osvetljena toliko kot fasada v ruralnem okolju, pri čemer v Uredbi ni jasno ali se pri merjenju osvetljenosti upošteva tudi prispevek vseh svetlečih reklam in bližnjih izložb in lokalov, ki v mestnih središčih ponavadi prispevajo večji delež osvetljenosti.
Predlog: Potrebno je razjasniti kaj se šteje pod ‘osvetlitev fasade’. Ali je to vsa razsvetljava, ki sveti na fasado ali pa je to samo razsvetljava nameščena posebej za osvetlitev fasade. Na splošno je pa to podobno vprašanje kot ali lahko prebivalci strogega centra večjih mest zahtevajo isto kvaliteto okolja, kot prebivalci vasi? Ob seveda lažjem dostopu do zgoraj omenjenih nakupovalnih središč, kinov, gledališča, najlubšega frizerja ter ostalim urbanim komoditetam, zaradi katerih s(m)o se verjetno odločili stanovati v središču mesta.

Povsem nerealne omejitve porabe energije
Uredba ima še cel kup pomankljivosti in napak, kot naprimer omejitve porabe energije za razsvetljavo poslovnih stavb, a so mogoče preveč tehnične za ta članek (podrobneje so opisane npr. na spletnem naslovu www.sdr.si). Te in podobne pomankljivosti pa nažalost dobesedno onemogočajo vsakrkšno resno branje uredbe. V praksi je tako nastal običaj, da se med projektiranjem razsvetljave za mnenje vpraša kar t.i. ‘glavnega pisca’ Uredbe, češ »a je to u redu al’ ni«. In če ta pisec, ki ni niti pravnik niti projektant, je pa astronom, pokima – je vse ok in nihče se ne bo pritožil.

Za konec
Na neki okrogli mizi na temo Uredbe mi je eden od bolj umirjenih piscev te Uredbe rekel: ‘pa saj noben predpis ni popoln’. Res ni, in tudi ta vsekakor ni eden izmed ‘ta boljših’. In pozabimo za trenutek, da bi mogoče lahko bil boljši, če bi se v samem začetku v razpravo vključile vse relevantne stroke. Predlagam pa, da se sedaj, ko Ministrstvo za okolje in prostor pripravlja spremembe Uredbe (ki so resda osredotočene na razbremenitev MOP večine nerealnih obveznosti ki jim Uredba nalaga), osredotočimo na bolj celostno in pravilno urejanje tega področja.

Če želite dodati svoj komentar, vas prosimo, da se registrirate. Hvala.