Komentar

Dialog med hišami, dialog z ljudmi?

Custom Author

23.04.2010

Plečnikovo nagrado je včeraj prejela nova stavba Biotehniške fakultete v Ljubljani, ki so jo načrtovali Tomaž in Lena Krušec ter Vid Kurinčič. Tudi z letošnjim izborom arhitekturnih nagrad Plečnikov sklad uveljavlja svojo doktrino: Da je arhitektura obrt, ki bi v prostoru morala ostati neopazna, nevtralna, zgrajena v fizičnem kontekstu z obstoječim. Obenem pa naj ne bi pristala na uveljavljene standarde. Plečnikovi medalji sta prejela prenovljena arheološka klet Knežjega dvorca v Celju (Gartner, Gobov, Babnik in Lenaršič) ter vrstne hiše v Ljubljani (Peterkoč). Še dve medalji je žirija namenila knjigam: monografiji Edvard Ravnikar: Architect and Teacher (Vodopivec, Žnidaršič, Skalar), prevodu Vitruvija in razpravi O antičnem inženirstvu (Košir)

Obrazložitve nagrad so zanimive, ko jih beremo skupaj z obrazložitvami komisij v preteklih letih. V teh besedilih lahko razberemo kriterije, ki si jih postavijo ocenjevalne komisije, njihovo nezadovoljstvo z načinom vsakdanje produkcije prostora in prepričanje o poslanstvu, da z izborom vplivajo na spremembe v obstoječi arhitekturni praksi. Nagrada, ki si lasti status najpomembnejše na svojem področju v Sloveniji, naj bi torej ob podelitvi narekovala, kako naj se gradi v prihodnosti. Kaj nam sporoča letos?

Delo je v naslovu članka o Plečnikovih nagradah povzelo: »Nagradili so dialog med novim in starim«. Dialog s preteklimi gradbenimi strukturami je bil tema, ki se ji arhitekti pri načrtovanju stavbe dekanata Biotehniške fakultete v nobenem primeru ne bi mogli izogniti, saj je prizidana k stari stavbi BTF. Še bolj neizogiben je bil dialog s starim v kleti Knežjega dvorca v Celju, kjer so morali oblikovati interjer za predstavitev izkopanih zgodovinskih struktur. Hiše na Jurčkovi stojijo v prostoru, kjer naj bi obstoječe ne imelo nikakršne vrednosti. Zato so »dobrodošla kritika podivjani gradnji, ki se je v zadnjih letih razmnožila ob Jurčkovi.«

Odkar spremljam Plečnikove nagrade me zanima predvsem, kako daleč sežejo. Teza o dialogu med novimi in obstoječimi stavbami, strukturami in prostorom v okolici je v obrazložitvi Plečnikovih nagrad stalnica. Toda, kdo razume, kaj mu lahko prinese dialog med novim in starim? Kakšne so njegove prednosti? Koga se dotakne »kritika podivjane gradnje« v obliki izčiščenih volumnov in ostrih robov?

V obrazložitvi nagrad tudi letos ne manjka trditev, ki postajajo že skoraj tradicionalne. Za nagrado primerne arhitekture niso spektakularne in niso samozadostne. Arhitektura, primerna za Plečnikovo nagrado mora predstavljati nevtralno ozadje za življenje znotraj nje in v njeni okolici. Kakšen bi torej moral biti ta pogovor med hišami, da bi bil produktiven? Je dober, stimulativen pogovor res nevtralen, zadržan, spoštljiv, skromen, tehnično dovršen… So naša mesta zaradi tega zanimivejša, privlačnejša, prijetnejša? Je to arhitektura, zaradi katere se bolje živi in učinkoviteje dela? So to prostori, s katerimi se ljudje poistovetijo in so jih pripravljeni braniti? Pred kapitalom, pred brezvestnimi politiki?

Ob podelitvi Plečnikovih nagradah je slovenska arhitektura vse in nič. Imamo arhitekte, ki so sposobni zanimivih projektov, a ljudje, politiki, sploh pa kapital, naj bi tega ne razumeli… Nihče noče dobre hiše. Je to res? Kako naj nekdo spozna koristi tega, da v stavbah niso uporabljeni standardizirani elementi, ki so na voljo na trgu, temveč posebej načrtovano stavbno pohištvo, oprema in izdelki gradbene industrije. Kakšne so prednosti uporabe nestandardiziranih gradbenih elementov, ki niso oblikovani glede na zahteve sodobnega trga? Je to lahko del raziskovanja, katerega izsledke bo uporabila slovenska industrija gradbenih izdelkov? Bi slovenska arhitektura lahko zavzela mesto R&D slovenske gradbene industrije?

Nagrada danes ni doživela odziva v Večeru in Dnevniku. S kratko notico in brez fotografije so jo pospremile Finance. Verjetno bodo dobre in zanimive stavbe medijsko vedno zanimive, vendar domet Plečnikove nagrade ostaja znotraj poklicnih okopov. (Zadovoljstva?)

Vsako leto se skušam postaviti v vlogo nekoga, ki nima posebnih arhitekturnih znanj. Morda nekoga, ki gradi hišo ali kupuje stanovanje. Ali pa nekoga, ki razmišlja ali si njegov župan zaradi tega kar je zgradil zasluži glas na jesenskih volitvah. Vendar vsako leto ostanem z občutkom, da sem član sekte, ki malikuje beton, steklo in železo, ostre vogale in ravne robove…

Ta zapis ni zamišljen kot kritika dela žirije, niti kritika izbora, niti kritika nagrajenih hiš. V uvodniku kataloga berem, da je arhitekturni prostor vse bolj kaotičen, fragmentiran in individualiziran. Sam mislim, da je arhitekturni prostor predvsem veliko bolj odprt in da se je v njem potrebno povezovati brez zavor. Moje nedavne izkušnje v natečajnih žirijah so takšne, da konstruktivno razpravo o dobri arhitekturi še vedno zavira okus, ki se ga skuša zaviti v moralo in etiko. Nagrade, zakoni in izobraževanje so trije glavni stebri, na katerih slonijo spremembe obstoječe prakse. Plečnikovo nagrado vidim kot eno od osrednjih komunikacijskih orodij, s katerim bi poklicne organizacije sporočale ljudem, podjetjem, občinam, vladi… kakšne so prednosti dobre arhitekture. Ne glede na okus. Skupaj.

Komentarji (1)

  1. blondie, 25.05. 2010, 13:31

    končno kompetentna kritika; tudi sam pravi, da so mu nedavne izkušnje odprle pogled… samo kako naprej, kako ven iz te brezveznosti? dokler bo taista ideologija držala v rokah vse relevantne vzvode in zavirala vsakršno možnost dialoga, bo tako kot je… pa magari če za doseganje zadostne kritične mase v žirijo postavi falirano arhitektko :) .

Če želite dodati svoj komentar, vas prosimo, da se registrirate. Hvala.