Kritika

Mesta in nebo

Zgodba o nevidnih prizoriščih v Kopru

Boštjan Bugarič

26.06.2010

V svojih zgodbah o nevidnih mestih predstavlja Italo Calvino mesto Pericijo, ki je bilo zasnovano na določenih pravilih narekovanih po idealnem položaju zvezd. Formalna zasnova je bila prilagojena izračunu astronomov, dokler se v mesto niso naselila različna ljudstva. Zasnova ni več zadovoljevala načina življenja in iz prebivalcev izvabila najhujše. Po Perinciji danes zaradi tega srečuješ »pohabljence, pritlikavce, grbavce, debeluhe, bradate ženske. Ampak najhujšega ne vidiš; grleni glasovi odmevajo iz kleti in skednjev, kjer družine skrivajo otroke s tremi glavami in šestimi nogami«, opisuje Calvino in izpostavi, da so Perincijski astronomi pred težko izbiro: »ali priznati, da so bili vsi njihovi računi zgrešeni in da njihove številke ne morejo opisati neba, ali pa razkriti, da je red bogov prav ta, ki se zrcali v mestu pošasti.« (Calvino, 1990, 80).

V obdobju beneške republike Serenissime se je mesto na otoku sredi tržaškega zaliva razvilo v pomembno politično in upravno središče. Že ime Capo d’Istria ustreza pomenu glavnega mesta Istre. Zasnovo koprskega historičnega mestnega jedra je narekovala konveksna oblika otoka. Oblika je definirala tudi prostorsko organizacijo samega mesta; na centralnem delu so bile zaradi ustrezne trdnosti terena pozicionirane palače in večji javni kompleksi, proti robu mestnega jedra pa zazidava prehaja v strukturo manjših, večinoma ribiških stanovanjskih objektov. V zgodovinskem razvoju mesta so različne družbeno ekonomske situacije oblikovale formalistične strukturne nastavke urbanega tkiva.

Urbanistične preobrazbe so bile na primeru Kopra vedno v domeni družbenih in socialnih potreb mestnih uporabnikov. Veliki preobrat v spremembi družbene strukture se je zgodil z zamenjavo meščanstva, ki ga je politična oblast po drugi svetovni vojni pregnala iz mestnega jedra in ga zamenjala z novo strukturo uporabnikov – pripadnikov delavskega razreda. Predhodno, večinoma italijansko meščanstvo, je zamenjalo prebivalstvo iz bivših republik Jugoslavije, ki je predstavljalo novo delovno silo za potrebe Luke Koper. Arhitekt in urbanist Edo Mihevc je za potrebe delavskega razreda predlagal novo urbanistično paradigmo, stanovanjske stolpnice, ki naj bi se razvile po celem obodu nekdanjega otoka. S to urbanistično potezo se je tako funkcionalno kot tudi ideološko drastično posegalo v percepcijo mesta na otoku. Predhodno dominanto zvonika s cerkvijo so z novo idejno rešitvijo stanovanjskih stolpnic prestavili v drugi plan. Urbana modernizacija povezovanja stare mestne strukture z novo se je izrazila v potrebi po novi stanovanjski gradnji, ki se je izrazila v tipu stanovanjskega nebotičnika. Ta arhitektura je bila namenjena novemu sloju prebivalcev, vendar ideološko pogojeni načrt ni bil nikdar izveden v celoti. Nebotičnik kot socialistični simbol nove delavske strukture velja za poseben primer prav za mestno jedro Kopra. Zaradi manjše potrebe po kulturnih prizoriščih tedanje družbene strukture, pretežno delavske, se prostor v mestnem jedru ni razvil po prvotnih Mihevčevih načrtih, ki so predvideli oblikovanje javnih prostorov, smiselno oblikovanih za večanje pestrosti družbenih vsebin.

Današnje stanje, kjer se zaznava in zrcali neoliberalni režim nove dobe, se od predhodnega razlikuje po tem, da ustvarja navidezno svobodo in pestrost javnih prizorišč. Kljub temu producira pogoje, ki tabuizirajo določene načine življenja in raznolikost vsebin. Kulturna dediščina koprskega mestnega jedra obsega pester arhitekturni nabor od naselbinske kulturne dediščine do beneške gotike, baroka, funkcionalizma, a je zaradi pomanjkanja edukacije prebivalcev podvržena bodisi propadu bodisi zamenjavi z novimi multipleksi[1]. V rokah političnih akterjev se kljub izvedbi urbanističnih natečajev[2] in študij ter zahtevam spomeniškega varstva[3] projekti gradijo na podlagi preferenc trenutne politične volje. Najprej je pod pritiskom avtoritarnega režima leta 2005 padla Mihevčeva osnovna šola Pinko Tomažič na Bonifiki. Za narodov blagor je na njenem mestu zrasla nova šola,  ki formalno posnema sheme multipleksov na mestnem robu, njena fasada, obrnjena proti vhodu v mestno jedro, pa služi kot zaslon političnim parolam[4]. Tovrstno nagovarjanje lahko razumemo kot odmev italijanskega racionalizma, kjer je fašistični režim Terragnijevo fasado Case del fascio uporabil za izražanje svoje politične ideologije. Drugi javni objekt, ki je padel pod pritiski kapitala, je osnovna šola Janka Premrla Vojka v historičnem jedru. Na podlagi strokovnih izhodišč je bil razpisan natečaj njene prenove za potrebe univerze, kar so nagrajene rešitve upoštevale. Ne ve se natančno zakaj je bil natečaj izveden, če se danes namesto teh rešitev upošteva zasnove kapitala. Na porušenem gradbišču se pripravlja teren nove elitne stanovanjske gradnje. Nerazumevanje simbolnih vrednot pa kažeta prestavljena spomenika Janka Premrla Vojka in Pinka Tomažiča. Oba so izpred porušenih objektov prestavili na začetek mestne promenade, kjer nimata jasne vsebinske povezave s prvotnim prostorom postavitve.

Tudi prenova spomenikov kulturne dediščine v mestnem jedru še ne more služiti kot zgleden primer arhitekturnega ali urbanističnega varovanja. Podajanje lastništev, spreminjanje namembnosti in neusklajenost zainteresiranih akterjev objekte raje prepušča stagnaciji ter propadanju kot da bi jih v fazi pomanjkanja sredstev oziroma vsebinskih idej umestili na zemljevid začasne rabe in jih na primer prepustili v uporabo različnim neprofitnim organizacijam. Primer je zgodba o Servitskem samostanu, ki je zapuščen že od leta 1996, ko se je porodnišnica od tam preselila na novo lokacijo. Neuspešno pogajanje o ustreznih vsebinah za kompleks povzroča in pospešuje njegovo fizično propadanje, saj se kompleks s skoraj 4000 m2 sredi mestnega jedra ruši sam vase.

Tukaj poseže v mesto univerza, ki kot novi akter prevzeme vlogo mediatorja med politiko in urbanim razvojem. Umeščanje univerzitetnih vsebin v propadajočo mestno tkivo predstavlja izdelano strategijo družbene, socialne in fizične prenove mestnega jedra. Pomladitev družbene strukture, vzpostavljanje novih vsebin v mestu in prenavljanje objektov so pozitivni kazalci procesa, ki se je začel z ustanovitvijo univerze pred šestimi leti. Govora o spremembah s pomočjo mlade populacije v mestu je veliko, a Koper še vedno ostaja stara gospa, ki s šminko prikriva svoje globoke gube neštetih urbanih problemov. Aranžiranje mestne promenade za potrebe turistične ponudbe jemlje možnost ozkim mestnim ulicam, kjer se brez celovite strategije po delih stihijsko rešuje degradacijo nekaterih izključno izbranih objektov. Namesto jasne prenove strukture mestnega jedra se urbanistično obravnava zgolj mestni rob, ki ločuje staro strukturo od novega potrošnega mesta. To mesto ni usmerjeno v oblikovanje okolja za mestnega uporabnika ampak se naslanja na produkcijo kapitala. Bodo novi uporabniki, ko parkirajo pred nakupovalnim središčem Supernove spoznali, da zidovi sosednjega objekta skrivajo zapore? Moč globalnega ne pozna naključij, veliki objekti so namenjeni veliki porabi. Megastrukture brišejo drobne arhitekturne detajle, ki so včasih izhajali iz specifičnih prostorskih potreb uporabnikov. Posledično se namesto poudarka na iskanju lokalne identitete razvoj usmerja v velikopotezne projekte. Namesto mandrača se oblikujejo ideje o gradnji potniškega terminala in marine za priveze jaht. Le po kaj bodo turisti hodili v mesto, če bo središče vsebinsko izpraznjeno? Bo zanje dovolj atraktivna nova paradigma »Nice«, kjer bodo lahko le srebali kavo in s tem prinašali nove prilive kapitala v mesto. Parcialno urejanje kot ga narekujejo trenutni politični vzgibi je zgolj ponavljanje napak, ki so bile iz podobnih vzgibov storjene v preteklosti. Veduto na mesto otok kljub izdelanem načrtu ni nikoli prekrila ogrlica stanovanjskih nebotičnikov delavskega razreda. Namesto tega jo danes brez izdelanega načrta prekriva mesto potrošnje, novo obzidje potrošništva.

Razvoj urbanega prostora je v kapitalističnem svetu nekontroliran, kar kažejo tudi koprski primeri. Prostor postaja opustošen in onemogoča vsebinski razvoj raznovrstnosti. V primerih, ko kolektivno nadomesti individualno se osamljenost posameznika nadomešča s pospeševanjem raznovrstnosti vsebin. Ta se lahko kaže tudi v obliki začasnih rab zapuščenih prostorov ali samoorganizacijskih oblik za potrebe uporabnikov. Lefebvre navaja, da celo najpreprostejši urbani konglomerati ne morejo zaobiti dinamičnosti in repetitivnosti organizacije prostora, ki posledično omogoča njeno raznovrstnost. Koprski procesi kažejo kako se uporabniki v mestu lahko upirajo proti poenotenju vsebin. Tovrsten boj je izhodišče za razvoj in definicijo urbane raznovrstnosti ter vzpostavljanje in spoštovanje specifičnih značilnosti mesta. Razrast vsebin univerze v mestnem tkivu predstavlja pospeševanje razvoja novih vsebin kot tudi družbene socialne strukture uporabnikov, ki dolgoročno omogočajo večanje interakcij med uporabniki in s tem ponujajo večji spekter družbenega razvoja prostora. Na ta način se mesto napaja od znotra navzven in omogoča tudi fizični prerod opuščenega urbanega tkiva. Raznovrstnost je nasprotje sistematizaciji, homogenizaciji in uniformiranosti urbanega in na ta način ostaja najmočnjše orodje proti neoliberalni politiki poenotenja urbanih krajev.


[1] Multipleksi predstavljajo nove arhitekturne oblike neoliberalnega sistema, ponavadi so velikih dimenzij, zasnovane na mestnem obrobju z enostavnim dostopom, v njih pa se nahajajo komercialne vsebine.

[2] Leta 2006 je bil izveden javni anonimni natečaj za ureditev trgov na petih lokacij v Kopru. Kljub izbranim rešitvam strokovne komisije so na dveh lokacijah prevladali interesi kapitala in politične volje – namesto prvonagrajenih natečajnih rešitev je predviden popolnoma drugačen, večinoma komercialen program.

[3] Zavod za varstvo kulturne dediščine ima izdelane strategije varstva objektov do obdobja pred prvo svetovno vojno; za dediščino modernizma pa ni ustreznih načrtov zaščite in prenove.

[4] Napis na fasadi nove osnovne šole na Bonifiki „63,3 hvala“ pomeni odstotek pozitivno opedeljenih prebivalcev Kopra za gradnjo nove šole; odstotek pomeni podporo županu, ki je to dejstvo postavil na javni objekt.

Če želite dodati svoj komentar, vas prosimo, da se registrirate. Hvala.