Kritika

Potrošniška izkušnja v kulturni krajini

Wellness Orhidelija v termah Olimia, Podčetrtek

Andrej Strehovec

26.06.2010

V slovenskem turističnem parku, kjer se je  gradnja hotelov, ki že sama po sebi predstavlja prestižno  tržno dejavnost,  kljub posameznim presežkom, le redko oplajala z arhitekturno odličnostjo, je med letoma 2003 in 2009 vzklil bouquet treh turističnih objektov arhitekturnega podjetja Enota, v sklopu wellness centra Olimia. Objekti so med seboj sicer fizično ločeni in etapno grajeni, vendar na strnjeni lokaciji koherentno govorijo o težnji sodobnega arhitekturnega izraza, v kontekstu iskanja arhitekturnih prvin,  ter njegovi možnosti rasti v okolju izrazito komercialnih kultur.

Welness Termalia, Hotel Sotelia in najnovejša Welness Orhidelija so gojenci Podčetrtkovega turističnega vrta, kjer sta že v 70-ih in 80-ih letih prejšnjega stoletja pognala dva manjša, arhitekturno neizrazita hotela s turističnim naseljem in turističnim kampom. V neposredni bližini je bil leta 2000 zgrajen še toboganski, bazenski center, z naseljem tipskih kataloških hišic. Nove zgradbe se torej priklapljajo na izrazito porast wellnes ponudbe, ki je v 1990-ih začela dopolnjevati, na izročilih zdraviliškega turizma 19.stoletja (ko se je ponovno odkrivalo zdravilne učinke termalnih kopeli) temelječ, bazenski turizem v Sloveniji. Z arhitekturnega vidika gre za idejno dovršene projekte, ki so izvedbeno, verjetno v veliki meri, sledili zamisli projektanta in detajlno interesantne zgradbe, ki so marsikje služile tudi kot poligon za oblikovno in tehnično eksperimentiranje.

Lokalni razvojni protagonist terme Olimija, ki je, kot ga izpostavlja tudi uradni informativni odstavek občinske spletne strani, glavni nosilec turizma, je sredi letošnjega leta(2009) otvoril stavbo Orhidelija.  S to izgradnjo so verjetno zaključeni večji gradbeni posegi na tem krajinskem izseku, ki leži na obronku med gozdnim pobočjem kraja Podčetrtek in njegovo lokalno obvoznico ter železnico. Ta zaokrožitev turističnega območja omogoča širši pogled na dogajanje v lokalnem in morda tudi širšem slovenskem turističnem prostoru.

Morda pa je možno, na podlagi Enotine olimijske Orhidelije, razbrati simptomatiko sodobnih prostočasnih vzgibov potrošnika in ponudnika turističnih paketov v odnosu do arhitekturne, krajinske in kulturno varstvene stroke. Še posebej zato, ker v danem primeru obravnavamo zgradbe, ki s svojo pojavnostjo delujejo ambientalno, ekološko. V primeru Orhidelie pa gre morebiti za edini, oziroma prvi večji in izrazito »landscape« arhitekturni projekt na področju Slovenije, pri čemer je »landscape« arhitektura mišljena kot način projektiranja stavbe z dogradnjo same topografije terena znotraj eksperimentalne forme.

Kraj Podčetrtek leži ob robu vzhodne Slovenske in trenutne Schengenske meje, na obrobju Kozjanskega regijskega (ekološko-krajinsko-naravnega) parka in celo bližje glavnemu mestu Republike Hrvaške kot slovenski prestolnici. Tukaj se je na osnovi nekdanjega termalnega centra Atomskih toplic, katerih ime je predstavljalo simbol takratne sodobnosti, v deželi sicer bogati s termalno vodo, kljub prometno slabše razvitem in redko poseljenem območju, razširilo, za Slovenska merila, ambiciozno turistično središče. Prehajanje iz pretežno kmetijskega gospodarstva v intenzivni turizem se je na tem področju začelo šele v bližnji preteklosti. Gre torej za pogumnega investitorja, ki je bil znotraj menedžerske, finančno usmerjene drže zmožen predvideti možnosti uspeha ob določeni meri tveganja tudi z izbiro mladega, takrat še neuveljavljenega arhitekturnega biroja, celo ob eksperimentiranju z arhitekturno podobo in notranjo opremo.
Potrebno je poudariti, da pri snovanju turističnih dejavnosti obstajajo parametri prostorskega in ikonografskega oblikovanja vezani predvsem na finanči donos dolgoročne investicije. Gre za celostni sklop urbanističnega načrtovanja, funkcionalne razporeditve prostorov in zunanjo oblikovno podobo zgradb. Arhitekturni eksperiment  na tem področju zato, širše gledano, še vedno velja prej za svetlo izjemo kot pravilo.

Morda pa le gre za premišljeno strategijo, kjer ob predpostavki sveže turistične ponudbe, ki, z eksotično potopitvijo v domačo termalno idilo, morda predstavlja celo alternativo svetovnim destinacijam. Vsakodnevni podatki medijev govorijo o nesorazmernem upadu luksuzne ponudbe glede ,na stopnjo recesije, ter porastu najpremožnejšega in najrevnejšega dela populacije. Sodobni finančniki bi projekt verjetno interpretirali kot posledico plodnega odnosa med arhitektom in naročnikom, ki se odraža v turistični arhitekturi kot, ciljni populaciji namenjenem, kakovostnem proizvodu.

Poleti leta 2000, smo se kot študenti 3. letnika Ljubljanske Fakultete za arhitekturo, v sklopu arhitekturne delavnice, potepali po Kozjanskem  gričevju. S fotografiranjem in izrisovanjem starih zgradb smo dokumentirali stavbno kulturno dediščino Kozjanskega regijskega parka. Ob neki priložnosti smo prisluhnili načrtom tedanjega direktorja o urejanju te zapuščine. Govora je bilo o razvoju »ekološkega turizma«, kjer se promovira preživljanje oddiha na način oponašanja nekdanjega kmečkega življenja. Počitnikovali naj bi asketsko, v povezovanju z naravo in predvsem v smislu obujanja starih običajev in ohranjanja starih opuščenih kmetij in kozolcev.  Kar največ teh zgradb naj bi se torej preuredilo v nekakšne turistične depandanse. Strinjali smo se, da okoliški kraji, ponujajo izjemna naravna bogastva in neprecenljive zaklade kulturne dediščine. Kulturna krajina, ki je prepletena s številnimi cerkvami, kapelicami, gradovi in kmetijami, namreč skriva tudi značilno tipologijo gradnje in poselitve. Marsikdo izmed nas si je prav tako predstavljal ugodje dopustovanja v kmečkem okolju. Bili pa smo skeptični do uresničljivosti te ideje, ki se pogosto izrablja kot prispodoba preprostega trženja turizma v ruralnem okolju. Še posebej problematična je neuskajenost predstav povprečnega sodobnega turista z zakonitostmi kulturnovarstvene stroke in zahtevami tržne logike.

Novi wellness center Orhidelija s svojo prezenco in pozicijo topografskih stavbnih volumnov ne želi posegati v stavbno tkivo okoliške poselitve. Podobno kot Termalia in Sotelia, ki se z razgibanimi fasadnimi kulisami poljubno lomljenih strešnih zaključkov in disperzno strukturirano fasadno strukturo, ki se oponašujoč naravno logiko nesimetričnosti prepletata z okolico, si poskuša svoje mesto izboriti med grajenim in naravnim. Pravzaprav je projekt s strani projektantov zastavljen kot tak,  z izrazitim namenom ohraniti zadnji, nepograjeni del področja. Vendar pa s takšno dinamiko in nenavadnostjo (sploh iz bližnjega plana), podobno kot prejšnji dve stavbni enoti, vzbuja določeno mero ekstravagance.  Zunanja betonska ploščad in povezovalna pot se razprostirata ob zalomljeni geometriji gredic preko pohodnih streh, opremljenih z valjastimi svetlobniki in visokimi svetlobnimi drogovi. V tem bližnjem srečanju sprehajalec  doživi tudi bolj urbano podobo in do določene mere futuristično vizualno izkušnjo na ozadju okoliškega gričevja. Zunanja topografska opna Orhidelije, podobno kot  fasadni kulisi pri prejšnjih dveh projektih, funcionira v vlogi membrane oziroma tukaj še izrecneje – kot kamuflaža.

Na južni strani Orhidelie pa se »landscape« razgrne.  Arhitekt  zareže v umetno topografijo in ob izhodu na zunanje bazenčke in terase wellnessa na dan privre podoba turistične atrakcije v obliki zdizajnirane pravljične pokrajine. Pohištvo je lahkotno in univerzalno, v smislu prisotnosti nekakšne naravne plemenske estetike, splošno uveljavljene v wellness oazah, ki pa so jo arhitekti ponekod lucidno začinili z detajli asociacij na avtohtono okolje(pisanke, mlinski kamni, drva). Notranja oprema, ki kot v prejšnjih dveh stavbah postreže z barvitostjo in naborom efektov svetlobnega arzenala, razpolaga z raznolikostjo naravnih vzorcev in tekstur. Oblikovalska metoda uporablja estetiko kiča. Kič je v tem kontekstu še posebej v službi potešitve potrebe po eskapizmu, begu pred vsakodnevno realnostjo. Potrošnikova želja po  pravljičnem je tu potešena in se spogleduje z dizajnerjevo pravljično kreacijo poželjivosti.

Razpiranje te, sicer umetne, pokrajine lahko morda simbolno razkrije ambivalentno tendenco po želji vklapljanja v naravno okolje in produciranju umetelnega turističnega doživetja, ki se skriva pod površjem. V tem odnosu se zrcalijo mnogokrat nasprutojoče si težnje kapitala – investitorja – potrošnika na eni in trajnostnega razvoja – lokalne skupnosti – stroke na drugi strani. Na površje ne priplavajo zgolj inercije kapitalistične logike, temveč tudi naše osebne patologije potrošniškega dojemanja ugodja.

Arhitekti Enote so pokazali, da je možno tudi zabavno surfanje na valu kapitalističnega tsunamija in nam, v pozitivnem smislu, postregli s pop-arhitekturno pokrajino, kot poskusom navezave sodobnih arhitekturnih smernic na avtohtono kulturno krajino. Za povprečnega uporabnika je ta arhitektura  dovolj lahkotna, pisana in poskočna, vendar hkrati kompozicijsko kompleksna, tehnično dovršena in idejno celovita, da zadovolji tudi zahtevnejšega obiskovalca ali strokovnjaka.

Vendar, če pogled od daleč izkazuje namero arhitektov po zlivanju objekta z naravo, pogled od blizu razkrije urbaniziran krajinski park. Če sta Termalia in Sotelia kulisi med kulturno krajino in doživljajsko pokrajino termalnega pogrinjka, je Orhidelia zareza v gričevnato Kozjansko nedrje, ki odstira poželjivo turistično tkivo – kjer bo vsekakor zanimivo opazovati razvojni in arhitekturni vpliv na širše območje, na turistično in gospodarsko prakso ter oprezati za morebitno novo sproščenostjo do eksperimentalno usmerjene arhitekture.

Če želite dodati svoj komentar, vas prosimo, da se registrirate. Hvala.