Komentar

Prometne navade kot politična opredelitev

Janez Bertoncelj

29.06.2010

Ko se pogovarjamo o javnosti, imam ves čas občutek, da govorimo o neki idealni “javnosti”, ki ima lepe in pametne ideje, si jih želi in čaka nanje. Grda oblast, okostenele tehnokratske strukture na občinski in državni ravni pa uresničevanje njenih sanj zavirajo ali kar onemogočajo. Seveda je takšna idealna javnost zgolj ideološki konstrukt, saj ni nič drugega kot različne interesne skupine ter lobiji udeležencev v prometu.

Najprej, kar se tiče pešcev: pešci so po mojem mnenju redka vrsta in jih trenutno lahko najdemo le v mestnem središču v conah za pešce. V ostalih mestnih predelih so to ljudje, ki se oddaljujejo oz. približujejo svojemu parkiranemu avtomobilu. Delež odraslih je izjemno majhen, skorajda statistično nepomemben. Potniki javnega prevoza so pešci le pogojno. Morda so edini pravi pešci šolski otroci, ki morda še prehodijo svojih 500m od doma do šole pa še kaj naokrog, kolikor so njihove poti po oceni staršev zadosti varne, sicer jih prevažajo z osebnimi avtomobili.

Kolesarji so morda edina skupina, ki predstavlja motnjo v sicer utečenem kolesju avtomobilističnega sveta in zastopajo nekoga Drugega. Zato je treba biti pri nagovarjanju javnosti še posebej previden, saj je ta politično prometno razklana, oz. jo obvladujejo številni družbeni antagonizmi, katerih se le deloma zaveda. Nikakor ne gre spregledati dejstva, da je prevladujoča “javnost” avtomobilistična javnost, in da je večina prometne stroke tu zato, da streže njihovim potrebam in željam. Enako velja za urbaniste (čemu potem novi in novi projekti za nove in nove ceste, oz. njihove širitve). Isto velja tudi za policijo. S tem nikakor ne želim zanikati dejstva, da je sodelovanje s policijo izjemno pomembno, vendar ne s policijo nasploh, pač pa s tistimi, katerih pogled je širši in so pripravljeni prisluhniti še komu, razen avtomobilistični javnosti.

Isto velja za urbaniste in prometnike. Kot nimamo ene same javnosti tudi nimamo ene same stroke, pač pa več šol in doktrin, ki se bolj ali manj politično opredeljujejo. Prometna opredelitev je zame politična opredelitev.

O civilni družbi imam sam sicer bolj slabo mnenje kot ne, saj vsaj v tej deželi običajno zastopa reakcionarno desno populistično opcijo. Tako kot si slovenski plebs niti slučajno ne želi ukinitve obstoječega družbenega reda, si tudi ne želi radikalnih prometnih sprememb. Za kaj takega je pač potrebna velika mera prosvetljenega absolutizma.

Sam štejem prizadevanja za prometne spremembe kot prometno politični boj, kjer so kolesarji kot sem že dejal, izjemno pomembna skupina, ki je preživela veliko avtomobilistično ofenzivo zadnjih 40 let. Kako pomembno je kolesarsko vprašanje se najlepše vidi npr. na Danskem, ko politične stranke nagovarjajo volivce in ponujajo bolj ali manj ustrezne kolesarske rešitve, kot so npr. varne kolesarske poti v šolo ipd…

Prepričan sem, da bo Jankovičev protikandidat (kdorkoli to že bo) nastopil s proavtomobilističnim programom, obljubljanjem blažjih kazni za napačna parkiranja , manj lisic itd…., le tako lahko računa na vsaj simbolične odstotke, če bo govoril enak jezik, pa še teh ne bo dobil.

O kakršnikoli pomoči s strani mestnih skrbnikov prometa si pa ne delam nobenih iluzij. Naredijo le tisto v kar se jih prisili, pa še to bolj slabo kot ne. Kolesarji smo zanje izključno nebodigatreba in moteči element, varnost šolskih otrok se zanje prične in konča v šolskem avtobusu ali osebnem avtomobilu staršev.

Prav na primeru šol , kjer si “prosvetljeni” starši in učitelji prizadevajo za spremembo prometnih navad, navedeni antagonizmi izbruhnejo v vsej svoji silovitosti. Trenutno sem priča situaciji, kjer so prizadevanja nekaj OŠ, da postavijo kolesarnico oz. kol. stojala, naletela na tiho a odločno zoperstavljanje mestnih prometnikov. Seveda, varnost! Igrajo na širjenje strahu in vsesplošne paranoje, pred pridobivanjem prometnih izkušenj otrok. Govorijo o nevarnosti, nobenega namena pa nimajo prizadevati si, da te nevarnosti odpravljajo, saj vedno poslušamo ene in iste odgovore, da to letos ni v planu. Sem pa tja še zarišejo kakšen kolesarski pas po že tako preozkem pločniku, da tako ustrežejo avtomobilistom , pleteničijo pa o povsem nepreverjeni varnosti kolesarjev.

Tudi o policiji v zvezi s tem nimam najboljšega mnenja, saj se mi zdi, da pleteničijo s podatki, ki niti ne držijo ali držijo le na pol. Tako je zadnjič neki gospod s Policije na veliko govoril o hudo nevarnem kolesarjenju , čeprav statistika sploh ne kaže takšne slike.

Naj zaključim z mislijo, da je za kakršnekoli spremembe v prometnem obnašanju potrebno angažiranje in podpora tistim skupinam, ki predstavljajo primere dobre prakse, tistemu delu stroke, ki jim novogradnje cest niso edini aksiom prometnega urejanja in tistim odločevalcem na mestni ravni, ki si želijo in upajo politično zavzeti se za spremembe.

komentarji (4)

  1. Maja Simoneti, 29.06. 2010, 11:09

    V glavnem podpiram zapisano, se pa ne strinajm, da so pešci tako zleo redki udeleženci v prometu. Na to opozarjam zato, ker postaja pešačnje v mestu zaradi koelsarskega preporoda nevarno. Samo pretekli teden sem slišala in od blizu videla poškodbe pet trkov med pešci in kolesarji. Vse so se zgodile na peščevih povšrinah. Zelo podpiram preboj nove prometne politike sem pa proti temu, da bi kolesarji na primer začeli veljati za bolj “napredno” skupino udeležencev v prometu in bi tako vplvali na to,da bi vsi skupaj malo pozabili na pešce in tiste, ki so iz različnih razlogov neobhodno vezani na druga prometna sredstva. V urejanju prostora velja pravilo šibkega člena in to je v prometu pešec. Bilo bi skrajno škoda in dolgoročno gotovo tudi neproduktivno, če bi se prometne politke ločevalo po barvah in straneh!

  2. Peter Lipar, 07.07. 2010, 09:47

    - pešči so redka vrsta… urbanisti so avtomobilistična javnost, prometniki so avtomobilistična javnost, policija je avtomobilistična javnost, civilna družba je reakcionarno populistična, župan je oziroma bo proavtomobilističen, mestni skrbniki prometa so konformistični skratka vse je politično. Torej edina možna rešitev je . ustanovitev politične kolesarske stranke, ki se bo v parlamentu in drugje borila za svoje pravice…

  3. Josip Rotar, 17.07. 2010, 17:12

    Kot kolesarski aktivist in borec proti avtomotofašizmu si boj v smeri radikalnih sprememb v prometu predstavljam na več nivojih. V grobem bi za MKM lahko rekli, da se postavlja na tri nivoje: kolesarski aktivisti, kolesarski strokovnjaki in kolesarski lobisti. Pri vsakem od teh nivojev smo kdaj bolj in manj uspešni. Všeč mi je, da Janez problematizira tudi vprašanje javnosti. kaj sploh je javnost? Včasih pripravimo kakšen dogodek ali akcijo in čakamo na neko abstraktno javnost, da se nam pridruži. Vse to je po mojem preživeto, ker zgleda, da je javnost postala skupek nekih anonimnežev. To kar nas zanima in o čemer premišljujemo je, da na svoje delovanje navežemo združene kolektive posameznikov, ki so aktivni na svojem določenem področju.

  4. Josip Rotar, 17.07. 2010, 17:19

    In še replika na Majo Simoneti. Konfliktne situacije med pešci in kolesarji so posledica infrastrukture, ki pogojuje obnašanje ljudi v prometu. Trdno sem prepričan, da bo teh konfliktov manj in bo lažje za oboje, ko se bo kolesarski promet začelo urejevat celostno in se ga bo integriralo v prometni sistem. Se pa strinjam, da je potrebno določiti jasne prioritete kje ima določena skupina udeležencev prednost pred drugimi. Tudi o nesmislu ločevanja po barvan in straneh se strinjam. Vsi smo navsezadnje kdaj v vlogi kolesarja, pešca ali voznika avtomobila. Bi pa pri tem dodal, da vidim ravno kolesa kot del rešitve za mnoge današnje probleme. Poleg vseh pozitivnih učinkov imajo neverjeten potencial združevanja ljudi različnih političnih prepričanj, kar je danes skorajda redkost.

Če želite dodati svoj komentar, vas prosimo, da se registrirate. Hvala.