In Memoriam

Bogdan Bogdanović (1922-2010)

Bogo Zupančič

30.06.2010

Na Dunaju je v 87. letu starosti umrl srbski arhitekt in urbanist, esejist, župan Beograda v letih 1982 do 1986 in cenjeni profesor Bogdan Bogdanović. Kot so pred dnevi sporočili avstrijski mediji je Bogdanović umrl v petek 18. junija v bolnici za posledicami srčne kapi. Bogdanović se je v nekdanji federaciji strokovno uveljavil s spomeniškimi kompleksi in parki žrtvam druge svetovne vojne. Bil je karizmatični profesor na Fakulteti za arhitekturo v Beogradu in pobudnik alternativne arhitekturne šole v Malem Popoviću pri Beogradu, kjer je na delavnicah navduševal mlade za razmišljanja o urbanih fenomenih in njih arhitekturni zgodovini. Velike odmevnosti je bil deležen v času vzpona Slobodana Miloševića, saj se je med prvimi uprl srbskemu nacionalizmu in hegemonistični politiki. Že leta 1981 je izstopil iz Srbske akademije znanosti in umetnosti in s številnimi članki ter knjigami doma in kasneje v izgnanstvu v letih 1993 do 2010 na Dunaju opisoval urbicid na območju nekdanje Jugoslavije. Zaradi ostrih kritik srbske družbe predvsem pa njene politične elite so še danes v Srbiji mnenja o Bogdanoviću deljena, v tuji strokovni javnosti in tudi v Sloveniji pa prevladuje enotno pozitivno stališče: Bogdanović bo zapisan kot pronicljiv intelektualec, svojstven estet spominske arhitekture in odločen borec za humanizem.

Prav spomeniška arhitektura je tisto področje ustvarjanja, ki nudi preplet kiparstva, arhitekture, urbanizma in krajine, kar je Bogdanović (ki je bil tudi udeleženec NOB) avtorsko vešče nadgradil z njemu lastno filozofijo, razmišljanja pa podkrepil s številnimi skicami in zapisi. Bogdanović je avtor okoli šestdesetih večjih spomeniških kompeksov in urbanističnih del, od katerih jih je bila izvedena le slaba polovica. Njegova prva izvedba je spomenik judovskim žrtvam fašizma v Beogradu (1952), s katero je v šestdesetih postal širše uveljavljen; tej izvedbi sledi niz nerealiziranih projektov. Leta 1961 je dobil za spominsko grobišče žrtvam fašizma v Sremski Mitrovici (1960) Oktobrsko nagrado mesta Beograd. Spominski kompleks v Jasenovcu (1966) na območju nekdanjega  koncentracijskega taborišča in v obliki monumentalnega kamnitega cveta, prav tako nagrajen z Oktobrsko nagrado, je njegovo najbolj znano delo, za katerega je dobil leta 2007 prestižno mednarodno nagrado Carlo Scarpa. Med njegova pomembnejša dela sodijo še kenotafi žrtvam fašizma v Travniku (1975), spominski kompleks z mavzolejem v Čačku (1980), spominski park Dudik z mavzolejem v Vukovarju (1980), ki je bil v spopadih za Vukovar močno poškodovan, spominski park s kenotafi žrtvam fašizma v Garavicah pri Bihaću (1981) in mavzolej v Popini pri Vrnjački banji (1981). Za razliko od arhitekta Jožeta Plečnika, ki je pri spominški arhitekturi po drugi svetovni vojni zamenjal križ z zvezdo, je Bogdanović drugačen. Ena od temeljnih značilnosti njegovih memorialnih spomenikov je, da na njih ne najdemo niti ideoloških oznak časa niti partizanskih simbolov niti nacionalnih znamenj, kar je v času nastanka spomenikov povzročalo težave marsikateremu zagrizenemu partijskemu naročniku. Simbolika in ikonografija spominskih nekropol je pomaknjena daleč nazaj v času, vendar izhaja iz poznavanja prostora balkanskih narodov in deluje povezovalno in brezčasovno.

Bogdanovićev spomeniški opus so pred nekaj več kot letom dni prikazali na razstavi v Arhitekturnemu centru na Dunaju (Az W), ki jo je pripravil kurator Ivan Ristić. Osnova za razstavo je bilo nekaj tisoč risb in skic, ki jih je Bogdanović leta 2005 daroval Az W. Na odprtje razstave, ki mu je sledil simpozij o življenju in delu arhitekta, so prišli številni ugledni arhitekti in Bogdanovi prijatelji od vsepovsod: Vladimir Braco Mušič, Lojze Wieser, Boris Podrecca idr. Naslednji dan sem spremljal urbanista Braca Mušiča na obisk k Bogdanu Bogdanoviću in njegovi ženi Kseniji v skromno stanovanje na Dunaju in prisostvoval duhovitemu dolgemu pogovoru in srčnemu prijateljstvu.

Bogdanović v Sloveniji ni zasnoval nobenega spomenika, vendar je bil s svojimi razmišljanji in strokovnimi prijateljskimi povezavami, članki ter knjigami v slovenski arhitekturni javnosti (in tudi širše) dobro poznan. Piranskih dnevov arhitekture se je udeležil pet krat, imel je številne pogovore z novinarji za slovenske časopise, prevod Bogdanovićevih esejev je izšel tudi v Novi reviji decembra 1992.

Bogdanović je bil nasilec številnih pomembnih funkcij v Beogradu, Srbiji, federaciji in strokovnih združenjih, tako je bil med že omenjenimi v letih 1964 in 1968 predsednik Zveze arhitektov Jugoslavije. Bil je član več uglednih tujih akademij in dobitnik številnih nagrad: med že omenjenimi je leta 1979 prejel še nagrado 7. julija, leta 1989 nagrado Piranesi, osem let kasneje Herderjevo nagrado, zlato odlikovanje mesta Dunaja za posebne zasluge pa mu je bil dodeljeno marca 2003.

Bogdanović je izdal nekaj manj kot dvajset knjig, večina jih je napisanih v srbskem jeziku, nekaj jih je prevedenih tudi v slovenščino, po zaslugi koroškega založnika Lojzeta Wieserja pa so zadnja Bogdanovičeva dela dostopna tudi nemškemu govornemu področju. Prve knjige so posvečene urbani problematiki, zadnje pa urbicidu. Kronološko so izšle takole: Mali urbanizam (1958), Urbanističke mitologeme (1966), Urbs i Logos (1976), Gradoslovar (1982), Povratak grifona – crtačka heuristička igra po modelu Luisa Karola (1983), Zaludna mistrija (1984), Polis i megale polis (1985), Krug na četiri ćoška (1986), Mrvouzice – mentalne zamke staljinizma (1988), Knjiga kapitela (1990), Grad kenotaf (1993), Grad i smrt (1994), Ukleti neimar (1997), Glib i krv (2001), Grad i budućnost (2001), Zelena kutija – knjiga snova (2007), Sreća u gradu (2002), in Tri ratne knjige (2008).

Dunajska razstava je zaradi zavarovanja in prenosa Bogdanovićevih dragocenih risb in skic zelo draga, vendar srčno upam, da jo bo mogoče prenesti k nam in tako približati Bogdanovićevo delo, razmišljanje in življenje tudi širši slovenski publiki.

Komentarji (1)

  1. peter pahor, 01.07. 2010, 11:04

    Hvala Bogo, da si nas spomnil na tega velikega humanista, arhitekta in filozofa…njegova razmišljanja in knjige (še posebno Krug na ćčetiri ćoška) so mi včasih temeljito zamajale pogled na Arhitekturo in njeno zgodovino… Slava mu!

Če želite dodati svoj komentar, vas prosimo, da se registrirate. Hvala.