Novice

Ministrstvo dovoli gradnjo v mestnem parku

Bodo v parku Tivoli-Rožnik-Šišenski hrib zrasle vile?

Maja Simoneti

08.07.2010

Mediji poročajo, da je od 17. maja 2010 z odločbo Ministrstva za okolje in prostor, Agencije RS za okolje, dovoljena gradnja dveh vil s 6 stanovanji na Drenikovem vrhu v samem osrčju krajinskega parka Tivoli-Rožnik-Šišenski hrib (TRŠ). Dovoz do objektov je dovoljen po obstoječih sprehajalnih poteh. Danes je moteč že promet do gostilne na vrhu Rožnika. Zavod za varstvo kulturne dediščine, ki se načrtovani gradnji dosledno upira in vztraja pri varovanju območje parka pred novogradnjami, opozarja, da je ta odločba v nasprotju s cilji varovanja, ki so vodili k zavarovanju območja pred desetletji in se od takrat niso v ničemer spremenili. Nasprotno, glede na število obiskovalcev in razvoj mesta je pomen območja za meščane in mesto od takrat postal samo še večji.

Večja pa je tudi verjetnost, da si bodo v bližnji prihodnosti obiskovalci tega mestnega parka delili poti z avtomobili. Kaj se dogaja? Za krajinski park kot obliko varovanja naravne in kulturne dediščine je bil TRŠ razglašen leta 1984. S tem je bilo območje prepoznano kot naravni spomenik in spomenik oblikovane narave. Varstveni režim naj bi poslej zagotavljal rabo in vzdrževanje prostora skladno s funkcijo in kondicijo, ki je vodila k zavarovanju.

Krajinski park TRŠ je eden najstarejših mestnih gozdov v Sloveniji. Viri dokazujejo, da so tako rabo meščani od gospode iz več razlogov zahtevali. Kot javni gozd se je območje uporabljalo od srednjega veka dalje. Do konca 18. stoletja so bili gozdovi na robu mesta edine javne zelene površine, saj so bili vsi vrtovi fevdalcev v mestu zaprti za javnost in je šele po francoski revoluciji Zois, kot prvi med njimi, svoje vrtove odprl javnosti. Sedaj vse kaže , da bo javna raba oškodovana, čeprav  sodeč po zgodnji prepoznavi pomena območja za meščane in mesto do tega nikakor ne bi smelo priti. Primer TRŠ priča o posledicah omejene odgovornosti tistih, ki odločajo o razvoju v prostoru. Razvoju dogodkov je  botrovala tako nepremišljenost občine pri odprodaji nepremičnine za katero je imela predkupno kot tudi pretirano formalizirana zamejenost sektorskega sodelovanja v urejanju prostora pri nas. Zatajili sta občina in država, posebej zadnje je skrb zbujajoče.

Krajinski park TRŠ je realno gledano ime največjega mestnega parka v Ljubljani in Sloveniji. Delitev na entitete, Tivoli, Rožnik in Šišenski hrib je umetna in z vidika uporabnikov in fizionomije mesta brezpredmetna. Pomembna  lahko postane z vidika upravljanja. Pri upravljanju z javnimi dobrim, in mestni park je naravno in grajeno javno dobro, smo v Sloveniji prav zaradi raznih delitev sorazmerno neuspešni. Po privatizaciji so se delitvam pristojnosti med sektorji, ki so tudi formalizirane, pridružile še delitve med lastniki in učinkovito upravljanje se zdi skoraj nemogoče. Stvari naj bi rešil načrt upravljanja kot mehanizem varstva narave, pri čemer vprašanje, ali je ta sploh pravi okvir za urejanje mestnega parka. TRŠ je formalno le deloma obravnavan kot mestni park, čeprav je zgodovinsko in realno gledano predvsem to.  “Krajinski park” je v resnici zgolj ime akta, ki izhaja iz zakona, ki je bil leta 1984 podlaga  za njegovo razglasitev. Sčasoma je prav to postalo razvojna ovira. Ker smo pred leti v Sloveniji formalno ločili pristojnosti za varstvo naravne in kulturne dediščine, je zdaj prav ime tisto, ki po mnenju varstvenikov narave v skladu  z Zakonom o ohranjanju narave govori o tem, da je  območje treba obravnavati kot območje ohranjanja narave, čeprav je bil zakon sprejet leta 1999 (15 let po razglasitvi tega parka in po formalni ločitvi varstva kulturne  naravne dediščine).

Kje se je izgubila kulturna komponenta varstva tega mestnega parka, povezana z oblikovanjem narave, kdo si lasti pravico, da park Tivoli umetno ločuje od gozdnatega zaledja in njegov razvoj brezkompromisno podreja varstvu narave, je vprašanje vsaj toliko kot kdo konkretno bo tisti, ki bo zapečatil usodo poti v parku in jih dovolil nameniti tudi vožnji z avti in kdo bo končno prekinili diktaturo posameznih resorjev v urejanju prostora in ponovno uveljavil prostorsko načrtovanje razvoja kot legitimno obliko usklajevanja interesov za rabo prostora.

komentarji (4)

  1. Janez Kranjski, 11.07. 2010, 14:23

    Še en mogočen vpliv posameznika/ov, kapitala, egoistične težnje, interese v prostor, občutljivo tkivo, javni blagor, preprodajo Vil, stanovanj za pošteno ceno. Hotel bi reči Rožnika ne damo ali pač zgodi naj se božja volja. Vsekakor neprimerno, prevelikega značaja za vse obiskovalce tega prečudovitega nam lokalnega zelenega obrobja mesta. Če zdržijo nekatere stavbe od kozolca do cukrarne svojo nedotakljivost, bi pomenskost tega območja morala (p)ostati prostor javne zelene cone mesta.

  2. Dunja, 12.07. 2010, 13:51

    Še ena slavna “nadomestna” gradnja? Neverjetno! V tem primeru nista zatajili samo občina in država. Zatajili smo vsi skupaj.

  3. maja v, 22.07. 2010, 13:44

    Tudi če so pristojnosti strokrat razdeljene, š evedni ni niti najmanj jasno po kakšnih kriterijih je ARSO tukaj dovolil gradno! Kaj pa kriterij zdrave pameti, a bomo tega tudi morali eksplicitno napisat v zakon?

  4. formalist, 26.07. 2010, 13:17

    ARSO je lahko izdala samo soglasje, gradbeno dovoljenje očitnio še ni izdano. veljavni prostorski akt, na podlagi katerega se šele lahko izda gradbeno dovoljenje in dejanske razmere na terenu na zatečenem stanju ne omogočajo gradnje dveh šest stanovansjkih stavb, tudi za to potrebnih zunanjih ureditev ne. Prostorski akti imajo določila opredeljena na podlagi predhodno dobljenih opogojev in soglasij varstvenih služb, v skladu z varstvenimi odloki (tudi o KP TRŠ). Na podlagi vsega tega dokument, ki bi dovoljeval gradnjo dveh šeststanovansjkih stavb na lokaciji Drenikov vrh ne more biti zakonit – nezakonitosti morajo preganjati uradne službe po uradni dolžnosti (prve so na vrsti razne inšpekcije, nato pa prijave nezakonitosti na pravobranilstvo, tožilstvo, itd….)

Če želite dodati svoj komentar, vas prosimo, da se registrirate. Hvala.