Praksa

Mesarski most odprt

Poseg v historično tkivo prinaša različna mnenja in vtise.

Aleksander Vujović

12.07.2010

Po burnih, več desetletij trajajočih krožnih polemikah o smotrnosti dodatnega premoščanja reke in načinu izvedbe ter večih poskusih realizacije z vsemi pravno-administrativnimi zapleti, je bil v soboto Mesarski most uradno predan v uporabo in tako tudi fizično postal dejstvo v tem prostoru. Namen nove intervencije je, tako kot pri neizvedenem Plečnikovem projektu, fizično in programsko povezati prostor in razširiti dogajanje z živahnega južnega na nekoliko zapostavljeno severno nabrežje Ljubljanice, ki posebej čez dan še vedno služi predvsem kot parkirišče. Projekt je vpet tudi v širšo preureditev območja ljubljanskih tržnic, kjer naj bi sledili še podzemna garažna hiša in dograditev Mahrove hiše.

Most je del novih ureditev ob reki ter bo skupaj z brvjo, ki nastaja med Petkovškovim nabrežjem in Poljanskim nasipom ter prenovo območja tovarne Rog in Cukrarne razširil območje urejenega in programsko intenzivnega dela mestnega središča proti vzhodu.

Pred udeleženci javnega natečaja, ki sta ga leta 2008 izvedli MOL in ZAPS je bil izziv vseh arhitekturnih izzivov -„dograditi Plečnika“. Dokaj redek poseg v tako močno izoblikovano in simbolno uveljavljeno historično tkivo s svojo specifičnostjo in ekskluzivnostjo vedno prinaša različne pristope ter veliko nasprotnih mnenj in intenzivno doživetih vtisov. Tudi splošna javnost in z njimi različni politični predstavniki se nadpovprečno aktivno vključujejo v debato z argumentacijo svojih prepričanj. Tako je bilo tudi v primeru Mesarskega mostu.

Kot je znano, je arhitekt Plečnik ob začetku prejšnjega stoletja v sklopu ureditve območja ožjega ljubljanskega mestnega središča ob reki Ljubljanici, med Vodnikovim trgom na desnem ter Petkovškovim nabrežjem na levem bregu predvidel pokrit most kot enega najmonumentalnejših elementov ureditve. Umeščen bi bil v višini tržničnih lop, v nizu katerih je v ta namen tudi puščena vrzel, na drugi strani pa bi se z reprezentativnim stopniščem spustil na nižje nabrežje.  Ob tem je predvidel tudi osni preboj nove ulice ter njeno povezavo s Kolodvorsko. Tako bi prišlo do rušitve večih bližnjih hiš, s čemer bi se vzpostavil prostor, ki bi ga takšna monumentalna stavba na vodi lahko obvladala. Tudi zato bi bil poskus tovrstne izvedbe ali njene reinterpretacije po skoraj stoletju in v bistveno spremenjenih razmerah več kot očitno nesmiseln.

Avtorji projekta, Atelier Arhitekti so se odločili za zadržano sodobno intervencijo v historično tkivo, ki operira z drugačnim jezikom in opravlja vse tehnične funkcije predvidene na tem mestu.Površino dimenzij 33 x 17,3m bi težko opisali zgolj kot most. Gre za trg nad vodo, ki se, poleg tranzita peščev in kolesarjev, predvsem ponuja kot prizorišče na enih ključnih mestnih lokacij. Tako je vzpostavljen precej nevsiljiv, do okolice spoštljiv prostor, ki vendar premore jasno ambicijo obogatitve tega območja.

Če smo bili v postnatečajnem obdobju nekateri skeptični do izbranega principa obojestranskega premoščanja višinske razlike med bregovoma, je ob demontaži konstrukcijskih odrov in gradbenih zaslonov takoj postalo jasno, da so avtorji zelo prepričljivo izbrali pravo razmerje med „količino in načinom vzpona“ na Petkovškovem nabrežju, ki temu prostoru še lahko služi in učinkom podaljšanega tržničnega prostora na drugi strani.

Na ta način jim je tudi uspelo pridobiti dovolj prostora pod mostom za ureditev javnih sanitarij, neposredne povezave z bodočo garažno hišo pod tržnico ter predvsem vstopno-izstopnega pristana za rečna plovila, ki ob že urejeni prodajalni kart v kleti tržničnega poslopja, predstavlja strateško razvojno točko bodočega mestnega rečnega prometa.

Položno stopnišče in vanj hudomušno zarezane klančine  popestrijo enoličnost poteka Petkovškovega nabrežja, kjer si odseke bolj kot po prostorskih poudarkih zapomnimo po imenih tam delujočih lokalov. Tako se na tem delu mestno prizorišče razširja na stopnice, ki bodo verjetno služile tudi kot površina za posedanje, ter na samo ploščad mostu, kar bo gotovo prispevalo k oživljanju sedaj še nekoliko zaspanega obrežja.

Projektantom je  precej elegantno  uspelo doseči popolno dostopnost za gibalno ovirane do vseh programskih sklopov, vključno z rečnim pristaniščem. Edina uporabniška nevšečnost je lahko spreminjajoča se višina stopnice na mestih, kjer so klančine zarezane, če se vzpenjate ravno na teh odsekih.

Konstrukcijo mostu sestavljajo trije vzdolžni jekleni nosilci, ki so na bregovih oprti v armiranobetonske slope. Prečna rebra hkrati nosijo vertikalne nosilce ograje, ki so prečno povezani z jeklenimi vrvmi.  Most je tlakovan v pohorskem tonalitu, ki je tudi sicer značilen za ljubljanske ulice in trge. Robna talna pasova sta steklena, široka ograjna polica in kiparski dodatki pa vliti v bronu. Ureditev utilitarnih prostorov pod mostom je v izvedena v vidnem betonu z jeklenimi nosilci in steklenimi ograjami.

Ohranjena sta drevoreda na obeh straneh reke, saj so lipa in topoli vključeni v zasnovo mostu in so jih med izgradnjo nadomestili z novimi.

Celotno območje  dopolnjujejo umetniški posegi v javnem prosturu, dramatične bronaste plastike Jakova Brdarja, ki so vse tematsko povezane z mesarsko dejavnostjo v znamenitih prosotorih Plečnikove tržnice. Ob vstopu na desnem bregu imamo priložnost srečati Adama in Evo, na samem mostu nastopa spremljevalec uživaškega Dioniza – Satir  na pomulu nad sprehajališčem pa vlada brezglava različica Prometeja z zanj značilnim poškodovanim trupom. Na ograji nas spremlja še drobno kiparsko okrasje v podobah različnih vodnih živali. Kipi zaradi precej  „mesarske“ ekspresije lahko delujejo tudi nekoliko groteskno, a bolj kot osebno doživetje je pomembna ponovna vključitev  javne plastike v urejanje javnega prostora.

Most poleg dominantnih panoramskih pogledov proti znamenitima Tromostovju in Zmajskemu mostu ter na same Tržnice, z omenjenima steklenimima pasovoma ob obeh robovih ponuja tudi vertikalni pogled proti Ljubljanici in dogajanju na njej. Čeprav s protidrsno zaščito obdelano pohodno steklo najbrž nikoli ne bo popolnoma čisto, hudomušni učinek hoje nad praznim prostorom spominja na doživetje na razglednem stolpu.

Sedaj, ob zaključku svojevrstne sage, bi bilo smiselno potegniti zaključke za v prihodnje.  Zdi se, da časi, ko je bilo  na ključne posege potrebno čakati desetletja, še niso minili.  Kako bi stroka lahko bolj konstruktivno izkoristila ves ta čas, v katerem se ukvarja s projekti, da bi bile nekatere rešitve boljše? Kje vse v sistemu odločanja in izbiranja rešitev prihaja do anomalij, zaradi katerih mine veliko časa, trpijo pa razvoj, konkurenčnost in nenazadnje kvaliteta bivanja v mestu?

Načelni odgovor je seveda preprost: Potrebno je vzpostaviti način dogovarjanja, ki bi omogočal pravočasno in premišljeno ukrepanje. Pri praktični uresničitvi pa bi gotovo najbolj pomagali iskreni odgovori na zastavljena vprašanja.

Otvoritev Mesarskega mostu lahko izkoristimo kot vzpodbudo za nadaljnje premišljene, dolgo čakajoče ukrepe. Pri tem pa so nam kot dober primer lahko v pomoč nekatera bližnja evropska okolja, ki dokazujejo da takšna stremljenja niso prav nič utopična in so tovrstni pomisleki upravičeni.

_______________________________________________________

Projekt: Mesarski most, Ljubljana

Arhitekti: Atelier Arhitekti: Jurij Kobe, u.d.i.a.,  Rok Žnidaršič, u.d.i.a., Samo Mlakar, abs. arh. in sodelavci

Kipar: Jakov Brdar, akad. kipar

Konstrukcija: mag. Tomaž Habič

Investitorja: MOL in Energetika Ljubljana d.o.o.

Vrednost investicije: 2,9 milijona  €

Izvedba: julij 2010

Izvajalca: Skupina  SCT, d.d. in Gradis gradbeno podjetje, d.o.o.

komentarji (16)

  1. Huba d.o.o., 13.07. 2010, 07:49

    Resnično grd most.

  2. kreden, 14.07. 2010, 00:15

    Vsekakor boljše kot glomazna Plečnikova “mojstrovina”.

  3. asaad, 14.07. 2010, 14:32

    Meni se most ne zdi posebaj grd, sem pa skeptičen do klančine za kolesarje. Po eni strani je smiselna, saj kolesarja prisili k sestopu, vsaj v smeri tržnice, ter ga s tem upočasni. Po drugi strani je za kolesarja morda malo neprijazno, če mora za prečkanje reke sestopiti?

  4. rator, 18.07. 2010, 20:22

    “Hudomušno zarezane klančine” so bučke prve vrste. Zaradi diagonalnih klančin preko stopnic se zelo nevarno križajo poti pešcev, kolesarjev, rolkarjev, skratka vseh mimoidočih.

  5. andrej, 19.07. 2010, 10:54

    Most je čisto na mestu. Je sodoben in klasičen hkrati, po dolgem času arhitektura na pravi način vključuje tudi skulpturo. Vsi geniji ki sesuvate s tako lahkoto pokažite svoje dosežke, pa da vidimo ….

  6. hubabuba, 19.07. 2010, 12:04

    Klančina za kolesarje je neprimerna. Niti ob najmanjši možni hitrosti se ne da speljat ovinka.

  7. Masa Ogrin, 22.07. 2010, 01:06

    Lep in grd se v arhitekturnem jeziku prevedeta v ustrezen ali neustrezen. Pri infrastrukturnih objektih kot je most gre v prvi vrsti za vprašanje smiselnosti, ki si ga zastavi investitor oz. razpisovalec natečaja in ne arhitekt sam. Slednji opravi tragi-komično delo v razpis(a)nih okvirih. Merilo projekta je pogojeno s širino manevrskega prostora. »Nič ni bolj nevarno arhitekturi, kot ločeno ukvarjanje s posameznimi problemi. Če razbijemo življenje na posamezne probleme, razbijemo možnosti da naredimo dobro arhitekturo.« A.Aalto

    Plečnik je uresničeval vizije, ker ni bil obremenjen z birokratskimi mehanizmi. Njegov most se vklopi v zamisel tržnice v popolnosti, zaključi zgodbo intimnosti tržnice z južne strani in jo naglasi s severne, kjer pod stavbo-mostom, nekakšno loggio na vodi, odpre nov prostor – nov Trg za javno življenje meščanov. Žal je danes slednje osiromašeno, zato oživljamo škrbine barov na Petkovškovem nabrežju. Gradnja mostu vnaša v prostor nesorazmerje, ki nenazadnje vzpostavi vsaj namero, da bo v prihodnosti vprašanje hlapčevstva razrešeno. Morda.

  8. maja v, 22.07. 2010, 13:39

    Kako je pa Plečnik rešil klančino za kolesarje, vozičke in invalide…???

  9. Maša Ogrin, 22.07. 2010, 18:14

    Poslal jih je … skozi druge ambiente. V bližini sta Zmajski most in Tromostovje, zato ta povezava v konceptu njegove zamisli morda niti ni tako zelo nujna.

  10. Matevž Čelik, 29.07. 2010, 23:22

    Vprašanje ustvarjanja ambienta se pri tem projektu zdi ključno. Nova površina nad vodo, v soseščini prostorov, ki so polni utripa, naj bi bila priložnost za mesto in meščane. Kako je ta priložnost izkoriščena? Plečnik je želel Ljubljani dati pokrit javni prostor, kakršnega mesto še nima. Mestno loggio, iz katere bi lahko ne glede na vroče poletno sonce ali novembrski dež opazovali reko in mesto ter ob tem nakupovali. Kakšen je prostorski učinek, ki nastaja z novim mostom, ki teži k lahkosti in prosojnosti… nevidnosti? Ljubljanico je res končno mogoče prečkati tam, kjer je bilo to že dolgo načrtovano in izpiljeni stiki jekla in stekla še utrjujejo trademark Atelier arhitektov. Ob pogledu na celoto pa imam občutek je, da je prostor med kriloma tržnice ostal neizpolnjen… Ko novo stopa v soseščino starega vedno nastajajo zanimivi odnosi. Odvisno od projekta, je težo včasih potrebno dati staremu, včasih novemu. Uravnotežiti prostor. Zdi se, da srečevanje novega in starega pri nas še vedno ni nekaj normalnega, kar mestu daje pestrost in zanimivost. Zidovi Plečnikovih tržnic so težki in masivni, prostori voluminozni. Novi most je plosk.

  11. Maja Simoneti, 09.08. 2010, 23:47

    Zdi se mi, da je vsaj toliko kot most pomemben njegov stik z nabrežjem in to pomemben kot prostorski fenomen in oblikovalski izziv. V našem primeru je posebej prehod mostu na Petkovškovo nabrežje rešen kot bi se oblikovalci tega pomena ne zavedali, vse preveč togo in brez posluha za značaj in merilo tega stika. Slabo bi bilo, če bi tak, tehnično sicer perfekten, sicer pa do javnega prostora in njegove identitete podcenjujoč odnos, zaznamoval celotno prenovo tega nabrežja.

  12. Maja Simoneti, 09.08. 2010, 23:49

    Vsako rečno nabrežje je samo po sebi enkraten naravni fenomen in skrajno občutljiv prostor stikanja naravnih entitet. Zato za vsako urbano okolje pomeni vodotok z nabrežji veliko dragocenost. Če so v preteklosti ljudje skušali vodo zaradi njene koristnosti predvsem obvladati in brežine in nabrežja predvsem tehnično urejati, pa sodijo nabrežja že desetletja med prestižne javne prostore, katerih rešitve se navdihujejo skozi značaj in merilo nabrežij in urbanega tkiva. Take naloge zahtevajo nadpovprečen oblikovalski potencial, izostren občutek za odčitavanje značilnosti rečnih potez v mestu in pretanjen posluh za izbor in usklajevanje materialov. Taka naloga je tudi delo tistega, ki načrtuje novi most. Most namreč ni zgolj vez med dvema nabrežjema, kot tudi ni zgolj ambient nad vodo, ampak je ambient ob vodi in je tudi vez z vsakim od nabrežij posebej in z vsem kar nabrežje definira. To vez je treba znati razumeti, nadgraditi in poudariti na celotni potezi in v detajlih.Vsako rečno nabrežje je samo po sebi enkraten naravni fenomen in skrajno občutljiv prostor stikanja naravnih entitet. Zato za vsako urbano okolje pomeni vodotok z nabrežji veliko dragocenost. Če so v preteklosti ljudje skušali vodo zaradi njene koristnosti predvsem obvladati in brežine in nabrežja predvsem tehnično urejati, pa sodijo nabrežja že desetletja med prestižne javne prostore, katerih rešitve se navdihujejo skozi značaj in merilo nabrežij in urbanega tkiva. Take naloge zahtevajo nadpovprečen oblikovalski potencial, izostren občutek za odčitavanje značilnosti rečnih potez v mestu in pretanjen posluh za izbor in usklajevanje materialov. Taka naloga je tudi delo tistega, ki načrtuje novi most. Most namreč ni zgolj vez med dvema nabrežjema, kot tudi ni zgolj ambient nad vodo, ampak je ambient ob vodi in je tudi vez z vsakim od nabrežij posebej in z vsem kar nabrežje definira. To vez je treba znati razumeti, nadgraditi in poudariti na celotni potezi in v detajlih.Zdi se, da stik z nabrežji pri oblikovanju novega mostu zaenkrat še ni bil deležen ustrezne pozornosti. Obstoječe rešitve stika so na tem nabrežju nerodne in neposrečene. Most se mimo obsekanih krošenj in visokega kamnitega bloka pretoči na breg z nekakšno vzvišeno distanco novega. To kot možen oblikovalski imperativ za prenovo nabrežja vzbuja skrb. Most, ki ga hvalimo, ker nam odpira pogled na vodo, je zaenkrat daleč od tistega, ki bi se lahko v duhu svoje fluidnosti pretakal na nabrežje in domiselno nadgrajeval stik med kopnim in vodo. Za prihodnje ureditve tega in drugih rečnih nabrežij v mestu si želimo prefinjenih rešitev, ki bodo videle čez sebe.

  13. projektant, 13.03. 2014, 15:39

    Most že zgleda lep. Vendar je steklo povsem zgrešeno, če pada dež ali sneg.Ne vem kaj so mislili arhiteki ????

  14. AE, 02.04. 2015, 17:02

    Vsa leta od otvoritve novega mesarskega mostu se ne morem načuditi, da smo zamudili priložnost, da bi dokončali

  15. AE, 02.04. 2015, 17:58

    Vsa leta od otvoritve novega mesarskega mostu se ne morem načuditi, da smo zamudili priložnost, da bi dokončali Plečnikovo zasnovo mesarskega mostu. Plečnik je mesarski most zasnoval kot krono svojih intervencij na Ljubljanici. Tromostovje je unikaten most brez primere v svetovnem merilu. Čevljarski most odlikuje izjemna postavitev v prostor z neverjetnim občutkom za dimenzije in prelepimi detajli. Zame je to eden naljepših mostov, kar sem jih videl. Ne morem verjeti, da ne vidimo kakšna mojstrovina je Plečnikov mesarski most. Plečnik je preprosto brezčasen. Plečnikovi posegi v javni prostor so tako premišljeni in obenem enostavni, da jih preprosto ni mogoče ne občudovati. Prenovljen Kongresni trg je pokazal, da je bila Plečnikova zasnova preprosto genialna. Prostorska kvaliteta Ljubljane je s prenovljenim Kongresnim trgom dvignjena v povsem novo dimenzijo. Ne morem verjeti, da nismo prepoznali, da ima Plečnikova zasnova mesarskega mostu isti potencijal. O arhitekturni kvaliteti novega mostu ne bi razpravljal. Dejstvo pa je, da imamo s tem mostom zgolj še en nov most na Ljubljanici, medtem ko bi bil Plečnikov mesarski most kompozicijska in strukturna dovršitev mostnih konstrukcij na Ljubljanici. Plečnikova zasnova mesarskega mostu je tako domišljena, da bi dvignila staro jedro mesta na povsem nov nivo obstoja. Plečnik je uspel z mesarskim mostom z eno potezo povezati zapornico, zmajski most, tromostovje, čevljarski most ter vse ostale mostove Ljubljanice v povsem novo in nenadkriljivo celoto. Vem, da po toči zvoniti je prepozno. Kljub temu pa bi predlagal, da bi sedanji most prestavili na neko novo lokacijo na Ljubljanici ali kakšni drugi reki in bi na tem mestu postavili Plečnikov mesarski most.

Če želite dodati svoj komentar, vas prosimo, da se registrirate. Hvala.