Novice

Avtomobilski pasovi se spreminjajo v kolesarske steze

Poročilo s svetovne kolesarske konference

Janez Bertoncelj

28.07.2010

Da velja Kopenhagen (poleg Amsterdama) za kolesarsko mesto par exellence verjetno ni treba posebej govoriti. Dobro tretjino vsakodnevnih poti po mestu prebivalci glavnega danskega mesta opravijo na kolesu, za leto 2015 napovedujejo polovico.  In če v skandinavskih deželah kaj napovejo, se to tudi zgodi.  Organizirati  konferenco za mesto Kopenhagen tako, kot si lahko predstavljate, ni bil velik problem. Dancem izkušenj ne manjka in svojo kolesarsko kulturo znajo globalno promovirati. V začetku maja smo si lahko tudi v ljubljanski mestni hiši ogledali razstavo “Dreams on Wheels”, danska ambasada z veleposlanico  Anito Hugau pa je pomagala in sodelovala pri različnih dogodkih, ki so v okviru evropskega projekta Civitas Elan sledili razstavi.  Ljubljano sta obiskala dva danska strokovnjaka za kolesarski promet, g. Rassmussen iz Kopenhagna ter g. Andersen iz manjše Fredericie (intervju z njim ste lahko prebrali v Dnevniku).

V štirih dneh, med 22. In 25. junijem  je skrbno pripravljen program svetovne kolesarske konference Velo City Global 2010 ponujal prav vse, kar zanima zagovornike trajnostne mobilnosti: odlične goste z dobro pripravljenimi nastopi, predstavitve prometnih rešitev za kolesarje v duhu dobre kolesarske prakse, okrogle mize o ustvarjanju trajnostni prometnih politik, varnih poteh za šolarje-kolesarje, spodbujanju in angažiranju javnosti za spreminjanje potovalnih navad. Nenazadnje je bilo vse povedano možno preizkusiti v živo, na ulicah Kopenhagna, kjer je kolesar resnično kralj in ima vsepovsod prednost.

Prva Velo-City konferenca je potekala 1980 l. v Bremnu. Na njej je prisostvovalo okoli 300 udeležencev,  rezultat konference pa je bila  ustanovitev ECF (European cycling federation) tri leta kasneje. V naslednjih 30 letih so konferenco gostile številne svetovne metropole, kot so London (1984), Barcelona (1997), Pariz (2003), pa tudi manjša mesta kot npr. Basel (1995) ter Groningen (1987). Leta 1999 je konferenco gostil avstrijski  Graz , po zaslugi društva Mariborska kolesarska mreža, pa je sodeloval tudi Maribor.

In v čem se Kopenhagen tako zelo loči od Ljubljane?  Ja, po tem, na primer, da avte zaparkirajo kolesarji ali pa, da so neko šestpasovnico pred kratkim spremenili  v štiripasovnico, da so kolesarjem polega obstoječih pasov ponudili še oba robna na cestišču, kjer so prej vozili avtomobili.  Kolesrji imajo tako na vsaki strani več kot zavidljivo, 4 metre široko vozišče. Pa se jih kljub temu ob jutranji konici na križiščih pred semaforji  v pol minute nabere nekaj deset. Vozijo kolesa večinoma lastne danske izdelave, pa ne le koles. Polno je triciklov znamke Nihola  v katerih vozijo otroke v vrtce in šole ali pa gospe odpeljejo  domov gospoda, ki  je morda malo preveč popil.   Na kolesu so v vsakem vremenu, ni slabega vremena, le neprimerno oblečeni kolesarji, pravijo. Za Nizozemce, ki jim hudo konkurirajo, pa pravijo da so, v bistvu, Danci s slabim dialektom.

Mihkail   Colville Andersen, bloger, fotograf, filmar in kolesarski ambasador (oglejte si njegovo spletno stran. www.copenhagenize.com, za katero je  prejel tudi prestižno nagrado Prix Italia) zavrača kolesarsko čelado, fotografira lepe ženske na kolesih (http://www.copenhagencyclechic.com/) in vozi bullit – podaljšano kolo za prevoz oseb in tovora z manjšim 20 palčnim kolesom spredaj. Kolo je zanj le orodje, podobno kot sesalec za prah. Blagovna znamka, pravi, ga ne zanima. Kolo za Dance ni fetiš in tudi kolesarjev je zelo malo. So le običajni ljudje, ki se po svojih  vsakdanjih opravkih naokrog vozijo s kolesi.  V hotelu, kjer sem bival, težav s parkiranjem ne poznajo. Večina gostov pride 100 metrov daleč od železniške postaje peš ali pa s kolesom. Kolo lahko parkiraš kar v hotelskem vrtu, poleg mizic. Če ga nimaš, pa si ga sposodiš v hotelu.  Vsi taksiji so zadaj opremljeni  s prtljažnikom za prevoz kolesa, saj potniki tak servis zahtevajo in pričakujejo. Na vlak lahko pridete s kolesom  ob katerikoli uri, celo ob prometnih konicah. Prevoza kolesa vam ne bodo zaračunali.

Nov stanovanjski kompleks v Nordhavnu za  40.000 prebivalcev bo zadostil vsem načelom trajnostne mobilnosti in zelene ureditve.  Poleg metroja bo prebivalcem na voljo še t.i. zeleni krog, 4 metre široka kolesarska pot s prednostno prometno  ureditvijo  za kolesarje. To pomeni, da bodo avtomobili vozili le po prečnih cestah in bodo morali na križiščih počakati na kolesarje, ki bodo imeli prednost. Na vsakih 100 kvadratnih metrov bivalne površine (ne glede na namen) mora biti v naselju na voljo vsaj 2,5 kolesarskih stojal.  Kogar zanima, več na http://www.nordhavnen.dk.

Mala Danska tako ponuja svetu preprost in učinkovit stroj z odličnim energetskim izkoristkom in vso spremljajočo kulturo. V času klestenja socialnih pravic in odmiranja socialne države ponujajo svetu zelo demokratičen način gibanja v urbanem prostoru – kolo in javni prevoz. Jan Gehl s svojo šolo arhitekture in urbanizma javnih prostorov navdušuje župane od Bogote do Vancouvra,  New Yorka  in Londona.  Janette Sadik-Khan – načelnica prometnega oddelka v New Yorku  in Bloombergova desna roka,  po Manhattnu  namešča cvetlična korita, klopi, stolčke, mizice, cestne pasove pa  spreminja v kolesarske poti. Enrique Penalosa, župan Bogote, je nekdaj eno najnevarnejših mest na svetu spremenil v zeleno mesto, z več kot 300 kilometri kolesarskih poti in uvedel sistem hitrih avtobusnih linij.

Vandana Shiva,  Indijka,  ki sicer živi  v Kanadi, filozofinja, humanistka  ter okoljska aktivistka,  je izjemno prepričljivo opredelila kolesarjenje kot aktivnost, ki je poleg hoje  najbolj demokratičen ter okolju prijazen način gibanja. Osebni avtomobil je, kot pravi, simbol nasilja novodobnih indijskih povzpetnikov. Po njenem mnenju manjšina 0,7% lastnikov osebnih avtomobilov terorizira vse ostalo prebivalstvo indijskega podkontinenta. Rikš je tudi v Kopenhagnu kar nekaj, v Daki pa bi jih radi prepovedali, češ da zavirajo “razvoj”.

Celo Kitajci, največja biciklistična velesila,  so že ugotovili, da kolesa ne gre kar odpisati, in da osebni avtomobil  ni prav idealna rešitev za njihova hitro rastoča mesta.

Kaj pa Rusija? Danci so svojo razstavo Dreams on Wheels  postavili tudi v St. Petersburgu, predsednik Medvedev pa je ob nedavnem obisku na Danskem ugotovil, da ruska kultura še ni “zrela” za kolo. Bo kar držalo, kdor je bil v Moskvi, ve, kaj je “probka”, in da je dober kolesar, mrtev kolesar.

No. Med 1000 udeleženci konference ni bilo nobenega Rusa.

Če želite dodati svoj komentar, vas prosimo, da se registrirate. Hvala.