Pogovor

Očitno je danes ugodna priložnost za Maribor tukaj

Z izborom rešitev so se v celoti izpolnila pričakovanja in cilji natečaja

Maša Ogrin

25.08.2010

Arhitektu, urbanistu in profesorju mag. Petru Gabrijelčiču smo pred nedeljskim vodstvom po razstavi v mariborski UGM zastavili nekaj splošnih vprašanj o mednarodnem natečaju EPK Drava. Gabrijelčiču, ki je pravzaprav rojen Mariborčan in je na natečaju za svoj predlog nove brvi čez Dravo prejel 2. nagrado v soavtorstvu z ing. Viktorjem Markljem in ing. Dušanom Rožičem, vprašanja lahko zastavite tudi sami. V nedeljo, 29. avgusta ob 11. uri. o v prostorih UGM, na Strossmayerjevi ulici 6, v Mariboru. Njegova pronicljiva mnenja naj vzpodbudijo nadaljnje razmišljanje o projektih bodoče kulturne prestolnice.

Kakšen je vaš splošni vtis, glede natečaja EPK Drava 2012?

EPK Drava 2012 je največji in tudi prvi resno izpeljan mednarodni urbanistično arhitekturni natečaj v Sloveniji. Udeležilo se ga je nepričakovano veliko število natečajnikov iz vsega sveta, komisije so bile strokovno verodostojne, prav tako kot tudi prispela natečajna dela. Razpisovalci natečaja so imeli srečno roko, saj so se jim z izborom zmagovitih rešitev v celoti izpolnila vsa njihova pričakovanja in cilji natečaja ter jim je potrebno zato za odlično izvedbo celotnega projekta iskreno čestitati.

Kaj bi trije projekti, za katere je bil razpisan natečaj, lahko doprinesli k razvoju Maribora?

Vitalnost evropskega urbanega sistema bo v bodoče odvisna predvsem od uravnoteženosti ekonomske dinamike posameznih mest, njihovega vzdržnega razvoja in evropske konkurenčne sposobnosti, ki bo omogočila njihovo uspešno in enakovredno povezovanje s sosednjimi mesti v večje urbane aglomeracije. Nova evropska urbana struktura bo glavni generator razvoja, mesta bodo med seboj v kompetitivnem odnosu, njihova vplivna območja pa se ne bodo ozirala na nacionalne meje. Pričakovati je torej obsežne migracijske tokove v nove centre moči, hkrati pa tudi depopulacijo ali prestrukturiranje podeželja in rast srednje velikih mest. Že zdaj so delovni migranti življenjskega pomena za gospodarstva EU, v bližnji prihodnosti pa se bo med članicami začela prava tekma, kako privabiti dovolj ljudi za ohranjanje go­spodarske vitalnosti. Zato se posamezna mesta in mestne regije borijo, da bi bile opazne ne samo na evropskem temveč celo svetovnem zemljevidu. Mesta, ki po razpadu klasičnih fordističnih industrij nimajo več realnih možnosti za razvoj na dosedanjih osnovah, se zatekajo k tako imenovanemu »bilbao efektu«, ko želijo s posebnimi ukrepi pritegniti pozornost tujih vlagateljev kot tudi svežo delovno silo. Kajti mesta se danes razvojno in populacijsko krepijo ali stagnirajo. Zato vidim projekt EPK Drava 2012 predvsem kot poizkus internacionalizacije mestnih projektov, ki bodo zaradi svojih širokih sinergijskih učinkov vplivali na večjo prepoznavnost mesta, krepili njegovo mednarodno konkurenčnost in privlačnost ter s tem vzpodbudili številne nove projekte.

Kaj za mesto pomeni projekt, kot je nova Umetnostna galerija?

Pomen takšnega projekta bo brez dvoma večplasten in dolgoročno odgovoren  za večjo razpoznavnost mesta. Na vizualnem, arhitekturnem nivoju bo nova Umetnostna galerija postala pomembna mestna ikona, ki bo imela pozlato mednarodnega avtorstva ter zmage na mednarodnem natečaju zato bo prav gotovo tudi širše razpoznavna, podobno kot so širše razpoznavne ureditve izvedene v sklopu EPK v Gradcu. Vendar pa bo ostal novi objekt le atraktivna prazna lupina, če ga ne bo zapolnila tudi atraktivna vsebina, ki mu bo omogočila odigrati vlogo pomembnega kulturnega in razvojnega vzpodbujevalca mesta in regije. Sodeč po izkušnjah iz tujine ni nobenih ovir, da bi  nova galerija ne postala, ob ustrezni programski usmeritvi in spretnem vodstvu, tudi širše evropsko razpoznavna in  priznana.

Maribor naj bi bilo mesto z največ vodne obale v Sloveniji. Kako bodo po vašem mnenju izbrane rešitve vplivale na urbani utrip ob reki Dravi?

Zgodovina rečnega pejsaža, kot enakovrednega elementa mestne podobe, se pričenja v Firencah in se kasneje nadaljuje v velikih urbanih ureditvah  Pariza, Prage, Lyona in drugih evropskih mest. Premika pa niso naredili arhitekti in graditelji, pač pa renesančni slikarji, ki so začeli v svojih idealiziranih mestnih podobah upodabljati tudi rečne panorame. Kasneje se razvojno težišče prenese v Francijo, kjer se odvija proces geometrizacije rečnega prostora v mnogo večjih merilih. Številna mesta povsem menjajo podobo rečnih obrežij, druga so, še radikalnejše, menjala tudi celotno urbano strukturo ob rekah. V osemnajstem stoletju  preskočijo angleški krajinski arhitekti ograjo srednejveških mest in spoznajo, da je divjina, ki so se je nekoč bali, v resnici en sam velik vrt. Odkrili so nov svet za mestnimi obzidji. Še večji vpliv na spremenjen odnos do narave je imelo odkritje orientalske estetike, ki temelji na asimetrični simetriji. Nov pogled na naravo, ki narave ne obravnava kot divjine temveč kot zdrav, odprt prostor, je imel velik vpliv tudi na odnos meščanov  do rečnega ambienta. Če je bil renesančni človek skrbnik umetne krajine v mestih, je skrbnik v novih parkovnih ureditvah narava sama, ko skozi ekološke procese modelira prostor. Posledice tako spremenjenega pogleda na naravo, so razvidne v velikih sonaravnih parkovnih in obrečnih ureditvah v okolici velikih evropskih mest in v mestih samih. Danes je oblikovanje rečnega prostora izrazito interdisciplinarna naloga, v kateri morajo sodelovati tako prostorski planerji in krajinski arhitekti kot tudi urbanisti in arhitekti. V sodobnih mestih najdemo večkrat zastopane sočasno vse tri tipe rečnega pejsaža: predrenesančnega, renesančnega (baročnega) in sonaravnega. Tudi v primeru urejanja dravskega prostora je podobno. Ideje o ureditvi dravskih nabrežij v Mariboru niso nove, temveč se vlečejo že vse od prvih zamisli arhitektov Humeka in bratov Kocmut, preko srednje in vse do najmlaše generacije mariborskih arhitektov. Mnogo od tega je bilo že domišljenega in storjenega, ali pa je čakalo, kot velik razvojni pontencial, na ugodno priložnost, da se realizira. In očitno je danes ta priložnost tukaj.

Kaj nam mednarodni natečaji, kakršen je bil Mariborski, prinašajo in kaj pomenijo za prepoznavnost prostora?

Veliko korist, ki jo prinaša mednarodno sodelovanje med arhitekti in urbanisti, sem imel priložnost spoznati že ob organizaciji številnih mednarodnih študentskih delavnic. Takšno sodelovanje poteka po načelu »več glav več ve« in  se pogosto ne omejuje  na sodelovanje med predstavniki le ene stroke pač pa deluje po načelu interdisciplinarnosti. Tako povabimo k sodelovanju strokovnjake iz okolij, kjer so že uspešno razrešili problem, ki ga obravnavamo na delavnica. Podobno je tudi z mednarodnimi natečaji. Tako se plemenitijo nove zamisli in prenašajo v naše akademsko in strokovno okolje pozitivne izkušnje iz različnih kulturnih in tehnoloških sredin.

Kaj lahko s takšnim načinom izbire projektov pridobi strokovna praksa?

Natečaj, kot instrument za  iskanje najbolj ustrezne rešitve za določen urbanistični ali arhitekturni problem je do sedaj še vedno najuspešnejša metoda izbire. Ker nagrajene rešitve običajno povedo več o ocenjevalni komisiji kot o avtorjih samih, je prav ustrezna sestava in verodostojnost komisije ena od najpomembnejših nalog razpisovalca. Natečaj, kot je mariborski, ponuja domači in tudi tuji stroki izredno bogato in koristno študijsko gradivo, na podlagi katerega je mogoče izoblikovati nova znanja in strokovne kriterije. Vendar pa velja tudi tukaj, podobno kot pri delavnicah pravilo, da mora to delo opraviti predvsem domača stroka, ki je za takšno raziskovanje zaradi reševanja lokalne problematike tudi najbolj motivirana. Pričakujem torej, da bo sledilo natečaju tudi resno raziskovalno delo  z analizo natečajnih elaboratov in temu primerna publikacija z objavo rezultatov raziskave.

Če želite dodati svoj komentar, vas prosimo, da se registrirate. Hvala.