Dogodki

Odtenki zelene, slovenski pavilijon na Beneškem bienalu

Galerija A+A, Benetke

Maja Simoneti

27. avgust t - 21. november 2010

V petek 27. avgusta  bodo v Benetkah na več lokacijah odprli 12. Mednarodni arhitekturni bienale. Vlogo slovenskega nacionalnega paviljona bo že tradicionalno prevzela slovenska Galerija A+A. Tam bo razstavo z naslovom “Vsi odtenki zelene/Krajina – aktualna prostorska praksa« v petek ob 19 uri odprla ministrica za kulturo Majda Širca.

Slovenijo tokrat na bienalu zastopata studio AKKA in studiobotas v produkciji Muzeja in galerij mesta Ljubljane. Avtorji projekta »Vsi odtenki zelene/All Shades of Green« krajinska arhitekta Ana Kučan in Luka Javornik s sodelavci ter oblikovalec Boštjan Kenda iz studiobotas so v pripravo razstave vključili tudi fotografa Petra Koštruna, skladatelja Saša Kalana in ilustratorja Urha Sobočana. Sam začetek projekta seže v leto 2009, ko je studio AKKA z oblikovalsko podporo studiobotas razstavljal v galeriji Vžigalica. Razstavo spremlja tudi katalog v katerem sta prispevka zgodovinarja arhitekture Luke Skansija: Prostor in mesto ter urbanega sociologa in antropologa Edwarda Robbinsa: Kaj nam pomeni koncept javno/zasebno. Oba bosta gosta okrogle mize, ki bo v času bienala v Mestnem muzeju v Ljubljani.

Projekt »Vsi odtenki zelene« obravnava sodoben odnos družbe in slehernika do narave, predvsem skozi to, kakor se ta kaže v mestnem javnem prostoru. Eden od pomembnih gradnikov mestnega javnega prostora je mestna krajina in z njo narava v vseh svojih pojavnih oblikah. Projekt raziskuje vključevanje narave v človekovo bivalno okolje z namenom, da bi dvignili kakovost bivanja, in hkrati išče načine, kako ta prispevek narave v urbanih okoljih predstaviti in udejanjiti. Avtorji mestno krajino vidijo kot tisti medij vsestranske komunikacije med človekom in naravo, ki človeku omogoča svobodno gibanje in izražanje, prostor, ki je v vseh pomenih in pogledih odprt ter dopušča razvoj miselne in fizične igre, zato skozi razstavo izpostavljajo kontraste, ki določajo vsakdanje življenjsko prakso in različne poglede na naravo.

Projekt je komisija Ministrstva za kulturo (Jurij Sadar, Maja Gspan, Meta Krese) izbrala med tremi ponujenimi kot najustreznejši, ker je najbliže idejnim smernicam koncepta letošnjega bienala in tudi zato, kot poudarja kurator slovenske razstave in direktor MGML Blaž Peršin, ker čas krajinsko arhitekturo vse bolj postavlja v središče sodobne urbane prakse.

Umetniška direktorica bienala, japonska arhitektka Kazuyo Sejima, sicer prva ženska med kuratorji v zgodovini bienala, si je za letošnji dogodek izbrala moto »People meet in architecture« in za rdečo nit bienala določila srečevanje ljudi z arhitekturo. Pri tem Sejima zagovarja izpraševanje o odzivu arhitekture na spremembe v okolju in družbi s poudarjanjem številnih, tudi radikalnih, sprememb, ki na samem začetku enaindvajsetega stoletja, napovedujejo burnost prihodnsoti. Njena ideja je, da so razstavljavci tudi kuratorji, ki se skozi svoja dela vsak na svoj način izprašujejo o pomenu arhitekture v spreminjajoči se prihodnosti enaindvajsetega stoletja in o novo porajajočih se odnosih med ljudmi in naravnim okoljem. Atmosfero celotne razstave naj bi tako zaznamovala prav pestrost različnih avtorskih interpretacij interakcije med novo družbeno in naravno realnostjo.

»Krajina je večji, širši koncept kot arhitektura« je zapisala Sejima pri opisovanju letošnje razstave in zato pravi, je k sodelovanju povabila Pieta Oudolfa, da bo ponovno uredil vrt v Arsenalih in ustvaril sanjski (dreamy) prostor, ki bo hkrati namenjen druženju in individualnemu počitku. Dejstvo, da se mnogi odgovori na vprašanja sodobne urbane realnosti porajajo prav skozi krajinsko arhitekturno prakso, bo tako na robu Arsenalov dve leti dokazovala nova vrtna ureditev Giardino delle Vergini. Oudolf je krajinski arhitekt znan kot utemeljitelj novega vala rastlinskega gibanja (New Wave Plantnting Movement) in je med drugim oblikoval vrtov High Line v New Yorku. Za njegovo delo je značilna prisotnost  življenjskega ciklusa. Rastline pravi, ne morejo kar cveteti 12 mesecev, treba jim je dati možnost, da odcvetijo, se spremenijo in odmrejo. Oblikovanje vrta, ki deluje in se razvija skozi čas je zelo zahtevno, štiri dimenzionalno delo in priložnost, da ljudem pokažeš nekaj česar ne pričakujejo. Prav to, da lahko s svojimi stvaritvami v javnem prostoru doseže številne ljudi, ki v mestu nimajo sovjega vrta, pomeni  Oudolfu daleč največje zadovoljstvo. Piet Oudolf je po besedah sodelavcev bienala šele drugi krajinski arhitekt, ki je v tridesetletni zgodovini te razstave dobil priložnost, da sodeluje na glavni razstavi v Arselnalih.

Komentarji (1)

  1. zoki, 31.08. 2010, 09:55

    popoln dolčas……

Če želite dodati svoj komentar, vas prosimo, da se registrirate. Hvala.