Novice

Začetek Županove načrtne prenove starega Celja

Mestno jedro ne izkorišča kulturnega in urbanega potenciala

Nande Korpnik

13.09.2010

Danes se skoraj na vsakem koraku čuti, da je staro mestno jedro prepuščeno samemu sebi, in da bi težko prepoznali kakšno načrtnost v njegovem današnjem razvoju in njegovih številnih vsakodnevnih dopolnitvah. Vsem na očem so se zgodile črne gradnje v obliki raznih nadstreškov in zimskih vrtov in to tik ob stavbah, ki so kulturni spomeniki. Cenene trgovine so zasedle številne prazne lokale in se skušajo reklamirati pač njim ustrezno… Kakorkoli, čuti se stihija in predvsem sprotno servisiranje vsakovrstnih trenutnih potreb raznoraznih investitorjev, za katere bi težko vedeli, če dolgoročno res predstavljajo dobrobit mestnega življenja Celja. V javnosti se večkrat tudi sliši, da staro mestno jedro ne živi, in da ima premočno kunkurenco v velikih trgovskih središčih na njegovem obrobju. To seveda ne drži, mesto še kako živi, nima pa stari center več tistega ekskluzivnega pomena, ki bi si ga mnogi želeli. Socialno gledano, ga je zavzel ekonomsko šibkejši sloj in oskrbovalna infrastruktura se je temu prilagodila. Tudi družabno življenje ima svoj ritem in je predvsem odslikava ponudbe in povpraševanja. Je pa zanimivo, ko pride do namena kakršnekoli gradnje oziroma obnove znotraj starega mestnega jedra, se angažirajo številne občinske, urbanistične, komunalne, spomeniško varstvene službe in ne vem kakšne še vse strokovne administracije, ki naročniku skupaj s projektantom postavljajo nešteta navodila in zahtevajo soglasja za vsak poseg. In nekaterim uspe postaviti moderne vetrolove, drugim ne uspe niti zadeti starinskega stila. Vsaka željena arhitekturna posodobitev se sprevrže v številna drobnjakarska lobiranja in iskanja soglasij, ki se velikokrat izključujejo. Najbolj moteče pa je, da določenim uspe postaviti marsikaj, drugim pa skoraj nič. Kakorkoli vsi pa smo si edini, da je danes staro mestno jedro degradirano in da ne izkorišča svojega kulturnega in urbanega potenciala.

Pa ni bilo vedno tako. Leta 1986 je Skupščina občine Celje (kar je statusno enako današnjemu mestnemu svetu) sprejela Odlok o sprejetju zazidalnega načrta starega mestnega jedra Celje. Bistvo zazidalnega načrta je bila prenova stare mestne gradbene strukture. Projekt je bil zelo ambiciozno zastavljen in ni predstavljal samo lepotne prenove arhitekture starega Celja, ampak je bil vzorčen primer mestnega planiranja, ki je bilo vsklajeno tako politično kot strokovno. Načrt je prvenstveno zelo jasno zavzel odnos do obstoječe grajene strukture in kulturne dediščine, ovrednotil je pomen javnih prostorov in mestnih dvorišč, imel je jasno strategijo glede prometa in kar je zelo važno, vse skupaj je bilo osmisljeno s programom novega naseljevanja in zvišanja bivalnih pogojev znotraj mestnega jedra. Res pomembno pa se mi zdi, da so avtorji prenove s svojimi sodelavci povdarili, da prenova ni samo arhitektonsko tehnično obnavljanje grajene strukture, temveč je pomembna tudi socialno-politična in sociološka komponenta. Predvsem pa naj bi prenova pomenila poleg izboljšanje funkcionalnosti še novo oživljanje mesta. V projekt se je zagrizlo in takoj po sprejetju se je pričela obnova in nov razvoj starega mestnega jedra. Uvedle so se številne peš cone, na novo se je urejal promet, začela se je prenova stanovanj in vzpostavljati zadano ravnotežje med stanovanjskimi in poslovnimi površinami. Zelo pomebno vlogo je imelo spomeniško varstvo, ki je prvo začelo z obnovo arhitekturne dediščine in poskrbelo za ponovno ovrednotenje le te. Skratka, skladno s tistim časom je zazidalni načrt predstavljal zelo jasna navodila, ki je zaukazal način, etapnost prenove in predvsem je imel zelo jasen cilj, kaj bi naj to pomenilo za mesto. Kako danes dojemamo mesto in njegov izgled je prvenstveno zasluga zazidalnega načrta iz leta 1986. Ta prostorski akt še vedno velja in vsi posegi, ki se danes delajo v starem mestnem jedru, bi naj bili skladni s tem redom. V čem je torej problem? Prostorski akt je bil izdelan še v času bivše socialistične Jugoslavijue, za katero je bila značilna dogovorna ekonomija, danes ko so ekonomske spremembe hitre in nepredvidljive, pa lahko preveč precizen plan hitro postane tudi ovira. Za tisti čas upravičena in koristna namera po celovitem nadzorom nad razvojem mesta, danes v novih ekonomskih razmerah, ne deluje več dovolj regulativno, v skupno javno dobro, in ker novega prostorskega akta ni, se današnja ekonomija in podjetnost ljudi v obliki delnih in številnih sprotnih dopolnitvah, vedno bolj sprevračajo v le trenutno aktualni servis hipnih naročnikov.

Vsem je jasno, da je zazidalni načrt iz leta 1986 odigral svojo vlogo in bil za tisti čas zelo dobra strokovna referenca tudi drugim, da pa je danes enostavno potreben ponovne prenove in prilagoditve na današnje tržne čase. Vsi pa pozabljajo, da je v svoji glavni prvini oživljanja mesta še vedno preroški in koristen. Zazidalni načrt ima kot svoj glavni cilj dvig funkcionalnosti in kulturne vrednosti grajenega okolja mesta. Glede na to, da je na mestni občini ponovno vse zastalo v zvezi s pripravo in sprejetjem novega sodobnega prostorskega akta, bi lahko vsaj skušali bolj dosledno izvajati še veljavni zazidalni načrt. Ne morem se znebiti občutka, da današnja mestna uprava že skoraj zarotniško znižuje že obstoječo kvaliteto mesta in deluje povsem mimo še vedno veljavnega prostorskega akta. Kako si naj drugače razlagamo, da hčerinsko podjetje mestne občine Nepremičnine d.o.o. že praviloma prenavlja mestna podstrešja in financira vedno manjša stanovanja in s tem privablja v mestno jedro predvsem šibkejši socialni sloj oziroma stanovalce, katerih naselitev je začasnega značaja. Nikogar od za takšne posege odgovornih, ne motijo številne prenove na črno, lokalna skupnost celo sklepa pogodbe in oddaja parkirišča, ki jih privatni investitor zasede z zimskim vrtom, za katerega ni pridobil potrebna soglasja. Aktivno sodeluje s selitvijo mestotvornih dejavnosti in jih pomaga seliti na obrobje v slabo načrtovane novogradnje, ki jih zdaj na silo zapolnujejo.

Ni največji greh s strani mestne občine in našega župana Bojana Šrota, da ni nove vizije, ki bi trasirala in regulirala prihodnji razvoj prostora, ter dala demokratične možnosti vsem zainteresiranim za vlaganje v mesto, še bolj nas lahko skrbi, da so mu začeli zastareli akti odgovarjati, saj jih lahko po kosih in za prave naročnike po delih spreminja, in če jim na občini spremembe ustrezajo, se lahko izgovorijo na zastarelost zazidalnega načrta. Hkrati, pa se je vzpostavilo okolje, v katerem mora vsak potencialni kupec znotraj mestnega prostora, vsako posodobitev vnaprej uskladiti z županom, če hoče računati na večji izkoristek oziroma večji ekonomski izplen načrtovane investicije.

Celje je lepo mesto in kljub naši trenutni kritičnosti ocenjujem, da ima ravno pravo velikost, da že živi svoje življenje in da nas bo vse preživelo. Ima bogato kulturno preteklost in glede na svojo pozicijo v širšem geografskem pomenu tudi lepo prihodnost. Kljub skupni oceni, da bi bilo v centru mesta lahko marsikaj boljše, še vedno ni slabo in mestno jedro se primerno z novimi časi razvija. Zaskrbelo pa me je, ko je župan v svoji ponovni kanditaturi za nov mandat napovedal prenovo mestnega križa z evropskimi sredstvi. V njegovem delovanju in pristopu do iskanja rešitev zadnje čase ne prepoznavam niti želje po družbeni koristnosti, kaj šele po mobilizacijskem učinku v transparentnosti postopkov. Kot da se boji socialnega učinka arhitekture na ljudi in veliko raje sprotno in po gostilniško išče delne rešitve, ki bi naj trasirale nov razvoj Celja.

Tlakovanje mestnega križa se bo dejansko nazven in za večino naključnih obiskovalcev izkazalo le v zunanji tlakovani površini. Kljub temu, da gre za vizualni in funkcionalno za zelo pomemben identifikacijski znak mesta Celja, je trenutno mestna občina v fazi izbire projektanstke organizacije, ki lepo demonstrira način razmišljanja župana; kljub temu, da gre za velikost investicije, za katero se priporoča javni arhitekturni natečaj, je razpis pripravljen ravno obratno. Odločilna za izbiro bo najnižja možna cena storitve, za katero bo projektant pripravljen pač izdelati projektno dokumentacijo. Kot da to ni dovolj, so pogoji po referencah zelo izločilni do večine arhitektov, saj zahtevajo številne realizirane projekte, ki so v malem okolju Sloveniji težko dosegljivi. S tem se možnost zdravega potegovanja arhitektov ponovno zmanjša in bo najpomembneši arhitekturni projekt v novem mandatu župana Šrota zreduciran na vzdrževalna komunalna dela in brez karšnegakoli jamstva po kvalitetni arhitekturni oblikovni rešitvi, ki bi naj logično sledila hotenjam iz Zazidalnega načrta iz leta 1986 in nekako pripada Celju, glede na njegovo bogato preteklost. Občinski javni razpis z ničemer ne pogujuje in zavezuje projektante k kvalitetni in arhitekturno izvirni rešitvi, ampak jih zavestno spusti na nivo komunalnega servisa. Razen tega je razpis tudi zelo diskriminatoren. Po eni strani zelo omejuje možnost izbora potencionalnih projektantov, po drugi strani prepušča vso usodo arhitekturne urejenosti mestnega križa, povsem brez kakršnihkoli omejitev in razvojnih smernic. Težko razumem trenutno razvojno politiko mestne občine, še posebej, ker je v lanskem letu že organizirala vabljeni natečaj, vendar ga je v samem postopku samovoljno prekvalificirala v neobvezujočo arhitekturno delavnico, kjer naj ne bi bilo zmagovalca in odločitev komisije ni bila obvezujoča za naročnika. Po besedah vodje občinske službe za okolje in prostor ter komunalo Romana Kramerja naj bi takrat predvsem iskali smernice oziroma nekakšna navodila oblikovanja za prenovo. O teh smernicah še danes ni ne duha in sluha.

Ravno te dni so kompletirano ponudbo na javni razpis oddale samo štiri projektantske organizacije iz cele Slovenije in žal sam način izvedbe razpisa daje ponovno slutiti, da je županu malo mar za strokovni interdisciplinarni pristop k prenovi mestnega jedra, da nima nobene vizije o oživljanju starega mestnega jedra in po razpisu sodeč, je njegov namen po kvalitetni prenovi mestnega križa Celja samo predvolilna propaganda, ki z njegovo trenutno politiko žal nima veliko skupnega. Pa gre za projekt, ki bi se naj izvajal najmanj štiri leta in bo likovno in funkcionalno določil važen arhitekturni element Celja, vsaj na naslednjih petdeset let. Ob drugačnem pristopu župana, bi se lahko mesto s prenovo zapisalo v zgodovino, a očitno župan Bojan Šrot nima te kulturne širine in ne razume sodobnega načina prenove starih mestnih jedr. Od dosežkov Zazidalnega načrta iz leta 1986, pa je oddaljen sto svetlobnih let.

Komentarji (1)

  1. Gregor C, 14.09. 2010, 18:12

    Celje ima resnicno velik potencial (fenomenalna lega, zgodovina, trni polozaj) potrebuje pa idejo kaj hoce postati..skratka potrebuje NOV SREDNJEROCNI STRATESKI nacrt.. malo novega tlaka tega ne bo resilo..ce napisano drzi, je zalostno

Če želite dodati svoj komentar, vas prosimo, da se registrirate. Hvala.