Knjige

Hrepenenje-Sehnsucht

Ob razstavi nemškega paviliona na bienalu v Benetkah

Maša Ogrin

18.09.2010

Izraz Sehnsucht izvira iz 18. stoletja in vključuje Heimat (domovino) in nostalgia (nostalgijo). Vsebuje koprnenje po neuresničljivem, toda vedno v povezavi z prihodnjim ali preteklim krajem, zapiše Peter Eisenman eden od avtorjev v knjigi.

Knjiga Sehnsucht je nastala kot spremljajoče gradivo nemškega razstavnega paviljona na 12. mednarodnem arhitekturnem bienalu v Benetkah. Urednica Cordula Rau je v njej izbrala 17 besedil različnih arhitekturnih in likovnih teoretikov na temo hrepenenja, želje, ki je predpogoj vsakega ustvarjalnega dejanja. Delo prepleta antropološke, filozofske in arhitekturne misli, ter skozi njih premleva pojme prostorskega načrtovanja.

Zračna bela platnica obrne bralca v knjižno notranjost in ga osvoji s fotografijami emocionalno nabitih trenutkov hrepenenja, ujetih v objektiv arhitekture. Namesto skozi načrte in plane, arhitekturo tokrat beremo kot zrcalo družbenega ali posameznikovega hotenja, skozi priprta vrata kukamo v sobo, skozi mistične meglice rajskega vrta opazujemo, kako se narcis ogleduje v gladini jezera in prisluškujemo šumenju jesenskega listja v okenskem okviru dnevnega prostora. Vse te podobe so ton uživanja trenutka v prostoru in so zato več kot le mehanski posnetki, kot Miesov stekleni nebotičnik, Tautov stekleni pavilijon, Safdijev habitat v Montrealu, jih povezuje želja po odkrivanju novih izraznih moči arhitekture.

»Hrepenenje je tisti prostor, v katerem se lahko igraš s časom. Hrepenenje je oblika premika. Kadar nekdo želi uporabiti zavestne metode, da bi dosegel kraj hrepenenja – bodisi skok v domišljijo ali v potrpežljivo meditacijo – prostor kamor človek prispe ni nikoli predvidljiv. Prav ta nepredvidljivost ustvarja popačene, negotove prostore domišljije in intuicije, ki jih naše standardizirano in manipulativno stalno hrepenenje po varnosti, kontroli, izvedljivosti, dominaciji in konzumaciji lahko uniči.« pravi Elke Krasny, kulturna-teoretičarka in kuratorka, nam znana predvsem kot avtorica besedil za Oris, v knjigi premleva prostorske in časovnih premike ter ostanke.

Na vprašanje zakaj povest skozi fotografije in kje so vendar skice, načrti, grafične predstavitve, kuratorka razstave v nemškem pavilionu na bienalu v Benetkah, Cordula Rau, odgovarja, da jih je zanimala predvsem arhitektova želja, pred nastankom ali med nastankom projekta samega. Želja, je vedno gonilo ustvarjanja in pravzaprav arhitektova vest. Pred materializacijo idej se namreč v arhitektovi glavi zgodi želja, če je ni, je njegov doprinos malo vreden.

Hrepenenje in metafiziko kraja, prisotnost interneta, kot kraja socialne interakcije, povečano družbeno mobilnost in nekdanjo poglavitno vlogo arhitekture pri ustvarjanju krajev, prevprašuje Peter Eisenman in sodobnosti zastavlja celo vprašanje ali kraj sploh potrebujemo? Celo, ali sploh potrebujemo domovino, ko pa imamo tako bogata življenja z mediji, informacijami in komunikacijo?

Knjiga nadalnje brska po zavesti o prostoru, po povezanosti krajev hotenja in krajev materializacije, poziva arhitekta, da ob izpolnjevanju potreb po funkcionalnosti, ekonomski ustreznosti in managmentu, nameni več pozornosti kreiranju mostov, med časovno in prostorsko nepovezanimi zaporedji prostorskih matrik.

Odsev sonca na gladini morja, Barcelonski pavilion, pogled Sophie Loren, okno vlaka in ženski obraz… arhitektura odvrtena do zgodbe hrepenenja, je želja in uspeh priporočene knjige.

Če želite dodati svoj komentar, vas prosimo, da se registrirate. Hvala.