In Memoriam

Vojteh Ravnikar

1943 - 2010

Matevž Čelik

19.09.2010

V deževnem petkovem jutru nas je zapustil Vojteh Ravnikar, ki je svoje navdušenje za arhitekturo in za odprtost v svet na različne načine pričel širiti v člankih, ki so izšli še na fotokopirnem papirju in pred skoraj 30 leti organiziral prvi mednarodni arhitekturni seminar v Piranu. Vojteh Ravnikar je bil arhitekt, ki je gradil pomembne in zanimive hiše. Vsaj s tolikšno zavzetostjo pa je gradil tudi zavest o pomembnosti arhitekture in spreminjal odnos družbe do prostora. “Vkolikor jadikuješ, ljudje le sočustvujejo s teboj. Da bi te upoštevali, moraš sam vzpostaviti lastno pozicijo, ki je potem relevantna v diskurzu…”.

Vojtehovi Piranski dnevi so bili nekoč edini mednarodni arhitekturni seminar v tem prostoru in  vsak zadnji petek v novembru so risalnice fakultete za arhitekturo v Ljubljani ostale prazne. Predavanja v Piranu so bila za prihajajočo generacijo arhitektov nekaj osvežujoče sproščenega, morda celo prevratniškega. V treh dneh več arhitekture, kot na fakulteti v obeh semestrih. V Piranu si lahko srečal bodoče Pritzkerjeve nagrajence Alvara Sizo, Petra Zumthorja, Christiana de Portzamparca ali Sverreja Fehna.  Študentje so zvečer pili pivo z Davidom Chipperfieldom. Vojteh Ravnikar s svojim organizacijskim odborom se je zdel kot nekdo, ki nam odpira horizont, do katerega smo imeli naravno pravico, a smo bili zanj neupravičeno prikrajšani.

Osamosvojitev Slovenije je videl kot priložnost za kulturološki vpis slovenske arhitekturne produkcije v evropski prostor. Novoustanovljena revija Piranesi, ki sta jo pričela urejati s Tomažem Bratetom, je ambiciozno podnaslovljena kot “1. srednjeevropska revija za kulturo prostora” in svoj prvi uvodnik je Vojteh Ravnikar odprl s sloganom “The World is your Playground”. V utripu njegovega biroja si takrat res lahko dobil osvobajajoč občutek, da delo arhitekta ni nekaj akademsko strogega, temveč je igra, ki je vesela in zabavna ter odpira vrata v svet.

Ko je sredi devetdesetih pričel poučevati na Fakulteti za arhitekturo, je Vojteh Ravnikar s tem pozitivnim vzdušjem hitro okužil svoj kabinet in risalnico. Seminarsko delo se je iz seznama dolžnosti in datumov spremenilo v kratkočasno, ustvarjalno druženje. Hiše so bile za Vojteha Ravnikarja zgodbe. Morale so biti pripovedne in iskanje njihovega srečnega konca je postalo skupno delo. Verjel je, da je v dobrih hišah skrita radost, ki je ni mogoče vedno določiti razumsko, temveč jo je potrebno neprestano odkrivati. “Ne verjamem v nekaj, kar se kar tako zgodi, ne da bi se prej dogajalo.”

V biroju Vojteha Ravnikarja se je vedno dogajalo. Organiziral ga je v iskanju svojega reda in miru za ustvarjanje. “To ni tisti red, ki vas zavezuje in ki ga poznamo kot “Ordnung und Disziplin”, je prej obratno, je red, ki osvobaja, je samo tvoj privatni red, je nekakšno pravilo samoobstoja, je nekaj, kar je s tabo v popolnem sozvočju, je pravzaprav sozvočje samo, je nešteto zvokov, ubranih v en sam zveličaven zven življenja.” Ta Ravnikarjev aparat je bil dovolj ohlapen, da so vanj vstopali in izstopali močni in sposobni posamezniki, ki so v določenem trenutku znali “vzpostaviti lastno pozicijo”. Vojteh Ravnikar je pravzaprav boter mladih slovenskih arhitektov, ki so od njega odšli v svet in ga zavzeli kot svoj “playground” ter postali “relevantni v diskurzu”. Boštjan Vuga, Špela Videčnik, Aljoša Dekleva, Maruša Zorec, Aleš Vrhovec, Arne Vehovar, Apolonija Šušteršič, Miha Kajzelj in mnogi drugi.

Za Vojtehom ostajajo njegove črte-zidovi, ki so zraščeni s tlemi na Krasu, v Novi Gorici, Piranu, Ljubljani, na Bledu, v Celju, na Blokah… Dal pa nam je še mnogo več. Arhitekturo, kot nekaj odprtega in osvobajajočega. Vojteh Ravnikar nam je dal arhitekturo kot zgodbo s srečnim koncem.

Komentarji (1)

  1. crnkovic, 21.09. 2010, 13:00

    Lep zapis. Spomnim se intervjuja v Razgledih. Naslov je bil: “Seveda ljubim zidove!” Avtor: Tomaž Brate. Zdaj sta spet skupaj.

Če želite dodati svoj komentar, vas prosimo, da se registrirate. Hvala.