Knjige

Zakaj se arhitekti oblačijo v črno?

Jernej Mravlje (nearhitekt), Anja Koršič Mravlje (arhitektka)

17.10.2010

Zbirka faksimilov lastnoročno zapisanih odgovorov svetovno znanih arhitektov na anketno vprašanje: „Why do architects wear black“, ki je nastajala sedem let, odgovori pa so prikazani kronološko, je nov poizkus založbe Springer, da žanr zbornika dvigne na raven umetniškega dela in ponudi množicam. Knjižica sodi v nastajajočo zbirko (to vsaj lahko izberemo iz poenotenega dizajna), ki vsebuje še novejšo zbirko lastnoročnih skic – odgovorov arhitektov pod naslovom: „What architects desire“.

Glavno orodje, ki se ga je založba (oziroma urednica Cordula Rau) v ta namen poslužila, je odstranitev vseh dodatnih informacij, ki bi zbornik definirale (in s tem je zožila ciljno občinstvo). Zbornik je minimalistično zasnovan in izdelan. Format žepne knjižice s kazalko spominja na skicirko. V oči bodejo odsotnost uvodnika in vsake spremne besede. Bralec mora sam uganiti, za kaj v knjižici gre.

Dokumentarno raven te knjižice tvorijo odgovori sto enajstih arhitektov na stereotipno vprašanje. Odgovori v originalnem jeziku odgovarjajočih so včasih kratki (le ena beseda ali stavek), drugič dolgi, včasih dopolnjeni s skico. Velikokrat se odgovori (ali skupine odgovorov) ponovijo, nekateri posamezniki poskušajo temu stereotipu osebno protestno nasprotovati. A dejstvo je: teze, da se arhitekti oblačijo v črno, noben ne negira. Arhitekt – bralec se tekom branja samorefleksira in išče svoj odgovor. Ob poznavanju vprašanih si v spomin priklicuje podobe posameznih arhitektov in opazuje odgovore. Nearhitekt se med prebiranjem osredotoči na pisavo, morebitno skico, podpise, kompozicijo – pozicijo teksta na listu. Poizkusi si razložiti način razmišljanja arhitektov. Večina odgovorov je zapisanih, kar je za arhitekte presenetljivo. Če je skica ponavadi nosilka arhitekturne ideje, tu stavki delujejo kot skice. Za lažje prebiranje so odgovori pretipkani na nasprotno stran faksimila, žal včasih površno in napačno.

Pričujoča knjigica se v ozadju odgovorov poigrava s posameznikom in z vprašanjem, kaj je njegova identiteta. Namesto slik in cv-ja zbornik ponudi odgovor na eno samo vprašanje. Odsotnost kvantitete informacij je nadomeščena z intimno naravo vprašanja, ki meri v mejo med javnim in zasebnim. Odgovori jasno ali manj jasno izrisujejo identiteto vprašanega. To je ojačano z reprodukcijo lastnoročnih zapisov. Po eni strani bralec ne zve o posameznem arhitektu prav nič, po drugi strani pa se mu iz lastnoročno zapisanega odgovora na neko splošno vprašanje razkriva duša do najbolj intimnih kotičkov.

Pravi žanr knjige je težko označiti. Za dokumentarni zapis ji manjka oprijemljivega, za običajno umetniško delo raven ustvarjanja. Še najbolje bi jo lahko označili za instalacijo na področju založništva. „Skicirka“ spodbudi bralca, da bi odgovore pokomentiral, žal pa manjka nekaj praznih listov, ki bi mu omogočili, da bi še sam odgovoril na to večno stereotipno vprašanje.

Ali je knjižica vredna nakupa? Ali jo bomo večkrat vzeli v roke? Knjižica spominja na rezino surove ribe na praznem krožniku. V nasprotju s kmečko pojedino se od nje ne bomo najedli. Kljub temu pa se zdi, da je v njej nekaj izvirno novega in svežega. Nekaj, kar presega običajno produkcijo in je antiteza sodobne google kulture s preobiljem praznih informacij. Še več; zdi se, da seže v samo bistvo arhitekturnega vprašanja (mejo med notranjostjo in zunanjostjo). Žal pa „seže“ ne pomeni, da vprašanje tudi obravnava ali nanj odgovori. Toda, saj gremo vsi kdaj na suši, ne?

Če želite dodati svoj komentar, vas prosimo, da se registrirate. Hvala.