Novice

Šola za prihodnost

Študenti gradijo šolo v Južnoafriški republiki

Maša Ogrin

18.10.2010

V tem času skupina študentov ljubljanske Fakultete za arhitekturo v Južnoafriški republiki, blizu mesta Johannesburg, v provinci Gauteng, zaključuje z gradnjo učilnice in knjižnice za šestdeset afriških otrok. Učilnica in knjižnica sta del kompleksa »Ithuba Skills College«. Gre za zasebno institucijo, ki ima sicer enak učni program kot državna osnovna šola, vendar so učne skupine manjše, s poudarkom na ročnih znanjih in obrti. Pobudnica projektov v Južnoafriški republiki je dunajska fundacija SARCH, ki je začela s postavitvijo delavnice in hiše za profesorje v naselju Orangefarm na jugu Johannesburga že leta 2003.  V teh projektih so sodelovali študentje nemških in avstrijskih arhitekturnih šol, letos pa so se jim pridružili tudi  študentje ljubljanske Fakultete za arhitekturo. O  napredovanju projekta in aktualnostih z gradbišča smo povprašali Anjo Šuler, eno od sodelujočih študentk, ki se je iz townshipa* Magagula Heights že vrnila domov v Slovenijo.

Kako se je vse skupaj sploh začelo, kdo je bil pobudnik projekta?

Idejo je iz Nemčije prinesel študijski kolega Miha Prosen, ki se je udeležil študentske izmenjave na Technische Universität v Münchnu, ki je v letu 2008 sodelovala na projektu Orangefarm. Profesor Aleš Vodopivec je idejo z navdušenjem podprl in tako smo z njim in z asistentko Anjo Planišček z grobimi pripravami na projekt pričeli že v pomladi 2009, intenzivneje smo se dela lotili v jeseni istega leta. Pri projektu sta bila ves čas intenzivno vključena tudi Josip Konstantinović in Tadej Glažar, oba s Fakultete za arhitekturo v Ljubljani.

Na večini evropskih arhitekturnih šol, na katerih so izvajali projekt, so se podobnih projektov lotili z internim natečajem, med študentskimi skupinami so izbrali najbolj ustrezen projekt, ki so ga nato vsi sodelujoči gradili, kako to, da ste se vi odločili za drugačen način?

Želeli smo, da ekipa deluje povezano, da lahko vsi doprinesemo kar največ svojega znanja k izdelavi končnega izdelka. Nismo želeli, da bi se z izborom »najboljšega« projekta kdorkoli od sodelujočih počutil izključeno. Takšen način je sicer terjal precej več časa, dogovarjanj in kompromisov pri načrtovanju, a je bil zato končni izdelek toliko popolnejši, večplasten, saj smo vsi čutili pripadnost projektu in vsak je lahko prispeval svoj delež.

Kakšen cilj ste imeli pred očmi, preden ste se lotili projekta in v kolikšni meri vam je uspelo zastavljeno uresničiti?

Želeli smo zgraditi šolo, ki bi ustrezala resničnim smernicam trajnostnega razvoja in bi v resnici pripomogla k izboljšavi življenjskega standarda prebivalcev Johannesburga. Glavni namen je bil, da bi se lokalni prebivalci s pomočjo našega zgleda naučili gradnje enostavnih objektov.

Na kakšnih ravneh pa je potekalo sodelovanje s tujimi šolami, ki so prav tako vključene v projekt? Glede na podobne izvedene projekte, ste najbrž imeli »know-how« podporo iz tujine?

Naše delo je bila v resnici dopolnitev že začetih projektov, tujih šol za arhitekturo. Sodelovanje je potekalo izvrstno, težko bi izpeljali tako velik projekt brez podpore in znanja ljudi, ki so bili že vključeni v projekt, brez njih bi nam projekt vzel dvakrat več časa, rezultati pa bi bili najbrž enkrat slabši. V veliko oporo nam je bil Elias Rubin, študent dunajske fakultete za arhitekturo, ki nas je redno obiskoval in podpiral pri projektu. Sam se skupaj s sodelavko Marlene Wagner že več let trudi tudi pomagati lokalnemu prebivalstvu, njegova želja je, da bi prebivalci s časoma sami ustanovili gradbeno podjetje in si sami gradili podobne objekte.

Z gradnjo šole v Južnoafriški republiki ste posegli v prostor precej drugačne kulture, kako ste se, kot študenti evropske šole za arhitekturo spoprijeli z izzivom zmanjševanja kulturnih razlik med evropskim in afriškim prostorom?

Ves čas smo se zavedali, da posegamo v precej drugačen prostor, čeprav je Johannesburg precej moderno mesto ima drugačne značilnosti. Sloji med seboj niti približno ne delujejo tako povezano kot pri nas, ko imajo tudi revnejši možnost socialne integracije. Tam so razlike med revnimi in bogatimi za nas skoraj nepredstavljive. Kljub temu, da smo se na stik z okoljem pripravljali preko gledanja filmov južnoafriške produkcije, poslušanja njihove glasbe in raziskovanja umetnosti, branju literature njihovih nobelovcev, npr. Coetzeeja, deželo najbolj razumeš šele ko se ji dejansko približaš in začutiš njeno neizprosnost. Bili smo kar šokirani.

Če se vrneva k projektu, načrtovanje objekta je potekalo v Ljubljani, na voljo ste imeli le fotografije, projektirali ste torej brez izkustva prostora. Kako vam je uspelo objekt uspešno umestili na lokacijo in v kolikšni meri ste v zasnovi upoštevali podnebne vplive, močne vetrove in dolga zimska deževja?

Umestitev objekta na lokacijo je bila že predvidena, pomagalo je, da si je sam prostor gradnje naša asistentka že poprej ogledala. Z obliko objekta nismo preveč eksperimentirali, saj le ta omogoča ekonomično, najhitrejšo in najcenejšo gradnjo.

Posebej smo morali paziti na drenažo objektov, zato smo v tla vkopali prodno jamo, kamor lahko odteka odvečna voda. Uporabili smo le poseben način dvojne zasteklitve, ki načeloma ni v navadi, predvideli smo, da bo tako stavba ob močnih vetrovih imela manj toplotnih izgub. Okoli tega je bilo kar veliko debate (smeh).

Iz kakšnih materialov je sestavljen vaš objekt? Ste sledili načelom trajnostnega razvoja in se potrudili gradbeni material za izdelavo šole dobiti iz okolice? Kaj pa polizdelki in gotovi izdelki – npr. okna, vrata. Ste sledili za Afriko značilni improvizaciji, inventivni uporabi recikliranih materialov, odpadnih gum, valjarjev za prenos vode, itd… ?

Načini gradnje so od začetka gradenj šol v Južnoafriški republiki že zelo napredovali. Sprva so ekipe gradile stavbe pretežno iz lesa, saj naj bi ga imela država v izobilju, vendar se je izkazalo, da temu ni tako, njihov les je namreč manj kvaliteten, zato ga morajo uvažati. Najbolj ekonomična je gradnja z glino s slamnim vezivom, kot hvaležen material se je izkazalo tudi jeklo, iz katerega je bilo zelo hitro sestavljeno glavno ogrodje. Streha je iz valovite pločevine, ker je poceni. Trenutno zaključujejo z gradnjo, ko se bodo stene posušile, bodo na njih nanesli glineni omet, zaključna dela bodo opravili domačini sami, saj se delovna ekipa vrača v Slovenijo v sredini novembra.

Kakšen je bil odziv lokalnega prebivalstva na vaše početje? Kako ste se vključili v življenje lokalne skupnosti in jo pritegnili k sodelovanju?

Prebivalci so se na gradnjo in na nas hitro privadili, saj se na območju že od leta 2003, ko je bil postavljen prvi objekt, neprestano dograjuje, zato so na tujce že navajeni, le to, da ne govorimo nemško, jim ni bilo jasno (smeh). Tudi tamkajšnji moški so sodelovali pri gradnji objektov in se na ta način lahko precej naučili, njihove barake so namreč postavljene bolj provizorično. Ob večerih smo se z domačini družili ob ognju, petju in plesu. Afričani se v primerjavi z nami Evropejci, precej več izražajo s telesom. Se pa ljudje tam na splošno držijo bolj zase in čeprav so zelo revni, ne prosjačijo in te pustijo pri miru, morda gre za neke vrste ponos. Življenje v townshipih* je zelo drugačno od življenja v mestih, tu imajo reveži svoje barake, v Johannesburgu pa se zatekajo tudi v t.i. vertikalne slume, npr. Hilbrew, to so izpraznjeni nebotičniki, ki so jih zapustile tuje investicijske družbe po koncu apartheida in v katere so se naselili reveži.

Iz izkušenj s podobnim projektom, ki smo ga izvedli na Münchenski fakulteti za arhitekturo vem, da se vedno ustavi pri zbiranju sredstev za izvedbo tovrstnih projektov. Če je že v bogatejših evropskih državah težko najti sponzorje, je toliko bolj neverjetno, da ste se tako obsežnega projekta lotili tudi v Sloveniji, kjer je trg razmeroma majhen, in tudi čas precej neugoden. Ste imeli težave z zbiranjem sredstev?

Projekt je bil finančno zelo obremenjujoč, pridobitev gradbenega materiala, pot na gradbišče in bivanje sta pomenila velik strošek. Delno sta nas sofinancirala fundacija SARCH in Ministrstvo za zunanje zadeve RS, ostalo pa smo morali pokriti sami, s pripravo različnih manjših projektov in delavnic, s katerimi smo lahko delno pokrili stroške projekta. Veliko smo imeli tudi sponzorjev.

Misliš, da bo na naši Fakulteti za arhitekturo izveden še kakšen podoben projekt?

Mislim, da ja. Vsi sodelujoči smo navušeni nad izvedenim projektom, zato mislim, da se bodo študenti podobnih projektov lotevali tudi v prihodnje.

Ali bi se česa lotila drugače, če bi vnovič izvajali projekt?

Da, odločila bi se za on-site planning.

* Township – (ponavadi manj razvito) urbano bivanjsko območje v Južnoafriški republiki, na periferiji večjih mest, kjer so pod apartheidom živeli ne-belci.

komentarji (3)

  1. petra_stoj, 18.10. 2010, 18:58

    Zakaj se študentje ljubljanske Fakultete za arhitekturo ne lotijo česa podobnega doma? Kako šolo ali vrtec bi sigurno potrebovali. Zanima me pa ali je problem zakonodaja, upravne enote, župani, ni iniciative arhitekturne stroke… ali pa

  2. tihec, 04.12. 2010, 23:44

    http://www.rtvslo.si/zabava/ zanimivosti/ foto-dobrodosli-v-hisici-zgrajeni-za-722-evrov/ 245516

  3. tihec, 04.12. 2010, 23:46

    Dai Haifei si je pred pekinškim domom sam zgradil hišo za 1000 evrov

Če želite dodati svoj komentar, vas prosimo, da se registrirate. Hvala.

Komentarji