Novice

Nekega dne in neke noči

Odkrivanje Lili Novy - gledališko prostorska zgodba

Maša Ogrin

15.01.2011

“Moje otroštvo je zaznamovano s staro Ljubljano, v kateri sem živela. Zaznamovano je z neskončnimi sprehodi, ki so me vodili mimo slikovite Schweigerjeve hiše na Mestnem trgu in obraza Lili Novy, vlitega v bron, postavljenega ob portal hiše. “ zapiše avtorica.

Stavbe le redko pripovedujejo, lahko pa nas opomnijo na zgodbe, zaradi katerih dobivajo čudovito patino spominov. Če bi želeli izvedeti pripoved, bi morali priti v stik z živim, stopiti v gledališče in vstopiti v svet ene naših največjih pesnic, o kateri vemo le, da o njej prav malo vemo.

Življenje preveva dvorano ob pričetku predstave, na odru ni skoraj nič scene, dva osvetljena prozorna zaboja s popisanimi metri papirja in črnina, a je prostor poln, napolnjuje ga živahen klepet obiskovalcev in šum. Zatemnitev ne spremeni ničesar, obiskovalci uživajo v sproščenem klepetu, kljub temu, da predstava že teče in se v zvočno podlago vtkejo pripovedi Lilinih znancev … V sproščene pogovore na  trgu vstopi bitje, vstopi v temi in ustvari napetost,  tudi mi nismo več skriti v množici, kjer prisluškujemo naključnim pogovorom, smo zelo tu, gledamo točno določen izsek mestnega življenja, Lilino zgodbo.

Igra in gib performerjev vpeljeta v Lilin svet, sta tako profesionalna in zgoščena, da prostora okoli njiju skoraj ne zaznaš, polno gibov, besed, emocij, komentarjev ustvarja  edinstveno sliko nemirnosti, bega, iskanja in nikjer ni kota, v katerega bi se skril. Do končnega aplavza boš vpet v gibanje, tok življenja.

Večplastnost predstave je neskončna. Delci pesničinega življenja so vpihnjeni v nič, ni atributov, ki bi umeščali dogajanje v prostor, toda jasno je KJE si, prav tako ni značilnih mask, a veš KDO je vpleten; čeprav ni nikakršnega materialnega atributa, so KDO, KJE, KAJ jasni, kljub temu da tega skozi predstavo nihče ne ubesedi.

Skozi pesmi, skozi jezike Lilinega življenja, skozi francoščino, nemščino, slovenščino in italijanščino, melodija zaznamuje trenutke in obdobja, kot bi se z Lili selili po okoljih, v katerih je živela in o katerih je pisala. Jezik je na trenutke zrel, odrasel, splet drugič otroški … Papir, le papir, neskončen papir je stalnica in končna svetla točka v odrski temi, ko se zgodba zaključi in odzveni.

Avtorica, režiserka, scenografka, kostumografinja Barbara Kapelj Osredkar Nastopata Martina Maurič Lazar, Gregor Luštek

Glasba: Nabukazu Takemura, Béla Bartók, New Order, Connie Francis

Glasovi: Draga Ahačič, Janez Messesnel, Peter Petek, Rapa Šuklje, Ciril Zlobec

Produkcija Zavod Masa; producent Žiga Kariž;

koprodukcija Cankarjev dom; v sodelovanju z Masko

Fotografije Damjan Osredkar

Finančna podpora: Ministrstvo za kulturo RS

S pomočjo: Rdeči križ Ljubljana, B&B Papirnica Vevče

Če želite dodati svoj komentar, vas prosimo, da se registrirate. Hvala.