Praksa

Spokojnost ob vodi

Ureditev območja Koseškega bajerja

Anja Koršič Mravlje

16.01.2011

Koseški bajer, nekdanji glinokop, ki so ga v preteklosti uporabljali za testiranje namakalnih sistemov, je danes s pestrim življenjem v vodi in na bregovih del zavarovanega območja Krajinskega parka Tivoli, Rožnik in Šišenski hrib. Gre za pestro, zanimivo in obiskovano območje, ki se dopolnjuje z navezavo na POT. Koseški bajer v tem kontekstu predstavlja svojevrstno programsko jedro, ki povečuje utrip in pestrost ljubljanskih mestnih zelenih površin.

Za ureditev območja bajerja je bil v letu 2000 razpisan krajinsko-arhitekturni natečaj, s katerim je MOL kot razpisovalka natečaja poskušala najti kompromis med različnimi interesi in mogočimi rabami. Nagrajeni projekt je izdelal arhitekt Miha Kajzelj s soavtorji (avtorska skupina v natečajnem projektu: Miha Kajzelj udia, Rok Žnidaršič udia, Etbin Tavčar udika, v izvedbenem projektu: Miha Kajzelj udia, Rok Žnidaršič udia, Iztok Kavčič udika), čigar arhitektura gradi subtilen odnos z naravo, hkrati pa se kot umetniška inovacija od nje jasno razlikuje. V letu 2007 za opisovani projekt ureditve bajerja prejel nagrado Zlata ptica 2007 za arhitekturo.

Ureditev bajerja stremi k ohranjanju naravnega. Preureditev prometa, zaprti dostopi za motorni promet in predvideno parkirišče za obiskovalce so bili predpogoj za nadaljnje oblikovanje. Okoli jezera je speljana krožna pot z urejenimi klopmi.

Vzhodna obala, ki je bila zaradi stalne uporabe bila že močno poškodovana in je predstavljala najbolj izpostavljeno območje (neposredno ob novonastalem naselju), je preoblikovana z leseno večnivojsko teraso, otokom na vodi, in oblikovanimi brežinami med jezerom in naseljem. Vzpostavljeni so novi, oblikovno kvalitetni, a z minimalnimi potezami ustvarjeni zeleni parterji (urejena pot, domislena in nenavadna igrala, klopi), ujeti med dve krivulji, ki krojijo formo lesene ploščadi nad vodo. Ta omogoča dostop do vode in hkrati varuje breg. Lesen otok je prostor druženja in stika z vodo. Služi tudi kot poligon za spuščanje modelov. Naraven in topel material omogoča ploščadi, da ostala primerna za počivanje skozi vse leto. Oblikovanje vzhodnega dela bajerja je igrivo in za ljubljanski prostor sveže.

Podobno so zanimive manjše ploščadi s klopmi na južnem delu bajerja, na katerih obiskovalec najde intimen stik z vodo. Naravne danosti in ekosistemi na ostalem delu obrežja bajerja so ohranjeni, saj so ob krožni poti urejene le posamezne klopi (kot točkovne ureditve). Žal pa slednje ne nadaljujejo oblikovnega jezika klopi s ploščadmi na vodi (napaka izvedbe?!) in so nerodno izbrane (premajhne za skupinico, prevelike za enega, so tudi nekoliko previsoke). Sprva zamišljena lesena pešpot na vodi na severnem delu je bila zaradi naravovarstvenih pogojev – motenja obrežne favne in flore – ukinjena, s čemer pa je zagotovo izgubljen zanimiv oblikovni in doživljajski element.

Kljub razumevanju občutljivosti in ranljivosti okolja, obiskovalca premami želja po večji ureditvi. Pomanjkanje uporabnih prostorov (glede na obiskanost kraja!) ohranja odprta vrata improvizaciji z njenimi dobrimi in slabimi platmi.

Avtorji:

natečajni projekt: Miha Kajzelj udia, Rok Žnidaršič udia, Etbin Tavčar udika

izvedbeni projekt: Miha Kajzelj udia, Rok Žnidaršič udia, Iztok Kavčič udika

Če želite dodati svoj komentar, vas prosimo, da se registrirate. Hvala.