Novice

Stanovanja v igri interesov

Neprodana stanovanja so nekakovostni proizvodi

Maja Simoneti

01.02.2011

Pretekli teden je bilo ponovno napovedano, da naj bi država v duhu pomoči gradbenim podjetjem začela odkupovati presežke stanovanj na trgu. Kako je lahko v javnem interesu, da naj bi država odkupila stanovanja, ki so tako slaba in draga, da jih nihče drug noče, se sprašuje sociologinja dr. Srna Mandić s Fakultete za družbene vede in dodaja, da so se do takega podobnega predloga precej kritično izrekli že zbrani na posvetu spomladi leta 2009 v Državnem zboru. Kot pravi sta z dr. Andrejo Cirman z Ekonomske fakultete ideji nasprotovali, »ker bi s tem dotolkli že tako slabo kakovost sklada neprofitnih stanovanj in ker je seveda v popolnem nasprotju z logiko gospodarjenja s temi stanovanji«.

Tudi načrtovalci vemo, da stanovanja niso klasična tržna dobrina in zato nas napoved, da naj bi država odkupila presežke stanovanj na trgu, vznemirja pa čeprav jo opravičujejo tako dobri nameni kot so reševanje krize v gradbeništvu ali zagotavljanje najemnih stanovanj. Poznavalci pravijo, da naj bi bilo kar 85% stanovanj dokončanih do poletja 2008 neprodanih, Banka Slovenije pa ocenjuje, da je v državi 16.000 neprodanih stanovanj. Razen praznih novozgrajeni stanovanj je v državi tudi precej praznih starejših stanovanj.

V takih pogojih je pomembno, kako stanje na trgu razume Vlada in predvsem kako ga povezuje s stanovanjsko politiko. Medtem, ko ministrica Radićeva zatrjuje, da »lahko država gradbeništvu pomaga s tem, da zažene investicijski cikel« in direktor Urada RS za makroekonomske analize in razvoj Boštjan Vasle meni, da »posebni ukrepi za pomoč gradbeništvu niso potrebni«, naj bi minister Žarnić že začel postopke za preoblikovanje stanovanjskega sklada za potrebe posega na stanovanjski trg,  minister Križanič pa je napovedoval, da bo država odkupovala stanovanja po cenah, ki jih je kot posplošene tržne vrednosti določila geodetska uprava.

Mediji ob tem na veliko poročajo o kritičnih pogledih strokovnjakov različnega porekla. Med bolj slikovitimi je izjava dr. Cirmanove, da je presežna ponudba stanovanj na trgu »v veliki meri defektna«. Po tej njeni interpretaciji stanovanja na trgu ostajajo, ker cena, kakovost in lokacija niso usklajeni. Preden nas zanese v razpravo o tem, kašen produkt so stanovanja in kako je njihovo produkcijo vendarle treba smiselno načrtovati je zanimivo prisluhniti še ugotovitvi dr. Mandičeve, da so »stanovanja tudi to pot, kot pri privatizaciji, v funkciji drugih interesov«. Vodja centra za proučevanje družbene blaginje še opozarja, da »v državi nimamo stanovanjske politike, ki bi artikulirala javni interes glede stanovanjske oskrbe in ki bi tudi delovala v korist stanovanjske oskrbe ter dodaja, da vse skupaj nima več nobene zveze s strokovnimi argumenti ampak so v igri le še posamezni interesi«. Tu, kot še pravi vodja edine reprezentativne stanovanjske raziskave v Sloveniji, ni prostora za razmišljanje o napredku.

Če bo defektne proizvode odkupila država in z njimi oblikovala ponudbo najemnih stanovanj, bo to povzročilo le še dodatno narodno gospodarsko škodo. Dejstvo namreč je, da defektna stanovanja niso kakršenkoli defekten produkt, ki ga trgovci lahko zavržejo, uničijo in odstranijo na deponijo odpadkov, in pokrijejo stroške napačne poslovne odločitve. Defektna stanovanja zaradi neprimerne lokacije, previsokih FSI-jev, nizke kakovosti gradnje in drugih slabosti niso zanimiva za kupce, ker so neprivlačna za bivanje. Defektna stanovanja so na razpolago v defektnih objektih, ki degradirajo prostor. Ker je prostor javno dobro, naj bi gradnjo v prostoru načrtovali in se tovrstnim degradacijam izognili. Defektna stanovanja so zato narodnogospodarsko breme in njegova sanacija je možna le skozi artikulirano stanovanjsko in prostorsko politiko. Če bo država odkupila tako slab stanovanjski fond kot je ta, ki trenutno ostaja neprodan, bo investitorjem sporočila, da v Sloveniji kakovost stanovanj ni pomembna kar pa bo v prihodnje povzročilo dodatno škode ob novih gradnjah. Kakovost stanovanjske gradnje ni brez razloga predmet uspešnih tujih stanovanjskih politik!

komentarji (4)

  1. peter pahor, 02.02. 2011, 14:51

    Zelo dober zapis…to bi bilo resnično katastrofalno. Odkupiti “defektna” stanovanja (pozdravljam to označbo), da bi “defektnim” investitorjem, nesposobnim projektantom in slabim izvajalcem omogočili “popravni izpit”…Da naredijo še več škode…??? Pokojni arhitekturni pisec/kritik Tomaž Brate je nekoč dejal, da upa, da bodo naši otroci nekoč dovolj bogati, da bodo te objekte rušili…ker pač drugega niso vredni. Tudi sam upam, da pride nekoč ta čas…

  2. Gorazd, 09.02. 2011, 12:03

    …pred rušitvijo pa bi vanj naselil investitorje, projektante ter bankirje teh stanovanj….ter naredil resničnostni šou ”kdo je odgovoren”, pa naj se vsi skupaj vsaj nekaj naučimo

  3. aidan, 11.02. 2011, 10:12

    Zelo dober članek, gotovo je odkup po navedeni ceni nesmiseln, saj predstavlja umetno zavoro padcu cene slabih stanovanj. Vseeno pa se s tem težave ne končajo, vprašanje je, kaj s temi naselji? Tudi če država stanovanj ne odkupi, ter cene padejo, bodo ta naselja verjetno kmalu potrebovale prenovo, saj naselja, katerih skupni imenovalec je, da v njih ljudje nočejo bivati, hitro padejo v spiralo degradacije. V tem primeru bo potrebna večja prenova – regeneracija, in vprašanje je, kdo bo to prenovo financiral – mesta, lastniki, država, investitorji?

  4. asmrek5, 24.02. 2011, 09:29

    Dokler bodo vsa stanovanja v lasti enega lastnika obdavčena tako, kod da v vseh sam stanuje, ne bomo uredili stanovanjske politike. Kdor želi biti slumlord naj se s tem profesionalno ukvarja. Reševanje gradbene industrije pa najbrž ni stvar vlade. Za kaj? Za poplačilo neizplačanega zasluženega denarja, da. Država bi morala jamčiti za osnovni socialni red in seveda nadzirati barakude.

Če želite dodati svoj komentar, vas prosimo, da se registrirate. Hvala.