Novice

Načrtovalske smernice za boljši urbanizem

Primerjava razmer na stanovanjskem področju med Poljsko in Slovenijo

Tatjana Marn, Marko Peterlin

18.02.2011

Zastoj trga nepremičnin v zadnjem času je v Sloveniji razkril mnoge posledice nekvalitetne stanovanjske gradnje iz obdobja njegove intenzivne rasti. Pri soočanju s tovrstnimi težavami so se v evropskem kontekstu razvila nekatera načrtovalska orodja, kakršne so načrtovalske smernice, ki omogočajo usmerjanje načrtovalskega procesa od začetka, s skupnim delovanjem deležnikov vseh ravni, od državne, lokalne in strokovne do zasebnega sektorja. Cilj je skupaj določiti minimalne standarde kakovosti na različnih področjih stanovanjske gradnje, ki pa hkrati omogočajo čim večjo svobodo izražanja znotraj neke homogene celote.

V Urbactovem projektu Hopus (Housing Praxis for Urban Sustainability) je pet univerz in ena mestna uprava v dveh letih delovanja in preučevanja praktičnih primerov poskusila določiti kvalitativne kazalce za kakovost, oblikovanje in tehnologijo gradnje stanovanj, z namenom postaviti osnove za kvalitetno stanovanjsko gradnjo v evropskem prostoru. Vsako nadaljno razvijanje tematike naj bi se navezovalo na določen prostor, za katerega bi bile izdelane njemu lastne smernice pri načrtovanju stanovanjskih sosesk.

Univerza v Gdansku, ki je bila ena izmed partneric projekta, je ugotavljala stanje in vzorce stanovanjske gradnje na Poljskem, ki so v mnogočem podobni našim. Hitra rast BDP v zadnih dvajsetih letih je povzročila hitro širjenje mest. Razvoj ni šel na račun prenove in zgoščevanja pozidave znotraj mest, temveč na račun rasti suburbanih območij. Pri tem se je zanemarjalo kvaliteto gradnje, javnega prostora in urejanja prometa. Postsocialistično obdobje je bilo zaznamovano z močno željo po uveljavljanju individualnih značilnosti posameznikov, tudi v prostoru, kar je spremljala še privatizacija komunalne infrastrukture. Regionalno planiranje je imelo izjemno šibko vlogo, majhne občine, odgovorne za prostorsko načrtovanje, pa so bile organizacijsko in finančno prešibke, da bi ob uresničevanju svojih ciljev uspešno usmerjale zasebne pobude, zato so bile večkrat žrtve enostranskih interesov investitorjev. Prostorsko načrtovanje je postalo pogosto zreducirano na stopnjo administrativnih postopkov.

Za doseganje dogovora o tem, kaj so minimalni standardi kvalitetne stanovanjske gradnje, je potrebna širša interdisciplinarna razprava, poleg tega pa je pomembno upoštevati lokalne razlike znotraj območja. Na konferenci v Gdyniji aprila 2009 so se zato zbrale regionalne in občinske uprave, investitorji, gradbena podjetja in planerska združenja. Širši strokovni in tehnični javnosti so predstavili teme, pri katerih je mogoče uporabiti načrtovalske smernice v okviru stanovanjske problematike, kot so prenova, urejanje in načrtovanje suburbanih sosesk ter energetska učinkovitost..

Situacijo na Poljskem zlahka primerjamo z razmerami v Sloveniji, le da so se spremembe v prostoru morda zaenkrat izrazile v nekoliko manjši meri. Tudi pri nas pa še kako primanjkuje splošno sprejetih standardov o tem, kaj je kvaliteta v prostoru in kaj ni, saj se zadnji dve desetletji vsa razprava vrti le okoli postopkov. Podobna razprava o načrtovalskih smernicah, kot so jo opravili v okviru projekta Hopus v Gdynji, bi bila zato zelo dobrodošla. Z Zakonom o prostorskem načrtovanju je bil žal opuščen poskus uvajanja rastoče zbirke načrtovalskih smernic v urejanju prostora, ki so bile predvidene kot dopolnila Prostorskega reda Slovenije. Mesta s tem ostajajo prepuščena sama sebi, svoji ambiciji in znanju. V zadnjem letu je upanje za spremembe prineslo partnerstvo »Odgovorno do prostora!«, ki združuje strokovno civilno družbo na področju prostora, in v okviru katere se intenzivira razprava o problemih in rešitvah v urejanju prostora v Sloveniji.

Izziv mnogim mestom predstavljajo npr. tako starejše kot tudi številne večstanovanjske soseske, nastale v zadnjem času, saj bodo zaradi specifičnih razmer, v katerih so nastale, že kmalu potrebne obnove. Nastajale bodo nove, pri katerih bo vprašanje kakovosti postajalo vedno bolj pomembno, z ozirom na močne želje po individualni gradnji pa bi bil še kako koristen tudi razmislek o energetski (ne)učinkovitosti tovrstne organizacije dejavnosti v prostoru. Ta gre zaenkrat bolj v smeri razprav, katero vrsto energentov uporabiti pri oskrbi mest kot pa kako preoblikovati urbano strukturo v bolj trajnostno. V iskanju rešitev sprejemanje in uveljavljanje zakonskih normativov verjetno ne bo dovolj, zato je potrebno razmisliti, če in na kakšen način bi bilo mogoče uporabiti dopolnilna orodja, kot so načrtovalske smernice.

Pri reševanju vseh navedenih problematik bi bilo koristno priti do soglasja o standardih kvalitete, hkrati pa bi se v procesu njihovega nastajanja razvijali dialog in medsebojno spoštovanje vseh sodelujočih.

Če želite dodati svoj komentar, vas prosimo, da se registrirate. Hvala.