Praksa

Prenova Minoritov v Mariboru

S sodelovanjem zgodovina oživi in pridobi novo vrednost za prihodnost

Matevž Čelik

14.03.2011

Prenova mariborskega minoritskega samostana v lutkovno gledališče je kulturni, arhitekturni in urbanistični dosežek. Po več kot 200 letih se Maribor počasi spet privaja na enega najstarejših mestnih predelov, ki je bil dolgo nedostopen in zanemarjen. V pokritem samostanskem dvorišču potekajo prve lutkovne predstave, v okolico pa počasi curljajo mimoidoči, ki odkrivajo zgodovinske bližnjice med mestom in nabrežjem Drave.

V samostanu, ki je od jožefinskih reform, ko so ga namenili vojašnici, samo še propadal, so najstarejše zidove datirali v 11. stoletje. Danes se vrača na mentalni zemljevid uporabnikov mestnega prostora. Prenova je sprostila že skoraj pozabljene urbane žepe, s katerimi se okolica Minoritov ponovno zrašča v urbano celoto z Lentom, mestnim središčem, tržnico in Koroškimi vrati. Rezultat pred več kot 30 leti načrtovane oživitve kompleksa s kulturo se danes zdi skoraj samoumeven. Vendar prenova še ni končana in njen uspeh bo v veliki meri odvisen od dinamike nadaljevanja del v okolici.

Novi ulični tlaki se še niso razlezli preko Vojašniškega trga, v soseščini pa na prenovo čakata še zapuščeni Žički dvor in podirajoča se gostilna ‘Tri babe’. Vendar ni dolgo tega, kar Minoriti niso izgledali prav nič bolje. Konsenz o prenovi propadajočega samostana po modelu ljubljanskih križank je bil sicer dosežen že v 1970-ih letih, vendar je bil v splošnem prevrednotenju gospodarsko-političnih odnosov in strokovnih pozicij po osamosvojitvi skoraj odpisan. Minoriti so bili na prelomu tisočletja ruševina, ki je lezla sama vase in ideja, da bi bilo zanemarjen kompleks najbolje zravnati z zemljo, ter na mestu samostana zgraditi stanovanja, je pridobivala vse več somišljenikov. Danes samostanski kompleks kaže, kako velik potencial so stavbe z zgodovinsko vrednostjo in kako jih je z inovativnimi arhitekturnimi in tehničnimi posegi mogoče usposobiti za sodobno javno infrastrukturo.

Čeprav projekt še ni povsem zaključen, ga lahko vpišemo na seznam dobrih praks. Drži, da je lutkovno gledališče program, namenjen zelo posebni javnosti. Vendar sta gledališka dvorana in amfiteater na prostem zasnovana tako, da lahko služita različnim prireditvam, na prenovo v večnamensko dvorano pa čaka še nekdanja cerkev. Minoriti bodo po dokončanju del pravzaprav majhno kulturno središče.

Uporabljene rešitve se danes, ko lahko hodimo po na novo odprtih zgodovinskih prostorih, zdijo preproste in skoraj nezamenljive. Vendar dobro vemo, da v Sloveniji v ozadju prenov zavarovanih stavb vladajo skoraj dialektična nasprotja o pravilnosti pristopov: rekonstruirati razrušeno zgodovino ali jo interpretirati na novo. Prenovljeni Minoriti so dokaz, da samo s sodelovanjem zgodovina lahko oživi in pridobi novo vrednost za prihodnost.

Arhitekturni posegi v nekdanjem samostanu ne ponujajo enega samega odgovora. Arhitekti so bili primorani uporabiti zelo različne arhitekturne operacije. Zasnova temelji na rekonstrukciji zgodovinskih struktur, ki so oblikovno in slogovno poenotene. Arhitekti so ponekod celo uporabili historične elemente, ki so jih zasnovali na novo. Zaradi poenotenja je morda res zabrisana kakšna od številnih preteklih prezidav, vendar je anonimna arhitektura, ki jo je zgodovina zaznamovala z neštetimi skromnimi dozidavami in prezidavami, pridobila na čitljivosti. Po drugi strani se implantacija gledališke dvorane v srednjeveško telo samostana jasno odraža z izrazito sodobnimi arhitekturnimi elementi tehnično najbolj zahtevnih prostorov: odrskega stolpa ter obeh avditorijev, notranjega in zunanjega.

Postavitev odra na zahodno stranico nekdanjega samostanskega dvorišča je ključna za prostorski koncept gledališča znotraj nekdanjega klavstra. Odrski stolp nosi konzolni strehi nad zunanjim in notranjim avditorijem, tako da odrska tehnika lahko služi za predstave v dvorani ali na prostem. Prekrito samostansko dvorišče služi kot glavna dvorana, v kateri zložljiv parter s tehničnimi kabinami omogoča različno rabo. Pospravljen je v ogromen regal, ki ga je mogoče premikati po dvorišču, in tako dvorano prilagajati predstavam večjega ali manjšega formata ali pa drugačnim prireditvam.

Zunanji avditorij kot tanka lupina lebdi pod mogočnim hrastom na samostanskem vrtu. Mimo odra pogled seže na Dravo, za hrbtom pa je slutiti vrvež mestne tržnice za ostanki mestnega obzidja. Odpiranje zidu, da bi povezali Minorite in tržnico se za oživitev mesta zdi samoumevno. Nasprotje med ohranitvijo nedotaknjenega kosa vojaškega obzidja in njegovo novo vlogo v urbanem prostoru se v 21. stoletju zdi nesmiselno. Če po razrešitvi te dileme vprašamo enega od utemeljiteljev varstva spomenikov, Angleža Johna Ruskina, nam v eseju “Seven Lamps of architecture”, napisanem sredi 19. stoletja, odgovarja, da se o vprašanjih rekonstruiranja arhitekture ne bi smeli slepiti. “Prav tako kot ni mogoče oživiti mrtveca, ni mogoče rekonstruirati ničesar, kar je bilo v arhitekturi nekoč veliko in lepo.” Arhitekturo lahko oživijo samo nova arhitekturna dejanja.

_______________________________________________________

Projekt: Lutkovno gledališče Maribor
Investitor: Mestna občina Maribor, Republika Slovenija
Arhitektura: Atelier arhitekti (Jerneja Fischer Knap, Jurij Kobe, Špela Kokalj, Urša Podlipnik, Vid Razinger, Rok Žnidaršič)
Površina: 3.500 m2   Investicija:  14,2 mio €
Natečaj: 2004               Izvedba:  2010
Foto: Atelier arhitekti, Trajekt

Če želite dodati svoj komentar, vas prosimo, da se registrirate. Hvala.