Novice

Ustavno sodišče spreminja naravo podrobnega prostorskega načrtovanja

Marko Peterlin, Inštitut za politike prostora

16.03.2011

Danes smo lahko v časopisu Delo prebrali, da je Ustavno sodišče RS med drugim razveljavilo dva odstavka 62. člena Zakona o graditvi objektov, ki predstavljata pomembno vez med prostorskim načrtovanjem in graditvijo. Odločba Ustavnega sodišča s tem temeljito posega v podrobno prostorsko načrtovanje in spreminja njegovo naravo tako na občinski kot na državni ravni.

Ustavni sodniki so presodili, da postopek priprave in sprejemanja državnega prostorskega načrta (DPN) in občinskega podrobnega prostorskega načrta (OPPN) ni takšen, da bi lahko zainteresirani učinkovito varovali svoje pravne koristi.  V postopku sprejemanja prostorskih aktov imajo “zainteresirane osebe kot druga oziroma strokovna javnost možnost dajanja predlogov in pripomb na načrtovano prostorsko ureditev, ki jih pristojni organi po ZPNačrt in ZUPUDPP sicer morajo obravnavati, niso pa jih zavezani sprejeti.” Sodelovanje posameznika v postopku sprejemanja abstraktnih in splošnih aktov ne more nadomestiti njegovega sodelovanja v postopku, ko se takšen akt uporabi v konkretnem primeru na ugotovljeno dejansko stanje. “V posameznikove pravice in pravne koristi se lahko poseže s posamičnim aktom (tj. z gradbenim dovoljenjem), zato mora imeti posameznik možnost, da v upravnem postopku uveljavlja pravna in dejanska vprašanja, ki so povezana z zaščito njegovega pravno varovanega položaja, vključno s pravnimi sredstvi in sodnim varstvom.”

Ustavno sodišče je razveljavilo tudi odstavek, ki določa vplivno območje, s pomočjo katerega se določajo stranski udeleženci v postopku izdaje gradbenega dovoljenja. V postopku izdaje gradbenega dovoljenja bi stranski udeleženec lahko varoval npr. “svoje pravice do ustreznih odmikov načrtovane gradnje od njegovega objekta, do protihrupne zaščite, do gradnje, ki ne bo škodljivo vplivala na stabilnost njegovega objekta, do požarne varnosti, do higienske in zdravstvene zaščite oziroma zaščite okolice ipd. Z matematičnim modelom za določitev območja, s pomočjo katerega naj bi se določali stranski udeleženci v postopku izdaje gradbenega dovoljenja, takšnega razmerja morebitnih stranskih udeležencev do načrtovane gradnje ni mogoče opredeliti. Po presoji Ustavnega sodišča pomeni taksativna opredelitev stranskih udeležencev v postopku, ki ne izhaja iz obstoja njihovega pravno varovanega interesa, temveč iz formalnih in na videz objektivnih, a zato umetnih pravil, nedopustno izključitev nekaterih oseb iz sodelovanja v upravnem postopku, ki jim materialno pravo priznava pravno varovan položaj. Ujemanje kroga oseb, ki jim je položaj stranskega udeleženca priznan na podlagi določitve oziroma izračuna območja za določitev strank, z osebami, ki imajo pravno varovan interes, je zato lahko zgolj naključno. Uresničevanje človekovih pravic pa ne sme biti odvisno zgolj od naključja.”

S tem odločba še enkrat več ilustrira kaj prinašajo delne zakonske rešitve in navidezni pravni obvozi. Sicer dolgo in podrobno besedilo odločbe kolikor je mogoče lepo povzema sistem urejanja prostora in je nasploh poučno branje. Med drugim ugotavlja tudi, da nerazumno dolgi postopki in “nagajanja” mejašev ne morejo biti posledica uveljavljanja ustavnih pravic, temveč tega, da upravni organi niso vodili postopkov tako kot bi bilo treba oz. niso uporabili svojih pooblastil, da bi preprečili zlorabo pravic.

Če želite dodati svoj komentar, vas prosimo, da se registrirate. Hvala.