Novice

Proti uničevanju Cankarjevega doma!

Poziv odgovornim za prenovo notranjosti osrednjega kulturno kongresnega centra

25.07.2011

V začetku junija so pričeli z rušitvenimi deli notranjščine prvega preddverja CD. Ker akt o celoviti spomeniški zaščiti kompleksa TR še ni sprejet, je lahko vodstvo CD praktično brez ovir, kljub prošnjam spomeniškovarstvene in arhitekturne stroke za sodelovanje, začelo s samovoljno izvedbo projekta, ki pod naslovom tehničnih in funkcionalnih izboljšav korenito posega v arhitekturno podobo prostora, zelo pomembnega za slovensko arhitekturno dediščino in kulturo nasploh. S korenito spremembo prostorskih razmerij, zamenjavo materialov, tipičnih detajlov in avtorske opreme, ta poseg predstavlja uničenje enega ključnih delov celote, s tem pa bistveno okrni pričevalnost ter vsakršno možnost ohranitve CD kot celovitega avtorskega dela. Projekt je financiran iz javnih sredstev, s strani Ministrstva za kulturo.

Cankarjev dom je celovito zaključeno arhitekturno delo, nastalo v začetku 80tih let, pod vodstvom arhitekta akademika prof. Edvarda Ravnikarja, v veliki projektni skupini, v kateri je sodelovalo več kot 15 arhitektov in mnogi vrhunski strokovnjaki iz različnih področij. Predstavlja vrhunec Ravnikarjevega ustvarjalnega opusa in je poleg drugih arhitektovih del, predmet številnih domačih kot tujih strokovnih ogledov in raziskav.

Značilnost razvoja celotnega projekta Trga republike in CD skozi dve desetletji, je stalna spremenljivost programskih zahtev in negotova finančno struktura, ki je vodila v poseben način projektiranja, iz katerega je izhajal značilen arhitekturni izraz (odprta kompozicija, modularnost…). Na ta način je lahko arhitekt ves čas sledil mnogim spremembam in jih v skladu s svojim strokovnim nazorom izkoristil kot ustvarjalni izziv. Takšna je bila tudi rešitev prenizkega stropa prvega preddverja, ki so jo narekovali razvodi instalacij in je botrovala nekaterim izvirnim arhitekturnim rešitvam (kot npr ploskovni lestenci, povišanje obodnih sten z zrcaljenjem v stropu, ustvarjanje tekstilnega vtisa z gubanjem in značilnim pritrjevanjem stropnih oblog itd..) , ki so ustvarjale iluzijo višjega prostora s posebno skrbnostjo do detajla kot dela celovite pripovedi. S svojim materialnim sporočilom predstavljajo interjerji CD dokument časa in razmer v katerem so nastajali. Največ kar je država in družba v tistem času premogla. Skrbno izbrani materiali in barve ter premišljeni detajli ustrezajo želenim karakterjem prostorov in izražajo poseben odnos do lokalnega gradiva ( v okvirih nekdanje skupne države) in takrat dostopnih najsodobnejših tehnologij. Posamezni deli so tako ves čas v sozvočju s celoto hiše, trga, mesta in države.

Značilni detajli ter kompozicijski principi sestavljanja ploskev, materialov, barv ter obdelav so produkt  ustvarjalnega okolja ‘Ravnikarjeve šole’, ki v teoretskem smislu predstavlja vez s srednjeevropsko arhitekturno tradicijo, ki jo Ravnikar v širšem evropskem kontekstu imenuje ‘Wagnerjeva galaksija’. V takšnem delovnem okolju, značilnem za vse velike projekte so meje avtorskih rešitev projektantov odgovornih za posamezne sklope težko določljive. Kljub temu pa se z domnevnim (samooklicanim) avtorstvom opravičuje kredibilnost današnjih posegov arhitekta Kasala, čeprav je povsem jasno, da nastanek posameznih delov ne bi bil mogoč izven konteksta celote.

Po sedaj dostopnih informacijah naj bi se prenova odvijala po načelu strokovno spornih prenov drugega preddverja, Kosovelove dvorane in kluba CD. Gre za tehnološko in funkcionalno večinoma potrebne posege, ki pa so z vidika spreminjanja arhitekturnega izraza popolnoma nepotrebni in nesprejemljivi, poleg tega pa žal tudi ne dosegajo arhitekturnih kvalitet originala. (z izborom barv in materialov kot je bambusov parket, umetni furnir, preobilje zrcalnih elementov, po Ravnikarju povzeti, vendar spremenjeni detajli itd.)…Predvsem je vprašanje s kakšno pravico posegati v arhitekturno podobo hiše tam kjer to zaradi funkcionalnih razlogov ni nujno potrebno. Vse nujne funkcionalne posege, vključno z dvigom stropa, bi bilo mogoče izvesti kljub ohranitvi vseh ključnih detajlov in materialov, podobno kot je bilo to pred nedavnim razmeroma uspešno izvedeno ob celoviti prenovi velike sprejemne dvorane.

Sedanji posegi pa po prepričanju naročnika in njegovega arhitekta temeljijo na izhodišču ‘vrniti Ravnikarju Ravnikarja’, saj današnja tehnologija omogoča odpravo ‘nekdanjih arhitektovih napak’. Kot osnova za projektiranje jim služijo spomini na čas izgradnje ter fragment ene od vmesnih faz načrta. Edino sprejemljivo in verodostojno strokovno izhodišče je brez dvoma izvedeno stanje, ki je bilo poleg vsega ohranjeno v dobrem(originalnem) stanju.

Če je bila izgradnja CD plod velike kulturne akcije, ki je kazala izredno kolektivno moč takratne slovenske kulturne elite v okviru nekdanje Jugoslavije –se sedanji posegi zrcalijo v njeni današnji nemoči! Ne smemo zanemariti simbolne ravni, saj se je tudi skozi arhitekturo CD krepila slovenska nacionalna zavest, in je bila kasneje eno od osrednjih prizorišč nastajanja nove države. Kdo bo nosil odgovornost, za uničeno nacionalno dediščino in to v času ‘krize’, ki pa poleg materialne vedno bolj izraža tudi ostale plati…Sedanje vodstvo, si je spričo dolgoletne kontinuitete prilastilo vlogo lastnika in izgubilo občutek odgovornosti do varovanja dediščine. Kot ‘začasni’ upravljalci nimajo nikakršne pravice presojati o strokovnih vprašanjih, ki naj bi bila v pristojnosti neodvisnih interdisciplinarnih strokovnih komisij.

DAL, Društvo arhitektov Ljubljana

UL FA, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za arhitekturo

MAO, Muzej za arhitekturo in oblikovanje, Ljubljana

komentarji (2)

  1. maja v, 12.07. 2011, 10:39

    OK, eno je akt o spomeniški zaščiti, drugo so pa še avtorske pravice- te bi pa morale nekako delovati pri vsakem posegu v avtorsko delo, vsaj preko dedičev, če že investitor ni dovolj odgovoren.

  2. euphemus, 13.07. 2011, 11:04

    Nekako delovati, ja. Verjetno se misli 44. člen ZASP, ki se je za ušesa večine arhitektov neslišno spremenil 1.2.2007. In se glasi: “Lastnik zgrajenega arhitekturnega objekta lahko to delo prosto predela.” Obstaja neuspeli poizkus ustavne pritožbe (ki je mimogrede ni vložilo društvo, zbornica, muzej…). Peticije s čustvenimi članki niso spodobno orodje strokovne javnosti!

Če želite dodati svoj komentar, vas prosimo, da se registrirate. Hvala.

Komentarji