005_Renovation Sisenska_Miran Kambic
Novice

Prenova najemniškega stanovanja na Šišenski

Ali lahko arhitekturni izraz olajša komuniciranje med projektiranjem?

Meta Kutin, u.d.i.a.

07.11.2011

Večerni pogled na fasado anonimnega stanovanjskega bloka iz 60. let se ustavi na razsvetljenem oknu v prvem nadstropju. Na njem ni zaves, žaluzij, ograje ali cvetličnih lončkov, ničesar dodanega, kar ponavadi zastira pogled v notranjost. Napovedana je eliminacija vsega odvečnega, ki se v celoti izrazi in razkrije, ko vstopimo v prenovljeno stanovanje. Znajdemo se v skrajno zadržano opremljenem osrednjem bivalnem prostoru, ki sega prek vse dolžine tri in pol sobnega stanovanja. Umirjena barvna shema prostora in odsotnost dekorja omogočata, da oko opazi materiale in detajle, ki so pravzaprav le stiki med ploskvami. Velika omarna stena z lesenimi drsnimi vrati je osrednji element, ki deli javni del stanovanja od intimnih in servisnih prostorov za njo. Toplina oljenega hrastovega lesa pomeni poudarek in srce stanovanja na Rohe-jevski način. Pred njo je velika jedilna miza. Sivi gladki tlak iz sintetičnega betona, pozimi topel, poleti hladen, je dobesedno razlit po celem stanovanju. Nepravilni sragasti vzorci, ki jih popolnoma gladke bele stene še poudarjajo, ne potrebujejo preproge. V stanovanju je kljub izčiščenosti čutiti mehkobo in toplino.

Nekako tako doživimo prenovljeno, okoli 60m2 veliko, najemniško stanovanje, v katerem živi mlad par. Po nekaj letih najema sta se odločila stanovanje prilagoditi tako, da bo bolj ustrezalo njunim praktičnim potrebam in navadam in sprejelo njun življenjski slog. Ker sta si najemnika želela enostavnih, izčiščenih konceptov, ki bodo iskreni do posameznih uporabljenih materialov in strogi v izpeljavi konstrukcijskih detajlov, sta se povezala z arhitektom. Tomaž Ebenšpanger je delo prevzel, prepričan, »da je življenje prezapleteno, da bi ga dodatno obremenjevali«, in »da bi moral arhitekt z vztrajnostjo, iznajdljivostjo in potrpežljivostjo luščiti bistvo in podpirati odločitve naročnika«. Sporazum je bil dosežen. Skupna vizija minimuma je postala osnova projekta.

Arhitekt je dobil spodbudo, da si je zamisli drznil speljati do nivoja inovacij. Z uporabo samorazlivnega tlaka niso bile izrabljene le dobre mehanske in kemične lastnosti materiala (enostavno vzdrževanje, toplina dotika), ampak je tlak s svojo nepravilno strukturo deloval tudi kot dekor prostora. Obiskovalca preseneti tudi izvedba razsvetljave. Arhitekti so luči, skrčene na golo funkcijo električne žice in žarnice, sicer že uporabljali, vendar gre arhitekt v tem primeru še korak dlje. Luči, viseče iz stropnih vtičnic, postanejo, kot jih je sam poimenoval, »samovtiči«. Pristop k prenovi je dopuščal, da je tudi siva električna omarica iz časa gradnje bloka sredi popolnoma gladkega, snežnobelega, zidu ostala vidna.

Projekt naj bi bil čim skromnejši tudi pri posegih v prostor, kar je bila tiha želja lastnika stanovanja, ki je prenovo odobril. Tudi naročnika sta želela čimbolj ekonomičen projekt. To je pripeljalo do več praktičnih zamisli. Luči, na primer, visijo na recikliranih računalniških kablih. Predali pod kuhinjskim pultom so boksi na kolesih, pri vsakem pa je prihranjen nakup mehanizma za odpiranje vrhnjega predala, kar zahteva skrbno premišljen razpored vsebin. Naročnika sta pri celotnem projektu želela ves čas aktivno sodelovati. Iz stanovanja se med prenavljanjem nista nameravala izseliti. Želela sta si rešitev, dovolj preprostih, da bi jih lahko sama realizirala, ki bi kasneje, med bivanjem, omogočale minimalno vzdrževanje. Z opuščanjem nepotrebnega, skrbno izbiro materialov in lastnim delom pri prenovi je stanovalcema uspelo prihraniti toliko, da sta si lahko izpolnila željo – nakup dveh Eamesovih stolov. V asketskem ambientu stola delujeta kot pika na i.

Ob opisanem projektu se gre vprašati, ali lahko močna skupna vizija, kot je v tem primeru popolna izčiščenost prostora, lahko pomaga pri komunikaciji med arhitektom in naročnikom, v tem primeru celo dvema naročnikoma – najemnikoma in lastnikom stanovanja.

V stroki, ko gre za participatorno projektiranje, obstaja domneva, da težave z iskanjem rešitev nastanejo pri komunikaciji med strokovnjaki in laičnimi udeleženci procesa projektiranja. Težave ustvarja različnost predznanj, pričakovanj in interesov, ti zadnji pa so lahko celo navzkrižni. Različnosti v predznanju in pričakovanjih je mogoče premoščati z dostopnimi standardi, priročniki ali raznimi zbirkami rešitev. Samo s pomočjo pogajanj je mogoče najti skupne, presečne interese.

Težje premostljive pa so težave pri izmenjavi izkušenj in zamisli. Tovrstne težave so univerzalne – obstajajo tudi znotraj stroke same, saj je izkušnje in zamisli, zaradi njihove neoprijemljivosti, izjemno težko sporočati in usklajevati. Na področju strok, kot je arhitektura, kjer ni enoznačnih, »pravilnih«, odgovorov, to lahko vodi do neoptimalnih rešitev. Prav tu se nam ponuja razmislek. Morda bi sporazumna odločitev o uporabi arhitekturnega izraza, ki je očiščen vsega dekorja in temelji na vsem razumljivih in merljivih objektivnih kriterijih, lahko olajšala participatorno projektiranje na sploh. Minimalistične rešitve v arhitekturi, če jih opredelimo kot sestav čim manjšega števila najenostavnejših elementov, predstavljajo, kadar so uspešne, golo logiko materiala in konstrukcijskega detajla. Lastnosti materialov in fizikalni zakoni so oprijemljivi parametri, o kakovosti katerih se je mogoče sporazumeti. Arhitektova naloga je, da jih s pomočjo znanja in izkušenj ter s kreativnostjo čim bolje izrabi in poveže v novo smiselno celoto. Popolni rešitvi, se pravi najenostavnejši rešitvi, se arhitekt v minimalni arhitekturi približa takrat, ko ji ne more nič več odvzeti. To pa je lahko eden merljivih kriterijev njene uspešnosti.

Šele čas in bivanje bosta pokazala, ali je uporabljeni koncept minimuma dovolj močan, da bosta stanovalca ohranila racionalno zasnovo stanovanja tudi potem, ko se bo stanovanje postopno začelo polniti z vsem, kar prinaša življenje. Ali pa je bila minimalna arhitektura le etapni cilj, postavljen z namenom, da bi stanovalcema omogočil čim svobodnejšo nadaljnjo uporabo. Ne glede na nadaljnji razvoj projekta je trenutni rezultat zaključena celota. Z veliko robnimi pogoji in aktivnim sodelovanjem arhitekta, naročnikov in lastnika stanovanja je nastal do kraja izčiščen projekt, zanimiv z vidika uspešnega usklajevanja med prenovo in končnega prostorskega učinka, pa tudi z vidika vključenosti stanovalcev, ki sta uživala v »samouresničevanju«. Opazovalec, ki z ulice naključno pogleda skozi okno, ali nekdo, ki v prostor prvič vstopi, morda vidi ta dom kot nedokončan in s pogledom išče dekor. Morda pogreša spominke, sled preteklih srečnih trenutkov stanovalcev. Vendar je za par, ki tu živi in je bil ves čas dejavno udeležen pri prenovi, stanovanje še prepolno zgodb, ki so bile, in zgodb, ki še čakajo. Kot bi se izrazil Juhani Pallassmaa, je stanovanje nabito s »podobami dogodkov«. In, ko gre za gradnjo doma, to šteje.

Projekt: Prenova najemniškega stanovanja
Arhitektura: Tomaž Ebenšpanger (www.skupajarhitekti.com)
Lokacija: Šišenska cesta, Ljubljana
Velikost prostora: 60m2
Leto realizacije: 2011
Izvajalec: najemnika sama, Mapei d.o.o, OSM d.o.o.
Fotografije: Miran Kambič, Bojan Stepančič

Če želite dodati svoj komentar, vas prosimo, da se registrirate. Hvala.