Novice

Nespodobno naročilo

Celjani nezadovoljni s načinom projektiranja prenove starega Celja

Miha Završnik

19.12.2011

Po majskem pozivu celjskega Društva arhitektov in urbanistov Mestni občini Celje naj javnosti vendarle predstavi vsebino tako pomebnega projekta, kot je prenova celjskega mestnega križa, se je pred kratkim vendarle zgodila težko pričakovana javna predstavitev. Dogodek je otvoril župan Bojan Šrot, projektno dokumentacijo v svoji zaključni fazi pa je zagovarjal predstavnik izbranega projektivnega podjetja LUZ, krajinski arhitekt Sergej Hiti.

Zgodba o prenovi celjskega mestnega jedra sega v sam začetek leta 2009, ko je MOC za projekt ureditve javnih površin v mestu razpisala urbanistično delavnico z vabljenimi udeleženci. Z njo je pridobila pet idejnih rešitev in s pomočjo komisije, katere član sem bil tudi spodaj podpisani, izbrala najbolj ustrezno rešitev izmed prejetih. Rešitve so bile v večini zelo vzorno izdelane, nekatere med njimi pa so na zelo izviren in dodelan način predlagale posamezne detajlnejše ureditve. Vse rešitve so bile javno predstavljene natanko pred dvema letoma in takoj zatem očitno pospravljene na dno občinskih predalov. Nepričakovana in vratolomna poteza MOC, ki je sledila v popolnem odklonu na minulo dobro prakso in prizadevanja, je bil v avgustu leta 2010 objavljeni javni razpis za oddajo javnega naročila izdelave projektne dokumentacije za obnovo dela starega mestnega jedra. Za edini kriterij izbora je bila zahtevana le najnižja ponudbena cena. Izmed štirih prispelih ponudb je izbranemu projektantu z  najnižjo ceno, ljubljanski družbi Ljubljanski urbanistični zavod (LUZ), MOC zaupala projekt prihodnosti podobe mestnega jedra. In to brez da bi poznala ponudnikov oblikovni koncept prenove z njeno estetsko, kaj šele vsebinsko ustreznostjo. Tak način zagotovo ni pregleden in zelo težko upravičuje uresničevanje javnega interesa, da ne govorimo o neupoštevanju temeljnih načel javnega naročanja, načela transparentnosti, gospodarnosti, učinkovitost in uspešnosti, sorazmernosti ter načela zagotavljanja konkurenčnosti.

Slepilni manevri

Zakaj si MOC kot javni naročnik želi na tak način zaobiti uveljavljene demokratične postopke, vedo samo njeni pristojni. Dejstvo pa je, da je to početje načrtno, teren pa z odsotnostjo in izključevanjem stroke, pripravljen vnaprej. Aktualna zastarelost prostorskih aktov (mestno jedro še vedno ureja Zazidalni načrt iz leta 1986) je nedorečeno stanje in seveda prva, načrtno izpuščena omejitev, ki bi s strokovnega vidika v sodobnem prostorskem aktu morala vsebovati predpis o javnem natečaju, kot edini zakoniti izbiri projekta za prenovo mestnega središča. Zakon o graditvi objektov je v svoji vsebini jedrnat in se navezuje na obveznost natečaja, kadar to določajo podrobnejši predpisi, oziroma je natečaj določen s prostorskimi akti. Pravilnik o javnih natečajih za izbiro strokovno najprimernejših rešitev je v ta namen specialno sestavljen in aktualno veljaven podrobnejši predpis, ki predvideva obveznost javnega natečaja tudi za “gradnje, katerih investitor je država ali lokalna skupnost, vendar samo, če skupna vrednost gradbenih, instalacijskih in zaključnih del: -pri predvideni ureditvi parka, uličnega prostora, trga in druge podobne javne površine presega 100 milijonov tolarjev (približno  420 tisoč EUR)”, kar zadevni projekt neizbežno izpolnjuje. Za primerjavo, investicijska vrednost le dela prenove mestnega križa po predstavljenih načrtih znaša nekaj več kot 3 milijone evrov, za celotno obravnavano območje projekta pa bo po ocenah potrebno investirati še vsaj dva do trikrat več! Na vsak način gre za šokantno ignoranco in podcenjevalen odnos MOC, tako do zakonodajnih določil, kot do stroke. Če je bil torej ta, očitno kršeni podrobnejši zakonski predpis spregledan, pa je naročnik zelo dobro poskrbel, da je po Zakonu o javnih naročilih natančno uokviril prag določila o obveznosti izvedbe javnega natečaja. Podal je točno 11 tisoč evrov nižjo ocenjeno vrednost naročila storitve od določene meje (211 tisoč evrov), ki po omenjenem spološnem zakonu predpisuje obveznost javnega natečaja. S takšnim ravnanjem je torej potencialnim ponudnikom zelo spretno sugeriral zgornjo mejo pričakovanih ponudbenih vrednosti. V posmeh tarifnemu sistemu ZAPS, pa je dejansko uspel od najcenejšega ponudnika pridobiti še celo bistveno nižjo ponudbo.

Najceneje je na koncu najdražje
Podajanje ocen o predstavljeni projektantski rešitvi bi morda bilo lahko razumeti kot prikrito odobravanje tega projekta, katerega naročilo je, milo rečeno, sporno in nepregledno. Projektantom je težko oporekati, da svojega pogodbenega naročila doslej niso opravili korektno, dejstvo pa je, da je tako izveden projekt težko razglašati za najbolj optimalen, saj alternative enostavno ni imel. Bil je ena in edina rešitev. Izdelan v skrajno nizko odmerjeni ponujeni ceni in zato v skrajno kratko odmerjenem času. Kako naj bo torej najcenejša storitev istočasno tudi najboljša možna? Ti dve skrajnosti sta nezdružljivi, pa četudi v času gospodarske krize.

Toliko bolj presenetljivo pa je, da krajinska arhitektka Darja Matjašec, odgovorna projektantka prenove mestnega jedra, predstavnica LUZ in istočasno tudi komisarka za natečaje pri Zbornici za arhitekturo in prostor (ZAPS), v primeru pred leti spornega razpisa za projektiranje novih objektov kompleksa Splošne bolnišnice Celje, javno in odkrito prizna svoje strokovno stališče. Citiram: »Strošek projektiranja je le majhen delež celotne investicije, po najnižji ceni pa praviloma ni mogoče izdelati kakovostne dokumentacije« (vir: »Zloraba pod krinko prihranka« avtorica Urša Marn, Mladina 2009/48). Po drugi strani pa z lastno udeležbo manevre izogibanja javnim natečajem MOC tudi zavestno podpira. Njeno ravnanje torej očitno kaže na dvojnost meril strokovne osebe, predstavnice ključnega organa v okviru Zbornice, ki naj bi ščitila interese stroke in javni interes. Posledično pa s takšnim ravnanjem žal demonstrira prav nekoristnost in neučinkovitost ZAPS, ki vsakoletno terja od članov nezanemarljivo članarino, očitno zgolj samo še za svoj formalni obstoj in lastno promocijo.

Seveda je ob tem vredno omeniti, da se je pred kratkim zaradi takšnih in podobnih zlorab javnega naročanja delovna skupina področnih zbornic, med njimi tudi ZAPS odločila izdelati Smernico za naročila javnih gradenj, kar je seveda pohvalno. Njihova soglasna in nedvoumna ugotovitev je bila, da je za javno naročanje intelektualnih storitev kriterij najnižje cene popolnoma neustrezen in tvegan način, saj »premalo denarja pomeni premalo časa za to, da bi lahko izvajalec opravil storitev kakovostno«. A ne moremo si kaj, da ne bi dvomili v iskrenost njihovih namenov, ko ključni predlagatelji omenjene smernice in kritiki kriterija najnižje cene ta skrajno neprimeren način tudi sami izrabljajo.

Načrtno zavračanje demokratičnosti
Skrb zbujajoče dejstvo in rak rana  celjske mestne občine postaja zdaj že rutinirano izogibanje edinemu demokratičnemu pridobivanju strokovno najprimernejših arhitekturnih rešitev, institutu javnega natečaja. Težko je oporekati, da ta oblika na kratek rok morda ni časovno, niti finančno nezahtevna operacija, je pa v vseh vidikih najugodnejša, najpreglednejša in edina zakonita pot do izvedbe zastavljenih projektnih ciljev. Prav takšna pa ščiti smotrnost porabe proračunskih (oz. evropskih) sredstev, obenem pa upravičeno skrbi za interes javnosti, da v okviru izbora natečajnih predlogov pridobi najbolj optimalno in obvladljivo rešitev. Takšna praksa je v Celju pred leti že obrodila sadove za katere so izbrane in izvedene natečajne rešitve požele celo mednarodno odobravanje in številne nagrade. Prav iz tega razloga pa je aktualno načrtno ignoriranje stroke in iskanje zakonodajnih stranpoti celjske občine pri tako pomembnih investicijah, ki spreminjajo podobo in usodo mesta, popolnoma nerazumljivo ter kaže zgolj na kratkovidnost in ozek kulturni domet pristojnih. Zelo pomenljiva je namreč primerjava, da Mestna občina Ljubljana (MOL) za oblikovanje tako obstranskega elementa mestnega urejanja, kot so klopi, razpiše javni natečaj! Medtem pa se v Celju za spremembo podobe zgodovinsko in simbolno najpomembnejšega dela mesta izbere najcenejšega projektanta, ki svojega predloga za sklenitev naročila niti ne potrebuje predočiti v presojo javnosti in stroki. Tak način pa je prav gotovo še najbližje kupovanju mačka v žaklju.

Skladno z javnim interesom in zakonodajo, ki naj bi ga ščitila, bi bila edina pričakovana in smiselna poteza, razveljavitev tega javnega naročila, saj je nezakonit. A glede na neučinkovitost sankcioniranja se zdi zelo verjetno, da bo projekt vsaj v svojem fazno etapnem delu realiziran, pa četudi zgolj za nabiranje političnih točk. Sodeč po dosedanji samovolji in avtonomnosti sprejemanja odločitev naše mestne oblasti ter vsebini razpisu priloženega osnutka projektantske pogodbe, pa je najbrž ob sami izvedbi pričakovati tudi možne proste predelave predstavljenega projekta, ki bi znale celo avtorjem načeti moralno integriteto izvirnega avtorstva. In kdo jih bo ščitil takrat?

Komentarji (1)

  1. Jernej Prijon, 21.12. 2011, 10:29

    Podpiram po dolgem času spet polemični članek na Trajektu, ki odpira aktualna vprašanja in zavzame kritično pozicijo. Izbor izdelovalca projektne dokumentacije za obnovo dela mestnega jedra z razpisom, ki kot edini kriterij upošteva najnižjo ceno je zelo problematična praksa in s stališča vseh vpletenih zelo slaba izbira. Gre za vedno bolj razširjeno birokratsko logiko, da je cena edino objektivno merilo po katerem se da v javnem razpisu vrednotiti različne ponudbe. Tržni mehanizmi so garant dinamičnega razvoja stroke, a namesto cene kot edinega kriterija je potrebno vsebinsko ocenjevati predloge rešitev in prav to je naloga pravilno vodenih natečajev. Zagotovo je javnim razpisovalcem najlažje narediti razpis z edinim kriterijem najnižje cene, a rezultati takih razpisov za praviloma strokovno manj uspešni od projektov, kjer je bil projektant izbran z javnim natečajem. V kolikor se odpovemo tržnim mehanizmom, recimo z argumentom, da je kriterij najnižje cene absurden, nam ostane le sistem neformalnih navez naročanja javnih naročil mimo razpisov izbranim arhitektom. Rezultati takega sistema so lahko v določenih primerih celo boljši od izbora preko javnih natečajev, a na dolgi rok je tak sistem za stroko zelo škodljiv. Uveljavljeni arhitekti v takem sistemu vlagajo energijo predvsem v svojo povezanost z nosilci odločitev, mlajši arhitekti pa ostanejo brez možnosti uveljavljanja. Če bo prevladala ta pot, bo slovenska arhitekturna stroka zagotovo izgubila dinamičnost, ki se je pojavila konec 90-ih let predvsem zaradi sorazmerno odprtega sistema javnih natečajev.

Če želite dodati svoj komentar, vas prosimo, da se registrirate. Hvala.