Frank Lloyd Wright
Knjige

Ženske, arhitektura in aroganca

Anja Koršič Mravlje

23.12.2011

„Že zgodaj v življenju sem moral izbrati med aroganco in hinavsko ponižnostjo; izbral sem aroganco.“

Frank Lloyd Wright

Pred kratkim je bilo v slovenščino prvič prevedeno delo ameriškega pisatelja T. C. Boyla (1948). Pri založbi Modrijan je izšel roman Ženske, leposlovna poustvaritev nekaterih dogodkov iz življenja arhitekta Franka Lloyda Wrighta (pisatelj z družino živi v Wrightovi hiši v bližini Los Angelesa; od tod zanimanje zanj). V zgodbi je izpostavljeno njegovo kot v filmu dinamično zasebno življenje, odnos do njegovih štirih žensk in (deloma) do osmih otrok. Skozi roman pobližje spoznamo vihravega Wrighta, strastnega in genialnega moškega, njegovo karizmatično osebnost, trmo, svojeglavost, aroganco, samoljubje, perfekcionizem, odnos do svojega dela in arhitekture nasploh, do svojih sodelavcev pripravnikov, družbenih norm in navsezadnje do rumenega tiska, v katerem je bil vseskozi prisoten (slavna osebnost, škandalozna ljubezenska razmerja, strasti, prevare, vsesplošna zadolženost in denarne manipulacije, bogataški način življenja, selitve, požari, umori). Wright je trdna os burnega dogajanja okrog sebe; njegova karizma, delovni elan, samoljubje in življenjska energija se spopadejo z usodo, tiskom, trivialnostjo, malomeščanstvom in provincialnostjo okolja in okoliščin. Zaradi njega se vse ruši in le on navzven ostane nedotakljiv.

Zapleteno osebno in poklicno življenje velikega arhitekta se pred nami izrisuje kot filmski scenarij. Okvirno zgodbo zapisuje Wrightov izmišljeni japonski pripravnik, arhitekt Tadashi Sato, ki Wurayto-sana, kot ga sam skozi roman imenuje, občuduje in prikaže kot Mojstra, velikega arhitekta, pri katerem je delal in se od njega učil, a si kljub spoštovanju, ki ga čuti do velikega človeka, zlasti v opombah dovoli njegovo osebnost tudi komentirati. Roman namreč piše na stara leta, ko si že upa iskreno izpovedati svoje izoblikovano mnenje o Wrightu, njegovih slavnih izjavah kot tudi arhitekturnih delih, zlasti pa o odnosu do naročnikov in sodelavcev (kot bi to lahko postregli tudi nekdanji sodelavci naših slovenskih arhitektov kot sta Plečnik in Ravnikar). Tako nam Tadashi, čeprav redko (kot bi si morda želeli bralci arhitekti), opiše v kakšnih okoliščinah in kako so nastajali Wrightovi veliki projekti.

Tadashi v romanu torej predstavi Wrighta kot arhitekta, a mejniki v življenju tega velikega ameriškega arhitekta niso le slavne zgradbe, ampak tudi ženske. Wrightova zasebna življenjska zgodba se izrisuje skozi oči njegovih štirih velikih ljubezni, ki ga gledajo predvsem kot sopotnika, partnerja (zanje je itak Mojster, genij, za katerega so bile pripravljene narediti vse, da bi ga zadržale ob sebi, a ne definirajo lastnega odnosa do njegovih stvaritev). Njegove ženske so si med sabo različne in pravzaprav predstavljajo štiri vzorce ameriških žensk na začetku 20. stoletja: družini predana prva žena Catherine „Kitty“ Tobin (mama njunih šestih otrok), ljubica, zaradi katere zapusti ženo, prevajalka in intelektualka, feministka Mamah Borthwick Cheney (žrtev grozljivega zločina v Taliesinu), prelepa, samosvoja, škandalozna, peklenska, kaotična, kolerična druga žena, kiparka Maude Miriam Noel ter njemu in njegovemu poklicu (!) predana, umirjena črnogorska balerina Olgivana Lazović Miljanov, njegova tretja žena, ob kateri se je ustalil, imel otroke (posvojenko in hčerko) in z njo ostal vse do smrti.

T. C. Boyle se v romanu trdno opira na zgodovinska dejstva iz življenja ekscentričnega Franka Lloyda Wrighta, razmišljanja in notranje doživljanje različnih pripovedovalcev pa so plod njegove domišljije (le redko gre za razmišljanje samega mojstra). V romanu pa ne gre za zgolj biografsko nizanje dogodkov arhitektove življenjske poti, ampak za kompleksno romaneskno delo z močnimi, živimi liki, ki nam z različnimi perspektivami izrisujejo slikovito (resnično fascinantno, že filmsko) življenje arhitekta Wrighta (zlasti vezano na vzhodni Taliesin).

Odlomek iz knjige:

„Tam je bila hiša, gromozansko, razsežno prebivališče, ki se je široko in nizko razprostiralo po griču pred menoj, zlato ožarjeno s popoldanskim soncem, hiša feniks, zgrajena leta 1911, tri leta pozneje požgana, znova zgrajena in znova požgana, da se je nato znova vzpela iz pepela v vsem svojem zlatem veličastju. Nisem si mogel kaj, da ne bi pomislil na Schellingovo primerjavo, da je velika arhitektura kakor zamrzjena glasba, kakor glasba v prostoru, kajti to je bilo natanko to, in to ni bila zgolj komorna skladba, marveč simfonija z zborom stoterih glasov, hiša Wurayto-sana, njegov dom in njegovo zatočišče. Kamor sem bil povabljen kot Mojstrov pripravnik. /…/ Moj prvi vtis? Mir, obilje lepote, starosvetna milina in elegantnost linij. Bilo je še nekaj več: globoko skrita duhovna prisotnost, o kateri se je zdelo, da žari iz same zemlje, kot bi bil to svet kraj, svetišče, v katerem so se staroselska plemena zbirala pri obredih v času, še preden so predniki Wurayto-sana, Lloyd Jonesovi, prišli iz Walesa sem čez /…/. Vzelo mi je kak trenutek /…/ preden sem doumel, in srce mi je znova podivljalo, da sem v navzočnosti samega Mojstra. /…/ Takrat je bilo Wurayto-sanu petinšestdeset let, čeravno jih je priznaval triinšestdeset in se je obnašal kot še deset ali celo petnajst let mlajši moški. V svoji avtobiografiji, ki je izšla tistega leta in je požela obilo hvale, je trdil, da meri sto triinsedemdeset centimetrov, čeprav je bil kar precej nižji (sam merim sto sedemdeset centimetrov in v naslednjih tednih sem imel več priložnosti za bežno primerjavo najine višine; zagotovo sem bil vsaj za tri, če ne pet centimetrov višji). Opravljen je bil kot estet, namenjen na likovno razstavo: z baretko, pelerino, srajco z visokim ovratnikom, volnenimi pumparicami in sprehajalno palico iz malaškega ratana je ustvarjal vtis tako elegance kakor tudi avtoritete. Njegovi lasje, tkanje iz nevihtnega in kopastega oblaka, so se razraščali čez rob ovratnika. /…/

„/Svarim vas, nisem učitelj in tukaj ne bo nobenega pouka. Bratovščina, kot jo razumem jaz, vam bo ponudila priložnost, da boste s svojim delom zadovoljevali moje potrebe, da boste kot arhitekt pripravnik v vseh fazah podpirali moj projekt. /…/ Začeli boste v kuhinji. Gospa Wright pravi, da tam potrebujemo še en par rok.“

/…/ Na kratko in v nekaj besedah, vodil je naša življenja. Očka Frank. /…/ Ves čas se je vmešaval, vtikal se je v naše osebne zadeve, v naša ljubezenska razmerja in spore in prijateljstva, naše pobude in samoljublje pa je zatiral enako silovito, kot je uveljavljal svoje lastne, ko je bil generacijo prej pripravnik Louisa Sullivana.“ (strani 19, 21, 22, 24, 30)

Ženske

T. C. Boyle

Izvirnik:

The Women

Prevod: Aleksandra Rekar

Spremna beseda: Leonora Flis

Urejanje: Aleksandra Kocmut

Modrijan, 2011

Zbirka: Poteze

Knjiga je izšla s finančno podporo JAK RS.

trda vezava, 534 str.

Mere: 14,5×22,5 cm, 892 g

ISBN: 978-961-241-570-9

Cena: 35,20 €

Če želite dodati svoj komentar, vas prosimo, da se registrirate. Hvala.