Konferenca

Počasnost in težavnost obnove Haitija

poročilo o konferenci Haiti: „Rekonstrukcija na Haitiju, dve leti po potresu“

Anja Koršič Mravlje

29.01.2012

Dve leti po katastrofalnem potresu na Haitiju se popotresna obnova kljub trudu številnih humanitarnih skupin zares še ni začela. Kako razložiti zamudo obnove na Haitiju? S kakimi težavami se srečujejo arhitekti, ki delujejo v okviru humanitarnih projektov? Kateri koraki bi lahko preprečili današnjo situacijo?

Desetega januarja je v Pavillon de l’Arsenal v Parizu potekala konferenca o obnovi Haitija. Cilj konference je bil predstaviti dveletno delo različnih humanitarnih skupin, opozoriti na počasnost obnove zaradi nemogočih razmer v tej revni državi, predstaviti številne organizacijske ovire pri izvajanju projektov ter razmislek o prihodnjih ukrepih in navsezadnje – novačenje novih članov posameznih organizacij. Govorniki so bili Dominique Cecilia Varnat (Abbé Pierre Foundation), Antoine Petibon (francoski Rdeči križ), Maguet Delva (francosko veleposlaništvo na Haitiju), Nelly Humbert (krizni center MAE) in Patrick Coulombel (Fondation Architectes de l’urgence). Konference sem se podobno kot številni drugi arhitekti in študenti arhitekture udeležila z velikim zanimanjem, želela sem spoznati način dela arhitektov na katastrofalnih območjih in videti dokončane projekte. „Prenehati moramo z urejanjem začasnih prebivališč in končno začeti graditi prave domove za Haitijce“, je začel Patrick Coulombel, po poklicu arhitekt, ustanovitelj ter predsednik Fundacije Arhitekti v sili – la Fondation Architectes de l’Urgence. Fundacija je ena od dvaindvajsetih mednarodnih organizacij, ki deluje na območju Haitija.  Coulombel je vseskozi ostajal glavni govornik. S kritičnim očesom in veliko vnemo, da je požel glasen aplavz, je razložil današnje stanje na Haitiju. „ Dve leti po katastrofalnem potresu na Haitiju je popotresna obnova tako rekoč v mirovanju. Danes še vedno potekata zgolj obnova in utrjevanje poškodovanih objektov, denarja za gradnjo novih objektov ni,“  je poudaril Coulombel. „Od obljubljenih dvanajstih milijard ameriških dolarjev mednarodne pomoči, je na Haiti prispelo zgolj pet milijard.

Haiti od januarja 2010
Naj spomnimo: Haiti je otok naravnih katastrof. Poleg potresov prebivalcem tam pretijo še druge nevarnosti – vulkani, hude nevihte, orkani, močna erozije, in trenutno epidemija kolere. Rušilni potres pred dvema letoma v tej nekaj manj kot deset milijonski državi je prizadel več kot dva milijona ljudi. Smrtnih žrtev je bilo čez dvesto tisoč. Uničenih ali hudo poškodovanih je bilo 60% stavb upravne in gospodarske infrastrukture, 80% šol, 50% bolnišnic in več kot deset tisoč domov.
Mednarodna organizacija za migracije ocenjuje, da danes še vedno več kot petsto petdeset tisoč haitijskih beguncev živi v šotorskih taboriščih, odvisni so od pomoči in čakajo na svoj novi dom. V šotorskih naseljih vladajo nasilje in negotovost. Humanitarna kriza se nadaljuje. S kolero je okuženih že pol milijona ljudi, na otoku pesti hudo pomanjkanje cepiv, bolezen je terjala že sedem tisoč žrtev.

Neučinkovitost mednarodnih struktur pri pomoči obnove Haitija

Po hudi politični krizi, ki je nastopila po potresu, je Haiti novega premiera po večmesečnem političnem zastoju dobil šele oktobra lani. Država se je v tem času seznanila z zvišano inflacijo. Humanitarci pravijo, da Haiti v resnici še ni dobil vlade, ki bi začela uspešno delovati. Po političnem zlomu države namreč še vedno ni celovitega načrta obnove. Zaradi vsesplošnega kaosa na Haitiju organizacije delujejo nepovezano in vsaka se je lotila popotresne obnove na svoj način. Številne nevladne organizacije svojo strategijo obnove prilagodijo gospodarsko usmerjenim interesom in pogosto v nasprotju s potrebami žrtev.

Na milijone kubičnih metrov ruševin ostaja

Glede na oceno škode v  Port-au-Princu in drugih mestih je seveda jasno, da bo obnova trajala. Revščina, pomanjkanje politične stabilnosti, državna centralizacija, pomanjkanje infrastrukture, upravne zamude, epidemija kolere, pomanjkanje preglednosti in usklajevanj nevladnih organizacij delo otežujejo. Delujočih domačih arhitekov na Haitiju praktično ni.
Donacije so v prvem letu šle predvsem za izgradnjo začasnih (šotorskih) nastanitev, medtem ko denarja za odstranitev ali popravilo objektov, ni bilo (le 15% začasnih domov je imelo urejeno kanalizacijo). Zaradi številnih konfliktov, korupcije v zvezi s pravično razdelitvijo sredstev in pomanjkanja zaupanja med haitijsko vlado in mednarodnim blokom, je mednarodna pomoč zmanjšana. Danes na popotresnem področju poteka vzpostavitev osnovne infrastrukture. V zadnjem času je bilo prenovljenih ali nanovo zgrajenih nekaj bolnišnic, zdravstvenih domov in šol (žal se izkazuje, da so bile predolgo časa zaprte; veliko mladih se namreč ne vrača v šolski sistem in se je priključilo uličnim tolpam). Na milijone kubičnih metrov ruševin pa je še vedno vidnih v kaosni sliki Port-au-Princa.
V okviru stanovanjske gradnje se najpogosteje zida začasna zavetišča, ki so večinoma narejena iz lesa z železno valovito streho. „Stroški za zavetišče veliko približno dvajset kvadratnih metrov je v povprečju 3.360 € (4.386 $). Cena hiše iz opeke s protipotresnimi ojačitvami pa je približno 4.000 evrov, torej le 20% dražja. Ob tem imajo opečne hiše možnosti za širitev in so obstojne, o čemer ne moremo govoriti pri zavetiščih,“ je razložil Coulombel. Beton visoke marke, ki bi ustrezal popotresnim standardom, je za tamkajšnje razmere predrag. „Poleg tega, in to je resen problem, uvoz takšnih zavetišč je komercialno privlačen za prodajalce, ne pomaga pa ustvariti konstruktivnega know-how gospodarstva. Taka gradnja ne podpira razvoja gospodarskih sektorjev, domačih gradbenih materialov. Velika večina denarja torej ne gre za trajnosti razvoj na Haitiju in to je zame škandal!

Dve leti po tragičnem dogodku glavnina dela še čaka. Narejeni so številni projekti rekonstrukcije stanja, ki pa so med sabo neusklajeni, saj vsaka organizacija poskuša uveljaviti svojo vizijo obnove in s tem izpostavlja svoje prednostne naloge. Za učinkovito trajnostno obnovo države je poleg gradbenega fonda potrebno uresničiti še veliko drugih nalog: pogozdovanje, nadzor nad onesnaževanjem, ureditev komunalne infrastrukture, ter navsezadnje določiti upravne odločbe.

Fundacija Arhitekti v sili s t.i. kriznim načrtovanjem za učinkovito trajnostno obnovo

Fundacija Arhitekti v sili od leta 2001 deluje na območju Francije, Švice in Avstralije. V fundacijo so vključeni arhitekti, inženirji in načrtovalci, ki s svojim skupnim strokovnim znanjem iščejo ustrezne trajnostne rešitve pri prenovi razdejanj po naravnih katastrofah in tako pomagajo žrtvam naravnih nesreč. S svojstvenim pristopom fundacija poskuša spodbujati pravičnost in raznolikost. Osredotočeni so na revščino in najbolj ranljive skupine prebivalstva (predvsem v neformalnih naseljih – slumih). Posameznike in skupnosti spodbujajo k vključitvi v obnovo in rekonstrukcijo, spodbujajo delo na sosedski ravni in pomagajo vzpostaviti ali okrepiti odnose v skupnosti in v odnosu do države.

Njihova prednostna naloga na Haitiju je bila oceniti škodo, popisati stanje objektov in jih po nevarnosti kategorizirati, da bi lahko najhitreje zagotovili čim več stavb v dobrem stanju. S tem bi zagotovili ustrezno oskrbo za ranjene.
Fundacija je vzpostavila tako imenovano krizno načrtovanje in posebno skrb namenila prenovi najrevnejših sosesk v Port-au-Princu ter na območju Gressier in Grand Goave. Po potresu je bil velik problem z zagotovitvijo varnosti ljudi v gosto zgrajenih soseskah, saj bi se lahko stavbe, ki so bile v potresu poškodovane, strukturno zrušile. Drugo nevarnost je predstavljalo povečano tveganje zemeljskih plazov v okolici barakarskih naselij. Glavni cilj teh projektov je bil omogočiti prizadetim ljudem, da ostanejo ali se čimprej vrnejo v svoje soseske in ohranijo obstoječe družbene strukture. Za tovrstne projekte ni bilo predvidenega denarja, zato so se zastavljene naloge lotili s svojim budgetom. Poleg pomanjkanja denarja pa je prenova po principu kriznega načrtovanja otežena zaradi problema lastništva objektov, zelo velike gostote prebivalstva, slabe vidljivosti – terena, zelo slabih prometnih povezav, problema v komunikaciji zaradi razlik v jeziku, predvsem pa zaradi nejasne vizije prenove na državni ravni. V času izvajanja projektov se je bilo potrebno seznaniti s tradicijo, načinom avtohtone gradnje in obstoječimi pravilniki. Danes člani fundacije še vedno poskušajo prepričati ljudi k sodelovanju pri rekonstrukciji. Nadaljujejo analize stanja in izdelave kartografij ostankov. Objekti, ki so ostali manj poškodovani, se v sodelovanju z drugimi organizacijami sočasno prenavljajo za potrebe stanovanj, zdravstva, šol, sirotišnic, varnosti, cerkve.

Arhitekti v sili ostajajo na Haitiju do konca leta 2012; za Haitijce pa se bo tedaj delo pravzaprav šele začelo.

Tauten tet poko koupe, li espere pote chapo,“ haitijski pregovor.
(Dokler je nekdo živ, se mora boriti, ne da bi obupal.)

Če želite dodati svoj komentar, vas prosimo, da se registrirate. Hvala.