Novice

Plečnikova odličja 2012

Nagrajeni vzori arhitekture

24.04.2012

Podeljene so bile Plečnikove nagrade za leto 2012. Žirija v sestavi  Jerneja Kraigherja, Ine Šuklje Erjavec, Jadranke Grmek, Andreja Hrauskya in Matjaža Bolčine je odločila o podelitvi Plečnikove nagrade, Plečnikovih medalj in priznanj ter nominacij. Žirija si je zadala nalogo, da opozori na najkvalitetnejše arhitekturne rešitve preteklega obdobja in med prispelimi predlogi nagradila dokončane objekte, ki so vzor in odgovor na vprašanja, s katerimi se kot civilizirana družba srečujemo ob reševanju vsakdanjih potreb in oblikovanju urbanega, suburbanega ali naravnega prostora ter arhitekture v njem. Obrazložitve žirije:

Plečnikova nagrada 2012

za uspešno realizacijo projekta LUTKOVNO GLEDALIŠČE v Mariboru

avtorja: Jurij Kobe, Rok Žnidaršič

Lutkovno gledališče se nahaja v nekoč skoraj popolnoma propadli stavbi nekdanjega minoritskega samostana na robu srednjeveškega Maribora. Njena obnova je del rekonstrukcije mestnega središča, njena vsebina pa kulturna obogatitev Lenta, ki potrebuje kulturne vsebine, če nočemo, da se ta del mesta spremeni v nekakšen lokalni »Grinzing«. Lutkovno gledališče samo po sebi ni le avditorij, prijeten za obiskovalce, s sedeži, ki so postavljeni tako, da se dobro vidi na oder. Je hkrati tudi oder, luči, tehnologija, torej »macchina«, ki je v Mariboru razumljena zelo neposredno in inovativno. Gledališče je umeščeno v obnovljeni atrij z rekonstruiranimi baročnimi arkadami. Ta prostor je preveč dragocen, da bi ga v celoti žrtvovali lutkam. Zato sta avtorja zasnovala tribune, ki se skupaj s potrebno tehnologijo v ozadju lahko zložijo tako, da se celotna kompozicija zapelje proti odru in ga zapre. S tem se atrij z arkadami pokaže v vsem svojem sijaju in je primeren za druge vrste prireditev. Vendar to še ni vse – oder je mogoče odpreti tudi proti zunanjščini, saj je v parku ob stavbi zasnovana zunanja tribuna. S takšno rešitvijo je lutkovno gledališče zares prava »macchina«, saj lahko deluje dvostransko, poleg tega pa se lahko tudi v notranjosti umakne. Kot da gledamo utopične zamisli Archigrama iz šestdesetih let, ki so danes uresničene. To kar navdušuje je dokaz, da je mogoče že odpisane objekte prenoviti in jih napolniti z novo vsebino, da je torej možno sožitje tradicije z modernim, ne da bi bil pri takšnem kompromisu kdo prikrajšan. Kvaliteta starih evropskih mest leži ravno v njihovi tradiciji, zato se je vredno boriti za obstanek vsake stare stavbe, še toliko bolj, če lahko brez težav prenese nove vsebine. Zato je uspešen primer v Mariboru še toliko bolj dragocen.

Prenova minoritskega samostana je uspešen primer konceptualno jasne zasnove pri umeščanju nove vsebine v historični objekt. Arhitekta se zavedata, da je uspešnost naloge odvisna predvsem od umestitve zahtevne infrastrukturne vsebine. Ravno tu jima najbolj uspe – z umestitvijo volumna med obod samostana in rob mariborskega srednjeveškega zidu, z vso odrsko tehnologijo in konzolnima strehama, ki prekrivata notranji in zunanji avditorij, z eno potezo rešita bistvene zagate prenove stavbne dediščine. Obstoječi gradbeni in historični substanci se arhitekta izogneta s prostostoječim elementom med zunanjostjo in notranostjo, ki obenem prevzema vso inštalacijsko opremo. Takšna zasnova je bistvena za prenovo historičnega dela, ki razbremenjen instalacijskega dela, lažje ohranja konservatorske zahteve.

Konceptu ločene obravnave starega in novega sledimo v oblikovanju interierja s prostostoječimi lučmi in zložljivim avditorijem.

Plečnikova medalja 2012

za uspešno realizacijo projekta  ŠPORTNA DVORANA v Stopičah

avtorja: Rok Jereb in Blaž Budja

Športne dvorane in telovadnice so utilitarni projekti, ki so praviloma grajeni z omejenimi sredstvi in redko predstavljajo arhitekturni presežek. Njihovo velikost narekujejo predpisi o velikosti igrišč in garderob, zato se večinoma kažejo kot preprosti volumni. V Stopičah je dvorana prizidek obstoječe osnovne šole, ki stoji na brežini v sredi vasi, zato je umestitev tako velike dvorane še toliko bolj problematična. Tudi ozka parcela ob glavni cesti skozi naselje je nalogo še bolj otežila. A ravno tu sta arhitekta pokazala svojo mojstrstvo. Padec terena sta izkoristila tako, da sta dvorano delno vkopala in s tem znižala. Južno fasado, kjer se stavba zelo približa cesti, sta prilagodila cestnemu zavoju in v stavbni okvir vključila pločnik in posredno tudi avtobusno postajo. S tem sta razbila morebitno monotonost stavbe in ji dodala potrebno dinamiko. Vhod v dvorano je tudi preko šole, ki stoji višje na pobočju. Pri izgradnji širokega hodnika je šola izgubila nekaj kabinetov, ki sta jih arhitekta nadomestila z novimi v objektu športne dvorane. Trije novi kabineti so postavljeni na zgornji etaži stavbe, kar objektu daje še višinski poudarek na delu, kjer se dvorana navezuje na šolo. Fasada je večinoma obložena z vertikalnimi lamelami iz lesa. Ta sodi v vaški prostor, celota pa spominja bolj na skandinavske vzore. Stavba je razgibana po višini, fasada, ki se prilagaja cestnemu zavoju pa še dodatno vpelje dinamiko, tako da se zdi stavbni volumen bolj razgiban, kot je v resnici. Stavba je primer zalo uspešne integracije velikega objekta v relativno majhno vaško jedro.

Plečnikova medalja 2012

za uspešno realizacijo projekta  STANOVANJSKA HIŠA FABRO v Vidmu

avtor: Aleš Prinčič

Aleša Prinčiča poznamo kot senzibilnega arhitekta, ki se poglobljeno ukvarja z vsemi aspekti naloge. Ko ima bogatega naročnika in relativno proste roke, kot se je to zgodilo pri hiši Fabro, pa je rezultat izjemen. Vendar pri tej vili nikakor ni šlo za lahko nalogo. Sama lega v centru Vidma je narekovala, da se je arhitekt soočil z manj prijazno okolico, na eni strani hrupno cesto, drugje z višjimi stanovanjskimi bloki in domom upokojencev. Tudi samo zemljišče je zelo ozko in dolgo, skrito za obodnimi zidovi in je zahtevalo popolnoma izviren pristop k nalogi, tako da so prostori hiše orientirani navznoter. Stara stavba je stala ob cesti, na začetku ozke parcele, kjer je tudi dostop, dovoljeno jo je bilo podreti, in zgraditi nadomestno stavbo, s točno enakim volumnom globlje na parceli. Vendar je arhitekt staro stavbo le delno porušil, saj je ohranil tri zidove, ki vizualno in akustično ločijo novi objekt pred cesto. Nova stavba je razvita po globini parcele in je organizirana okoli zelenih atrijev, ki ustvarjajo presenetljivo podeželsko okolje. Rdeča nit nove stavbe je kamnit zid, ki se začenja in tudi končuje s poudarjenima dimnikoma odprtih kaminov. Tudi dimnika sta, podobno kot okna in nadstreški, postavljena tako, da uokvirjata poglede v zelenje in zakrivata visoke stavbe v soseščini. Čeprav je stavba dolga, so okna postavljena tako, da je mogoče videti skoznjo in gospodinja lahko celoto nadzira iz kuhinje. Izvedba, do najmanjšega detajla, je na zelo visoki ravni, saj je bila arhitektu poverjena kontrola nad izvedbo.

Plečnikova medalja 2012

za uspešno realizacijo projekta  KRAJINSKA ARHITEKTURNA UREDITEV VESLAŠKEGA CENTRA IN CILJNE REGATNE ARENE Z NOVIM SODNIŠKIM STOLPOM na Bledu

avtorji: Sandra Banfi Škrbec, Miha Kajzelj, Iztok Kavčič in Iztok Lemajič

Ko govorimo o vse večji odgovornosti do narave in vzdržnostnem razvoju, se moramo zavedati, da to pomeni temeljito spremembo našega odnosa do okolja. Ta mora zajemati tudi arhitekturo in urejanje krajine. V Zaki na Bledu so se avtorji lotili naloge z veliko mero prostorske subtilnosti, kar je prav gotovo pristop, vreden posebne pohvale. Sodniški stolp je zasnovan tako, da se čim bolj staplja z okoljem, parkovne ureditve pa sledijo naravnim značilnostim in so komaj opazne. Sodniški stolp je steklen, da bi bil čimbolj nematerialen, vidimo le horizontalne etaže, ki jih nosijo stebri, ki s svojo nepravilnostjo posnemajo drevesna debla. Vendar arhitektura hkrati ni skrita s pomočjo »kamuflaže«, je vidna, tako lahkotna in prosojna, da se v kar največji meri spaja z okoljem. Parkovno urejanje je zelo zadržano in omejeno le na najnujnejše posege za ustrezno delovanje prostora. Ureditve so bolj vidne in obsežne le tam, kjer je narave manj – ob samem veslaškem centru. Ponekod so posegi komaj opazni, vendar te zadržanosti ne razumemo kot dolg minimalizmu, ampak bolj v smislu načel Glena Murcutta, ki uči, da se moramo Zemlje kar najmanj dotikati (Touching the Earth only slightly).

Plečnikova medalja 2012

za doprinos k splošni arhitekturni kulturi za akcijo ODPRTE HIŠE SLOVENIJE

avtorici:  Ana Struna Bregar in Kristina Dešman

Posebna Plečnikova medalja je namenjena posebnim dosežkom, ki prispevajo k razvoju stroke. Arhitektura je individualna dejavnost, ki ne proizvaja velikoserijskih izdelkov, ki imajo edini dovolj finančnega zaledja za lastno promocijo. Zato se arhitektura vedno počuti nerazumljeno in spregledano. Ker manjka medijska podpora, se uporabniki ne zavedajo prednosti kvalitetnejšega okolja, ki ga arhitekturna dejavnost nudi. Ker se večina tega na zaveda, arhitekture ne razume, v njej ne uživa in je tudi ne zahteva. Še tisto malo medijske pozornosti, ki jo arhitektura dosega, je rezultat osebnega prizadevanja posameznikov, ki se na stroko običajno ne spoznajo. To ni le problem Slovenije ampak celotne Evrope in projekt Odprte hiše je mednaroden poizkus predstavitve arhitekture na najustreznejši način – da jo arhitekti razložijo na kraju samem. Po negotovih začetkih je akcija doživela izjemen uspeh, tako po količini »odprtih hiš«, ki so bile na voljo za oglede, kot po obisku. V dveh dneh si je 100 objektov ogledalo preko 2000 ljudi. Vse to je v veliki meri rezultat prizadevanja organizatork, ki sta poskrbeli tudi za ustrezen medijski odziv.

Študentsko Plečnikovo priznanje

za objekt ŠOLA ZA PRIHODNOST v JAR

avtorji: skupina študentov arhitekture na FA UL, ki jo sestavljajo:

Louis Barçon, Domen Fučka, Miha Fujs, Mojca Gabrič, Blaz Goričan, Sergej Grabnar, Mina Hiršman, Jošt Hren, Andraž Intihar, Jure Kolenc, Samo Kralj, Tomaz Lešnjak, Nina Majoranc, Alenka Mehle, Primož Pavšič, Matej Perčič, Urban Petranovič, Miha Prosen , Žiga Rošer, Anja Šuler, Nina Vidič Ivančič

mentorji: prof.dr. Aleš Vodopivec, doc. mag. Tadej Glažar, Josip Konstantinovič, doc. mag. Anja Planišček

Običajno se priznanje podeljuje zgledni diplomski nalogi, ki prepriča s svojo svežino in aktualnostjo. Šola v JAR, ki jo v revnem naselju skupno gradijo študenti arhitekture iz številnih fakultet iz Avstrije, Nemčije, Švice in Slovenije, pomeni nekaj čisto drugega. Ni zgolj akademsko razmišljanje o novih izvirnih rešitvah, ampak je aktivno soočanje z globalnimi problemi današnjega časa, ki reševanje problema pripelje do konkretne realizacije. Študenti so se zavedali, da je k problemom treba pristopiti neposredno, z lastnim fizičnim naporom in ne nazadnje tudi z zbiranjem sredstev za uresničitev projekta. Tu sam rezultat, skromna stavba knjižnice, zgrajena iz priročnih sredstev, ni toliko pomemben kot dejstvo, da so mladi ljudje pokazali socialno odgovornost, da so k nalogi pristopili celovito in skupinsko, da so se odpravili reševat težave drugih in da so si dobesedno roke »umazali z malto«. Svet se sooča s problemi, ki jih preprosto ni mogoče reševati z domačega naslanjača.

Nominacije prejmejo Robert Dolinar za interier kapelice v Ignacijevem domu duhovnosti v Ljubljani, Mojca Gregorski in Ajda Vogelnik Saje za športno dvorano Kidričevo, Aljoša Dekleva in Tina Gregorič za stanovanjsko hišo na pečini v Maui na Havajih.

Če želite dodati svoj komentar, vas prosimo, da se registrirate. Hvala.

Komentarji