Novice

Arhitekturni detektiv

Raziskuj, opazuj, začuti, prisluhni!

Anja Koršič Mravlje

23.07.2012

V začetku leta je pri založbi Didakta izšla knjižica Arhitekturni detektiv delovne skupine Arhitektura in otroci Zbornice za arhitekturo in prostor Slovenije. Gre za prvo izdajo v seriji publikacij o izobraževanju na področju prostora in arhitekture. Namenjena je otrokom najmlajše generacije oziroma njihovim učiteljem, mentorjem, pedagogom in staršem, ki naj bi jim s pričujočo knjižico pomagali spodbuditi radovednost in željo po raziskovanju arhitekture. Učno gradivo naj bi spodbujalo zaznavanje okolja, pomagalo oblikovati kritičen odnos do prostora in pokazalo sposobnost učencev na področju arhitekture.

Raziskuj, opazuj, začuti, prisluhni! je dobrodošel didaktični vodnik, ki nauči drugače gledati in dojemati svet, prevsem bolj prvinsko, z vsemi čuti: torej ne le z vidom, ki dandanes predominira, ampak tudi s sluhom, tipom, okusom, vonjem… S celostnim občutenjem, torej z opazovanjem, s tipanjem, poslušanjem, vohanjem in celo okušanjem, dobimo raznolike in bogate informacije o svojem vsakodnevnem okolju – njegovih prostorih, razpoloženjih, časovnih značilnostih, oblikah in strukturah, površinah in barvah ter svetlobi in senci. Vodnik učenja je namreč zasnovan po metodi finskega arhitekta in teoretike Juhanija Pallasme. Njegov citat nas nagovarja na samem začetku; za bojše razumevanje vodnika je smiselno predhodno prebrati katero od njegovih knjig (v slovenščini sta izdani Oči kože: arhitektura in čuti in Misleča roka, Eksistencialna in utelešena modrost v arhitekturi).

Arhitekturni detektiv je prevod knjige Architecture Toolkit – how to use senses when exploring architecture, katere avtorji so člani organizacije Playce, mednarodnega združenja za arhitekturno izobraževanje. Senzorične vaje in naloge za arhitekturno izobraževanje so nastale na delavnici Zvoki arhitekture, ki sta jo v Helsinkih in Jyväskyli na Finskem organizirala Akademija Alvarja Aalta in Muzej Alvarja Aalta. Gradivo so pripravili člani nordijske skupine združenja PLAYCE iz Akademije Alvarja Aalta, Muzeja Alvarja Aalta, Danskega centra za arhitekturo, organizacije Norsk Form, Šole za vizualne umetnosti iz Reykjavika, Švedskega arhitekturnega muzeja in mesta Göteborg z regijo Västra Götalands. Projekt so podprli Nordijski sklad za kulturo, Fundacija Alvarja Aalta, Arhitekturna šola Arkki in Svet za umetnost iz Uudenmaana.

Slovensko izdajo je pripravila slovenska delovna skupina Arhitektura in otroci, ki jo sestavljajo mag. Polona Filipič, doc. Lenka Kavčič, Špela Kuhar, Tanja Maljevac, Ana Struna Bregar, Barbara Viki Šubic. Knjigo so urednice dopolnile s poglavjem Stavbna dediščina – Ali prepoznaš značilno arhitekturo slovenskega prostora? in fotografijami iz slovenskega arhitekturnega okolja. Skupina, ki v okviru Zbornice za arhitekturo in prostor Slovenije deluje od leta 2009, si s svojim delovanjem prizadeva, da bi znanje o prostoru, arhitekturi in oblikovanju postalo del splošne izobrazbe in razgledanosti. Ob svojem delu so prišli do spoznanja, da na Slovenskem primanjkuje literature s področja arhitekturnega izobraževanja, zato so se odločili, da pričnejo izdajati didaktične knjige s področja arhitekture in prostora.

Priročnik je izdan v knjižni obliki manjšega priročnega formata ali v obliki kartic za učitelje in otroke s kartonsko zloženko v obliki hiše. Razdeljen je na več delov: Vid – Prebudite oči!, Sluh – Neslišani prostor, Voh – Vonj in razpoloženje, Tip – Dotik kljuke na vratih, Stavbna dediščina – Ali prepoznaš značilno arhitekturo slovenskega prostora?, Materiali – Toplo, svetlo, odmevajoče, Merilo – Človeške mere, Oblike – Koti ali krivulje, Genius loci – Kaj je genius loci?, Konstrukcija – Najvišji stolp na svetu, Ritem – Plešoča okna, čepeči stebri, Svetloba in senca – Hiša vzhajajočega sonca, Barva – Opečnato rdeča, betonsko siva ter Sporočilo za učitelja. Vsako poglavje je opremljeno s fotografskim materialom in številnimi vajami, ki spodbujajo čutila s preprostimi in zabavnimi orodji. Senzorične vaje in naloge temeljijo na metodah, ki so se izkazale kot uspešne pri učenju s praktičnim delom. Vsak otrok lahko občuti uspeh opravljenega dela in se uči prek lastnih opazovanj in izkušenj. Ob uporabi priročnika, pridejo do spoznanja, da vsak doživlja prostor drugače. Prek interakcije, igre in ustvarjalnosti se otroci naučijo zavedati čutnosti in empiričnosti arhitekture. Otroci namreč prek igre in gibanja z uporabo vseh čutil še neposredno zaznavajo okolje s celim telesom. Namen arhitekturnega izobraževanja je negovati to sposobnost, ohraniti občutljivost do okolja, ustvariti trajno zanimanje za okolje, spodbujati razpravo o teh temah in procesih pri oblikovanju okolja ter prebuditi hotenje, da bi vplivati na stvari.

V Sloveniji še ni veliko materiala za šolsko poučevanje o arhitekturi.  Vodnik je tako za slovenske razmere zelo specifičen in čeprav je prvotno namenjen predšolskim in šolskim otrokom, bo najverjetneje služil v prvi vrsti izobraževanju odraslih. Vaje namreč zahtevajo razlago odraslega človeka, starša ali učitelja, ki je arhitekturno dovolj izobražen, da razume, kateri cilj naj bi bil s posamezno vajo dosežen. Vodnik je lepo in razigrano oblikovan, a nekoliko skop s slikovnim materialom in skicami, ki bi tako otrokom kot učiteljem pomagali brati in razumeti navodila. Pestrejši in številčnejši slikovni material bi zagotovo povlekel otroke v igro raziskovanja (hkrati pa se tu razume zadrego – skice bi že preveč nakazovale rezultat vaje in klicale k posnemanju, s tem pa ne bi bilo dosežene željene prvinskosti po dojemanju okolja).

Čeprav se vodič prodaja na policah z otroško literaturo, se mi zdi vodič dober učbenik za odrasle; učitelje ali starše, ki so se (na primer na izobraževanju v organizaciji ZAPSa) že predhodno izobrazili o arhitekturi nasploh in o prvinskem dojemanju prostora z vsemi čuti. Učbenik lepo predlaga, kako naj svoje znanje predajo otrokom.  Vsekakor je lahko zanimivo poletno čtivo za arhitekte, nadobudne študente arhitekture ali dijake, ki se želijo vpisati na študij arhitekture. Vaje, ki jih predlaga Arhitekturni detektiv, so lahko zanimivi poletni počitniški projekti.

Slovenija je na področju odnosa do grajenega prostora zelo podizobražena. Na tem mestu se mi zdi smiselno vprašati, ali ne bi bilo potrebno podučevati ne le najmlajše, ampak tudi širšo javnost, odrasle. Z izobraževanjem se dolgoročno dviguje splošna kulturna zavest ljudi in s tem zahteve po večji prostorski kakovosti naših mest, javnega prostora in stavb. V Franciji, na primer, skozi različne radijske in televizijske oddaje ter izčrpne prispevke o arhitekturi v številnih tiskanih medijih, poteka premišljeno, vodeno izobraževanje o arhitekturi in pomenu dobro oblikovanega prostora. Mlajše generacije je sicer o prostorskih kvalitetahi smiselno izobraziti, da bodo znale prepoznati in kritično ovrednotiti prostor, ki jih obdaja, in posege vanj. Z znanjem o prostoru bodo lahko sodelovali v pogovorih o mestu in pri odločitvah v zvezi s prostorsko problematiko. Poraja pa se vprašanje – kako bomo v Sloveniji arhitekturno izobraževali otroke na tako visokem (skandinavskem) nivoju, če je večina odraslih na tem področju neizobražena in če še večina arhitektov ne dojema arhitekture kot umetnosti gradnje, ki jo je potrebno doživeti z vsemi čuti?

Če želite dodati svoj komentar, vas prosimo, da se registrirate. Hvala.