Novice

Fabianijev most

Zgodovinski pomen realizacije davno sprejete urbanistične rešitve

Jože Kavčič

31.08.2012

Včeraj, 22. avgusta, je bil odprt Fabianijev most , ki preko Ljubljanice povezuje Njegoševo in Roško cesto. S tem je sklenjen notranji cestni obroč kot ga je določal Splošni regulacijski načrt za stolno mesto Ljubljano. Predlog je bil prvič obravnavan novembra 1895, prva potrditev na občinskem svetu je bila januarja 1896, po več spremembah in dopolnitvah pa ga je deželna vlada potrdila avgusta 1898. Poleg ureditve prometa in okolice mostu, ki je kljub nekaterim kritikam lep prispevek v urejanju mesta, velja poudariti tudi zgodovinski pomen dogodka, ko se po več kot sto letih realizira davno sprejeta urbanistična rešitev.

Mestna občina Ljubljana je na spletni strani objavila, da z novim dvonivojskim mostom uresničujemo zamisel velikega arhitekta in urbanista Maksa Fabianija, ki jo je pred več kot sto leti oblikoval v svojem urbanističnem načrtu za popotresno Ljubljano. Eden bistvenih elementov njegovega načrta je bil tudi cestni obroč okrog mestnega središča – po vzoru dunajskega ringa. S sklenitvijo obroča, ki ne predstavlja le učinkovite cestne površine pač pa pomemben del mestnega urbanega prostora se zaključuje Hribarjeva in Fabianijeva misel – Ljubljano preoblikovati v moderno mesto.

Navedeni tekst je dopadljiv in načelno sprejemljiv, vendar z vidika realnih dogodkov v tedanjem času zelo posplošen in vsebinsko netočen. Pogled v preteklost, ki nam ga omogočajo uradne listine, nam prikažejo precej drugačen zgodovinski potek sprejemanja prvega modernega urbanističnega načrta Ljubljane. Predlog regulacijskega načrta, ki ga je na lastno pobudo leta 1895 predložil Fabiani ni bil sprejet kot primerna podlaga za nadaljnjo obravnavo, pohvaljene pa so bile njegove mnoge dobre ideje. Ring, ki ga je predlagal, na tem odseku ni potekal od Roške proti Njegoševi temveč od Roške proti Ambroževemu trgu in Rozmanovi. Sedanjo traso je predlagal mestni stavbni urad, karto ”Splošni regulacijski načrt za deželno stolno mesto Ljubljano (09. 11. 1895) je podpisal načelnik Jan Duffe. To rešitev je kasneje kot primernejšo od njegove pozdravil tudi Fabiani. V času potresa in v prvem letu priprave in potrditve regulacijskega načrta na občinskem svetu je bil župan Peter Grasselli, ki ga je maja 1896 nasledil Ivan Hribar. Omenjen potek dogodkov ne zmanjšuje vloge, pomena ali strokovne avtoritete Fabianija kot urbanista in projektanta ali zaslug in politične avtoritete župana Hribarja; korektno pa bi bilo, da se ob takih prilikah omeni realna zgodovina in tedanje odgovorne osebe. Tudi za današnje razmere se mi zdi pomembna ugotovitev, da so pri pripravi regulacijskega načrta usklajeno sodelovali posamezni urbanisti, mestni stavbni urad, občinski svet in župan.

Opis nastajanja (strokovne službe), sprejemanja (občinski svet) in potrjevanja (deželna vlada) regulacijskega načrta v letih 1895-98 bi bil predolg, zdi pa se mi potrebno navesti nekaj dejstev iz tega obdobja.

Takoj po velikem potresu 1895 so bile pridobljene ponudbe za izdelavo regulacijskega načrta, v katerih so bili navedeni zneski med 10 in 20.000 goldinarji. Daleč najugodnejša je bila ponudba, ki jo je dal Camillo Sitte (cena do 250 goldinarjev in rok izdelave tri tedne). Ponudba je bila sprejeta. Sitte je z nekaj zamude predstavil svoje poglede občinskemu svetu v začetku septembra 1895 in predložil načrt cestnega omrežja za Ljubljano, ki pa nima drugih urbanističnih vsebin.

Na lastno pobudo sta svoja predloga regulacijskega načrta oddala Fabiani in Wolf (predlog ni ohranjen). Fabiani je načrt izdal kot knjižico manjšega formata na 12 straneh v slovenskem in nemškem jeziku z znanim načrtom reguliranega mesta; del gradiva, ki ga uvodoma omenja je izgubljen. Mesto je na periferiji obdal z ringom, ki ga danes obravnavamo kot notranji cestni obroč. Kot je že bilo navedeno, je na karti prikazana povezava Roške z Ambroževim trgom in Rozmanovo ulico. Vendar ta trasa izgleda kot neka zasilna rešitev, ker je nakazana smer ringa na Roški in ob železniški postaji bistveno bolj vzhodno, kar pa ni prikazano na karti (kot da bi bila odrezana). Fabiani je v ”Načrt za osnovo in preosnovo severnega dela Ljubljane” leta 1898 vključil drugo izdajo poročila k načrtu regulacije Ljubljane iz leta 1895. V opombi omenja kot ‘’srečno spremenitev” premaknitev okrožne ceste proti vzhodu na sedanjo Njegoševo (kar je predlagal mestni stavbni urad). Priložen je bil tudi aksonometričen prikaz načrta regulacije 1895 na podlagi katerega bi lahko sklepali, da je bil ring z Roške prvotno usmerjen proti železniškemu podvozu na Šmartinski cesti. Potek ringa pa se je očitno moral prilagoditi meji ljubljanske občine; do septembra 1895 je bila Njegoševa vzhodna meja občine, nato pa je bil Vodmat z zakonom izvzet iz občine Moste in priključen Ljubljani. Način urbanističnega urejevanja tega območja še nekaj časa ni bil določen in trasa ringa je ostala na Njegoševi. V omenjeni regulaciji severnega dela Ljubljane leta 1898 pa je Fabiani nakazal nov potek ringa ob dolenjski železnici.

Zanimivi se mi zdijo tudi dogodki povezani s plačili. Wolf je za svoj predlog regulacijskega načrta zaprosil za dodelitev častne nagrade, toda stavbinski odsek je ocenil, da se iz njegovega predloga ni dalo nič bistvenega uporabiti; nagrada naj bi se izplačala Fabianiju, ki je prispeval nekaj vodilnih idej. Na seji občinskega sveta septembra 1896 predlog ni bil sprejet, pač pa je bilo odločeno, da se Fabianiju izplača častna nagrada 200 goldinarjev, Wolfu pa 100 goldinarjev. Kasneje je Fabiani zaprosil še za povrnitev dejanskih stroškov v višini 220 goldinarjev, ki mu jih je občinski svet odobril decembra 1896.

Ob omenjanju zgodovine splošnega regulacijskega načrta za stolno mesto Ljubljano bi želel omeniti še dva nosilca. Načelnik mestnega stavbnega urada je bil Jan Duffe, s strani občinskega sveta pa je izdelavo vodil občinski svetnik Jan Vladimir Hrasky. Po prvi potrditvi regulacijskega načrta januarja 1896 se je na predlog Hribarja občinski svet zahvalil Hraskyju in Duffeju, Hrasky pa je glavno zaslugo pripisal Duffeju, ki naj bi bil ”duševni oče” načrta.

Fabiani je zasluženo dobil dostojen spomenik brez lepotne napake glede avtorstva tega dela trase, ker je spremembo svojega predloga pozitivno ocenil; mislim pa, da so nezasluženo izbrisani iz urbanistične zgodovine mesta drugi nosilci, ki so tudi imeli pomemben delež pri ohranjanju oz. uresničevanju tedanjih urbanističnih idej.

Foto: ATELIERarhitekti / ljubljana.si

Če želite dodati svoj komentar, vas prosimo, da se registrirate. Hvala.