Dogodki

100YC (100 Year City / 100-letno mesto)

Simpozij 1OOYC Vesoljska ladja / 1OOYC Spaceship

Galerija A+A, San Marco 3073, Benetke 30124

Peter Tomaž Dobrila, Tom Kovač

6. oktober 2012, ob 18. uri

Razpravo bo moderirala arhitektka, kritičarka in novinarka Manuela Hötzl (glavna urednica Redatikonsbuero Architektur, Dunaj, Avstrija in London, Združeno kraljestvo), sodelovali pa bodo profesor robotike Thomas Bock (Tehniška univerza München / Technische Universität München – Robotika, München, Nemčija), vesoljska arhitektka Barbara Imhof (Skupina LIQUIFER sistemi, Dunaj, Avstrija), arhitekt in kurator slovenskega paviljona Tom Kovač (Univerza RMIT, Melbourne, Avstralija), Krištof Oštir, čigar glavno področje dela je optično in radarsko daljinsko zaznavanje in se ukvarja z razvojem tehnologije malih satelitov za opazovanje Zemlje (Znanstveno-raziskovalni center Slovenske akademije znanosti in umetnosti, Ljubljana, Slovenija), vesoljski arhitekt Brent Sherwood (NASA JPL – Strategije, Politika, Pasadena, Kalifornija, ZDA), astronom, astrofizik in vesoljski znanstvenik Leopold Summerer (Vodja ekipe za napredne zasnove Evropske vesoljske agencije, ESA-ESTEC Noordwijk, Nizozemska) ter umetnik in arhitekt Christian Waldvogel (Zürich, Švica).

Simpozij je kontekstualno nadaljevanje uvodnih izobraževanj, delavnic, predavanj, predstavitev, razprav in okroglih miz o arhitekturi, ekonomiji, družbi, kulturi in umetnosti, znanosti in tehnologiji prihodnosti, kar se je dogajalo avgusta, pred otvoritvijo slovenskega paviljona, in konceptualno razmišljanje v okviru vizij, razmišljanj, snovanj, predvidevanj, načrtov, ki so na ogled v Galeriji A+A in se ukvarjajo z našim bivanjem čez 100 let.

Renomirani svetovni arhitekti in arhitektinje, arhitekturni biroji, univerze, fakultete in šole za arhitekturo, profesorji in profesorice, študentke in študenti z vsega sveta so v preteklem letu razmišljali o mestu prihodnosti, izhajali so iz Maribora in si predstavljali svet čez 100 let. Zdaj bo skupina eminentnih teoretikov in praktikov nadaljevala z razmislekom, kakšne možnosti in oblike bivanja bo prineslo naslednje stoletje. Napovedi so seveda različne, od optimističnih utopij, na statističnih izračunih podkrepljenih predvidevanj in pesimističnih distopij.

Nekateri so prepričani, da bo razvoj človeka usklajen z naravo in bodo tehnološka orodja lajšala naše bivanje na Zemlji in nam pomagala prebroditi razne naravne nevšečnosti, od temperaturnih sprememb do vprašanja vode in energije. Organizacija združenih narodov predvideva, da bo v prihodnjih desetletjih človeštvo številčno naraščalo, a se bo nekje tudi zaustavilo iz teh in onih razlogov, se zmanjšalo in spet povečalo, dokler se ne bo po nekajkratnih nihajih leta 2070 ustalilo na 9 milijardah ljudi, kar je tudi število, ki ga naš planet prenese in zmorejo naravni viri. Tretji so kataklizmično razploženi in so prepričani, da nas čaka skorajšnji konec, kar nekaj jih verjame, da se bo zgodil že letos, 2012, saj že veliko stvari tako napoveduje, od globalnega segrevanja in klimatskih sprememb do medčloveških konfliktov in vonj.

V vsakem primeru pa se vsi strinjajo, da nas v naslednjih 100 letih čakajo prelomne spremembe, kar se tiče bivanja, bivanjskih razmer in človekovega okolja. Vsekakor bo arhitektura igrala pomembno vlogo, dasiravno so vprašanja o našem življenju bolj ontološke, socialne in sociološke ter čisto biološke in kemične narave, saj se na eni strani sprašujemo o možnostih preživetja na Zemlji, v naravnem in najrazličnejših umetno ustvarjenih biotopih, na drugi pa iščemo nova okolja, bodisi v vesolju, na geostacionarnih postajah, ki so postale že naš vsakdan, denimo Mednarodna vesoljska postaja, bodisi na drugih planetih, kjer smo pravkar priče raziskovanju Marsa in odkrivanju življenja na njem.

Voda, vir življenja, bo zagotovo igrala najpomembnejšo vlogo, saj že zdaj svetovna trgovina s pitno vodo prekaša promet z nafto. Pri tem je izredno važno, da pitna voda ostane javna dobrina in v lasti človeštva, in ne smemo dopustiti, da se privatizira in postane življenjska surovina v rokah peščice, ki imajo izključni privilegij dostopa do nje in z njo bogatijo. Manipulacije, ki lahko sledijo takšni razporeditvi, bodo imele fatalne posledice za celotno družbo. Nikakor ni odveč poziv, da bodimo pozorni na naše oblasti, kako ravnajo z vodnimi viri. Nemudoma jim je treba preprečiti kakršnekoli poskuse dajanja vode v zasebno last ali uvajanje koncesij, ki so samo vmesni korak.

Druga je energija, kjer iščemo nove, sonaravne vire, zelene energije in racionalno preskrbo, pri čemer je bistvena fotovoltaika, in čimbolj varne načine pridobivanja, toda še vedno so v masovni uporabi stari načini, ki so ob kakšnih naravnih katastrofah lahko tudi usodni, ko se njihovo izkoriščanje v občo dobrobit spremeni v splošno grožnjo. Med temi je seveda jedrska energija, katere katastrofe so še danes vidne in se tudi ponavljajo. Zato bi kazalo poudariti, da Nemčija načrtuje do leta 2025 zapreti jedrske elektrarne in preiti na druge vire, medtem ko ima Japonske iste namene, le da o njih razmišljajo kakih 20 let kasneje, okoli 2045. V Sloveniji še vedno poslušamo resne argumente političnih klik in energetskih skupin, kako je jedrska energija najbolj čista in učinkovita in bi o njej bilo treba resno razmišljati tudi v prihodnosti. Vendar je vse premalo razprav o fusiji kot alternativi zdajšnji fisiji.

Ko se bomo napotili bivati drugam in nam Zemlja ne bo več edino okolje, se naše bistvo ne bo spremenilo in bodo to še vedno ključna vprašanja preživetja. Voda in energija oz. kar oboje skupaj nam bosta vitalnega pomena, kakor tudi osnovni izhodišči življenja in vesolja v katerikoli obliki prijazni organskemu življenju, kot ga poznamo. Če bomo na kak drug način, s pomočjo genetike in genetskega inženiringa uspeli življenje predrugačiti in mu spremeniti  temelje, kar pomeni, da bi postali neobhodni del kakšni drugi elementi, spojine in sestavine, pa lahko začnemo razmišljati o prapočelu življenja in človeku kot stvarniku. Nemara bi pred tem morali še zaviti na aktualno področje nano-tehnologij in se preizprašati, kako bi se počutili kot kiborgi, v svoji ali neki koži, sestavljeni iz nekih celic, v katerih bi tako kot v celem telesu operirale nano-delci, tvorili in skrbeli za naš organizem in naše organe. Nemara bi nam taka samo-priprava koristila pri preživetju v vesolju in na drugih planetih.

Paviljon Republike Slovenije na 13. Mednarodni razstavi arhitekture – la Biennale di Venezia v  Galeriji A+A in razstavo 1OOYC si lahko ogledate do 25. novembra 2012.

Če želite dodati svoj komentar, vas prosimo, da se registrirate. Hvala.