Novice

»Parzival Meets Modern Architecture«

Ob razstavi mednarodnega študentskega projekta Erasmus za grad Borl

Janja Barši

19.03.2013

V avli Ministrstva za izobraževanje, znanost, kulturo in šport je bila v drugi polovici aprila in začetku marca postavljena razstava mednarodnega projekta »Parzival Meets Modern Architecture«, v katerem so bili predstavljeni variantni predlogi za nove prostorske rešitve in vsebine gradu Borl, ki so jih izdelali študenti petih evropskih arhitekturnih fakultet. Prikaz možnosti razvoja in revitalizacije grajskega kompleksa z okolico je bil poleg razstave predstavljen tudi s katalogom mednarodne študentske delavnice, ki je potekala spomladi leta 2012 na gradu in v okolici. Mitološko poimenovanje projekta kaže na poskus avtorjev in pripravljalcev projekta, da bi vzpostavili vez s srednjeveško legendo iz 12. stoletja, po kateri naj bi bil fevdalni lastnik gradu Borl lord Gandin, stari oče Parsifala, viteza na dvoru kralja Arturja.

Vprašanje, s katerim smo soočeni danes, je, kako vdihniti častitljivi devetstoletni stavbni strukturi novo vsebino na način, da bo polno zaživela v vsej svoji materialni prisotnosti v družbenih okoliščinah današnjega časa. Prispevek v nadaljevanju pomeni poskus problematiziranja videne razstave ter razmisleka o nekaterih komponentah, ki pri pripravi projekta, katerega predmet obravnave je stavba in kompleks kulturne dediščine z dimenzijo in potencialom, kot je grad Borl, nikakor ne bi smele izostati. Še posebej ne ob dejstvu, da je za grad z okolico, kot kompleks kulturnega spomenika državnega pomena, razpisana javna dražba za odprodajo stvarnega premoženja Republike Slovenije.

Povezava na otvoritev razstave: http://www.mizks.gov.si/
Povezava na javno dražbo gradu Borl:
http://www.mizks.gov.si/

Ob razstavi mednarodnega projekta za grad Borl (prispevek v celotni dolžini)

V okviru mednarodnega projekta Erasmus »Parzival se sooča z moderno arhitekturo« (Parzival Meets Modern Architecture) so sodelovali študentje petih evropskih univerz. Pod okriljem koordinatorja magistrskega študija arhitekture na Fachhochschule Joanneum, Univerze za uporabne znanosti iz avstrijskega Gradca, so sodelovale University of Pecs, Univerza HTW Dresden, University of Technology Göteburg in Liverpool John Moores University.

Na spletni strani ministrstva lahko preberemo, da so imeli udeleženci projekta na večdnevni delavnici spomladi leta 2012 na gradu Borl možnost izmenjati svoja videnja in koncepte za revitalizacijo gradu in njegove okolice. Preberemo tudi, da so študenti razvijali nove koncepte uporabnosti gradu Borl, njihova naloga je bila, da se seznanijo s historično substanco grajske arhitekture in njegovo kulturno dediščino ter da skozi to vedenje poiščejo nove možnosti razvoja in revitalizacije grajskega kompleksa in njegove okolice.

Teden dni po otvoritvi razstave je bilo na ministrstvu tudi predavanje Wolfganga Schmieda, profesorja na oddelku za magistrski študij arhitekture na FH Joanneum, ki je predstavil način delovanja njihovega študija, kot tudi razstavljeni projekt za grad Borl. Projekt je potekal v okviru t.i. intenzivnega programa (IP) projekta Erasmus, kar pomeni, da je spomladi leta 2012 potekala dvotedenska delavnica na gradu »in situ«, potem so se študentje in profesorji razpršili vsak v svoje domače okolje in dokončali začeto delo, kar je predstavljeno na razstavi in v katalogu.

* * *

Videno in slišano na in ob razstavi projekta za grad Borl poraja kar nekaj vprašanj in dilem, ki se dotikajo vitalnih temeljev naše kulture – tako kulturne dediščine kot kulture v širšem pomenu, zato je potrebno o temi reči kaj več. Torej poskusimo obrazložiti vprašanja in dileme, ki so se odprla ob tej priložnosti. Naloga študentov arhitekture petih univerz je torej bila, poleg seznanjanja z materialno in kulturno dediščino, razvijati tudi nove koncepte uporabnosti gradu Borl. Razvijati nove koncepte uporabnosti stavb in kompleksov kulturne dediščine na naših tleh je pomembna naloga, zagotovo ena pomembnejših v bodoče v tej državi, zato je potrebno predstavljeni projekt vsekakor pozdraviti. V isti sapi pa se velja tudi vprašati, ali je predlagana pot razvijanja novih konceptov prava, torej tista, po kateri bi veljalo res iti v bodoče.

Zavedanje o nujnosti sanacije in revitalizacije stavb oz. kompleksov kulturnega pomena na naših tleh je v strokovnih krogih nesporno prisotno. Prisotno je, v primerjavi z videnim in slišanim, v širši dimenziji, ki presega arhitekturno stroko in zajema socialno dimenzijo vpetosti konkretne stavbe ali kompleksa v ožje in širše kulturno okolje. Poleg seznanjanja z materialno in kulturno dediščino imamo opraviti z nujnostjo prisluhniti delikatnemu sozvočju ali disonanci med človeškim in materialnim potencialom okolja, če uporabimo jezik glasbe, kar zahteva kompleksno raziskavo o mnogovrstnih obstoječih razmerjih med človeškim in materialnim potencialom okolja gradu Borl, ta pa je primarno naloga družboslovno – humanističnih ved, ki potrebujejo sebi primerno naklonjeno in vzpodbudno klimo.

Raziskava o razmerjih med človeškim in materialnim potencialom okolja gradu Borl pomeni tisto dimenzijo projekta, ki sega onstran meja arhitekturne stroke, česar se udeleženci predstavljenega projekta očitno ne zavedajo. Morda je pri nekaterih prisotna slutnja neke težave – gl. npr. katalog na strani 13: »The main problem was the function.«, vendar slutnja še ne pomeni zavedanja o mejah lastne stroke. Poenostavljeno smemo zatrditi, da v naših strokovnih krogih še kako dobro vemo, da vodi primarna in prava pot za razvijanje novih konceptov uporabnosti naših stavb in kompleksov kulturne dediščine samo preko sodelovanja arhitekturne stroke z družboslovno – humanističnimi disciplinami, ki so poklicane k raziskovanju in prepoznavi pripadajočega socialnega okolja. V primeru gradu Borl bi to pomenilo kompleksno raziskavo socialnega okolja občine Cirkulane, skupaj s sosednjimi občinami Zavrč, Gorišnica, Markovci in Videm ter tistih preko meje s Hrvaško, ter najbližjih gravitacijskih urbanih središč, kot so Ptuj, Ormož ali Varaždin, kot tudi v razmerju do oddaljenejših mestnih okolij Maribora, Murske Sobote ali Zagreba. Ob natančnejšem analitičnem pristopu bi se nedvomno pokazala še mnoga druga raznolika obstoječa razmerja do okolij, katerih brez slednjega s »pogledom od zunaj« ne moremo odčitati, četudi se jih zavedamo. Prav hitro lahko na primer najdemo drobec, ki pripada »pogledu od znotraj« v članku Franca Milošiča »Reševanje besed«, objavljeno v Delu dne 26.02.2013 (spletni naslov: http://www.delo.si/mnenja/kolumne/resevanje-besed.html).

Sodelovanje arhitekturne stroke s tako zastavljeno kulturno-socialno vsebino in širino je potemtakem pogoj za pristop k tovrstnim projektom. In šele potem, ko je ta pogoj izpolnjen, lahko pomeni nadaljnja vključitev projekta v mednarodni prostor tisto dodatno kvaliteto, ki prinaša več možnosti, da bodo izhodišča za pripravo konkretnega projekta res dobro pripravljena, kar ustvarja potencial za kvalitetne rešitve. Zato velja ponoviti: pri projektih sanacije in revitalizacije stavb oz. kompleksov kulturnega pomena mora mednarodno sodelovanje arhitektov, ki igra pri predstavljenem projektu za grad Borl eno in edino vlogo, odigrati sekundarno vlogo v razmerju do primarne nujnosti vzpostavitve domačega sodelovanja arhitekturne stroke z družboslovno – humanističnimi vedami.

Glede na doslej povedano lahko pri razstavljenem projektu za grad Borl izluščimo vsaj dve nerazumljivi okoliščini. Najprej, zakaj med petimi sodelujočimi univerzami ni najti nobene naše univerze? Sprašujemo se torej, če v evropskem projektu mobilnosti sodelujejo profesorji in študenti avstrijske, madžarske, nemške, švedske in angleške univerze, zakaj niso v projekt vključeni tudi in predvsem profesorji in študenti slovenskih univerz? Za strokovno verodostojen in resen pristop k prvim razmislekom, h konceptu o tako delikatni temi, je ključnega pomena prav sodelovanje domačih univerz, saj bi že sam proces sodelovanja domačih univerz s tujimi odprl izjemno možnost in izhodiščni potencial za razvijanje novih konceptov! Da ne omenjamo dejstva, da bi pomenila pritegnitev domačih univerz k projektu obenem gesto, ki bi pokazala omikan kulturni nivo tistega, ki vabi. Tudi tega se udeleženci predstavljenega projekta očitno ne zavedajo.

In drugič je nerazumljivo, da poleg arhitekturne stroke niso vključene tudi humanistično -družboslovne stroke, kar je, kot je bilo že povedano, temeljni pogoj za ustvarjanje možnosti uspešnega odkrivanja kulturno – socialnega potenciala konkretnega okolja, ki je predmet projekta revitalizacije. Tako kakor bi pomenilo sodelovanje domačih univerz s tujimi, bi sama vzpostavitev dialoga med raznolikimi strokami odprla izjemno možnost in izhodiščni potencial za razvijanje novih konceptov. Oboje skupaj pa – torej obvezno vzporedno in sočasno – potencialno možnost vznika realne bodoče vsebine/uporabe prenovljenih in novo zasnovanih struktur, ki jih snujejo arhitekti. Prepričanost, da razvijanje novih konceptov uporabnosti naših stavb in kompleksov kulturne dediščine obvlada arhitekturna stroka sama, ni nič drugega kot slepa samozavest in samozaverovanost, ki danes preprosto nima več možnosti preživetja.

Zatorej naj bo tole pisanje namenjeno tistim predstavnikom naših institucij, ki so zadolženi za vzpostavljanje mednarodnih stikov in za pripravo razpisnih pogojev za črpanje evropskih sredstev. Tudi ta, eu sredstva so, prav tako kot občinski in državni proračuni, javna sredstva, ki morajo služiti podpori pri izgradnji tistega, čemur pravimo javno dobro. V primeru projekta »Parzival se sooča z moderno arhitekturo« se zdi, da se eu sredstva stekajo v tokove petih partnerskih univerz, ki so zadostile kriteriju razpisa mobilnosti v IP programu Erasmus in zdaj uspešno črpajo sredstva mehanizma. In nič več.

Iz vsebin, povzetih s spleta je razumeti, da so t.i. intenzivni programi (IP) projekta Erasmus namenjeni kratkim študijskim programom (največkart poletne šole), ki na enem mestu združijo študente in profesorje iz različnih visokošolskih institucij in držav. Glavni kriterij in namen programa je mobilnost. Vse v redu in prav za vsa področja, kjer hitre in intenzivne izmenjave prinašajo kvaliteto, kot je npr. učenje jezikov.

Vendar enako ne velja, ne sme veljati za primere arhitekturnih projektov sanacije in revitalizacije stavb oz. kompleksov kulturnega pomena, ki so vedno vezani na neko konkretno stavbo, lokacijo, okolje in državo, kjer ni mogoče mimo dejstva, da gre za razmislek »in situ«. Zato mobilnost kot edini kriterij preprosto izgubi svoj pomen. Citat »Razvijati nove koncepte uporabnosti stavb oz. kompleksov kulturnega pomena« pomeni ustaviti se, se poglobiti in tudi ostati … razviti in razširiti spoznanja, na samem začetku vzpostaviti dimenzijo trajanja s pritegnitvijo vseh, ki imajo kaj prispevati, da bi lahko v nadaljevanju negovali potencialno re-vita-lizacijo. Vse našteto z mobilnostjo nima kaj veliko zveze. V primeru razstavljenega projekta za grad Borl gre zato za odtujeno prakso, ki nima možnosti nadaljevanja, ker je v samem začetku zamudil svojo priložnost.

Za dokaz o odtujenosti projekta poglejmo podrobneje en predlog za bodočo vsebino gradu, zajet v katalogu razstave v poglavju »Follow – up projects«. V predlogu pod naslovom »A castle for healing« lahko preberemo: »Lokacija gradu Borl je skrit kotiček med drevesi in skalami, kjer lahko najdemo mir in tišino. Grad postane kraj, kjer najdejo ljudje skrbno oskrbo, ko postane življenje pretežko in preveč stresno. Daje možnost poglobiti se vase in zbuditi se kot nova oseba, polna energije in zadovoljstva. Grad Borl nudi prostor za raznolikost različnih zvrsti zdravljenja, kjer lahko vsak posameznik najde svoj lasten proces, da najde pot nove energije.«

V grafičnem prikazu poleg besedila v katalogu vidimo najprej zunanji pogled na prenovljen grad z nizkim previsnim prizidkom čez jugozahodno pobočje grajskega hriba, v katerega so umeščene, kot je razumeti, sobe za goste kot niz samostanskih celic. Ločeno od tega prizidka, bolj zahodno na nižjem nivoju najbolj strmega grajskega pobočja, je predvidenih v skalo vklesanih šest kubov s pogledom usmerjenih preko struge reke Drave ob vznožju grajskega pobočja na široko pokrajino dravskega polja in okoliške vinske gorice. Šest prostorov meditacije, od katerih je v naslednjem grafičnem prikazu prikazan eden od znotraj. Vidimo perspektivo praznega prostora kubusa, na tleh s hrbtom obrnjenim proti nam sedi obiskovalec v meditatvini pozi, zroč v prizor pokrajine, ki se mu s pomočjo optične naravnanosti kubusa razpira v vsej svoji dimenziji. Na tretjem grafičnem prikazu lahko vidimo notranje grajsko dvorišče z vhodom v »Grad za zdravljenje«, kamor je pravkar namenjen obiskovalec s kovčkom na kolesih, eden izmed tistih, ki išče skrit kotiček med drevesi in skalami, kjer lahko najde mir in tišino.

Opisan primer nedvomno izkazuje veliko mero občudovanja in poklon okolju gradu Borl, ki prenovljeno grajsko stavbo, skupaj s predvidenimi prizidki in pripadajočim okoljem, pojmuje kot zdravilno. Vendar moramo takoj ugotoviti, da je to premalo. Manjka preprosto hkratna raziskava o tem, ali si okoliški prebivalci to ali katerokoli drugo predlagano dejavnost sploh želijo v svoji bližini.   Ali ustreza njihovim predstavam o potencialni bodočnosti njihovega okolja. Na tej točki predstavljeni projekt v celoti pade, ker ne upošteva človeškega potenciala okolja, kamor je grad umeščen, kot tudi ne socialnih in panožnih potreb tega okolja. Zamujen je tisti prvi stik, dejansko srečanje z okoliškimi prebivalci, ki ga je možno opraviti zgolj z natančnejšim analitičnim družboslovno – humanističnim pristopom, kar bi v izhodišču spremenilo razmislek o načrtovanju novih konceptov uporabnosti gradu Borl.

Če povzamemo – gre zgolj in samo za še en projekt v eu mehanizmu, s pomočjo katerega je možno z »eu nalepko« vstopiti v katerokoli okolje in relativno hitro in uspešno počrpati eu sredstva. Zato je nujno, da izrazimo odločno in strogo nestrinjanje z arhitekturnimi projekti iskanja novih konceptov uporabnosti stavb in kompleksov kulturne dediščine, ki ne vključujejo sodelovanja domače arhitekturne stroke skupaj z družboslovno – humanističnimi disciplinami, ki so poklicane za raziskavo in prepoznavo okolja (pokrajine, dežele, države), kamor je stavba ali kompleks kulturne dediščine umeščen. Strogo in odločno nestrinjanje mora obstati kot varovalka pred vsemi potencialnimi bodočimi podobnimi predlogi, ne glede na to, s katerimi eu ali drugimi viri so ali bodo projekti podprti. Zato je naloga domačih resorjev v prvi vrsti vzpostavljanje sodelovanja in ustreznega okolja za čim širše vključevanje domačih institucij in študentov v projekte, katerih predmet obravnave so stavbe in kompleksi kulturne dediščine, pri tem pa je nujno prepoznati dimenzijo in potencial okolja »in situ«, kamor je projekt umeščen.

* * *

Pravzaprav nas mora čuditi, da ni pogoj o obveznem sodelovanju domačih institucij pri kateremkoli evropskem razpisu za arhitekturni projekt sanacije in revitalizacije stavb oz. kompleksov kulturnega pomena v katerikoli državi že apriori vgrajen na najvišjem evropskem nivoju. Kar bi pomenilo, da brez sodelovanja domačih institucij tovrsten razpis sploh ne bi mogel obstajati. Gre za pravilo, ki v primeru, če izostane, vnaprej generira odtujenost projekta. Ignoranca do lokalnega okolja z izključno tendenco po kulturnem in kapitalskem profitu spominja na stare kolonialne prakse. Zato nam je mednarodni projekt Erasmus za grad Borl, z naslovom »Parzival se sooča z moderno arhitekturo«, pravkar razstavljen na Maistrovi 10 v Ljubljani, dal misliti. In ne le to – nekatere nas je tudi razjezil.

Če želite dodati svoj komentar, vas prosimo, da se registrirate. Hvala.