Novice

Plečnikova odličja 2013

"Svetilniki" razumnejšim posegom v degradirani prostor slovenskega podeželja

23.04.2013

Žirija v sestavi Rok Žnidaršič kot predsednik, prof.mag. Peter Gabrijelčič, prof. Jurij Kobe, Matej Vozlič in doc. Janko J. Zadravec kot člani so Plečnikovo nagrado podelili skupini arhitektov, v sestavi Matija Bevk, doc. Vasa J. Perović, Aljoša Dekleva, Tina Gregorič, Rok Oman, Špela Videčnik, doc. Jurij Sadar in doc. Boštjan Vuga za Kulturno središče evropskih vesoljskih tehnologij, KSEVT, Vitanje.

Podelili so dve Plečnikovi medalji za aktualno realizacijo, in sicer arhitektu Vojku Pavčiču za Kulturno in upravno središče Sv. Jurij ob Ščavnici ter arhitektoma doc. Urošu Lobniku in Andreji Podlipnik za Večnamenski center Rinka, center za trajnostni razvoj Solčavskega, Solčava.

Podeljena je bila tudi Plečnikova medalja za prispevek k bogatitvi arhitekturne kulture članicam strokovnega sveta Arhitektura in otroci pri ZAPS – arhitektkam Špeli Kuhar, Poloni Filipič, Lenki Kavčič, Tanji Maljevac, Ani Struni Bregar in Barbari Viki Šubic za projekt Arhitektura in otroci.

Študentsko priznanje je prejel arhitekt Miloš Kosec za diplomsko delo na UL FA z naslovom Ruševina kot arhitekturni objekt, mentorja prof.dr. Aleša Vodopivca in somentorja prof.dr. Leva Krefta.

Komisija obrazloži, da so s Plečnikovimi odličji nagrajena tista izvedena in dokončana dela slovenskih arhitektov, ki poleg arhitekturne odličnosti predstavljajo tudi mejnike v slovenskem nacionalnem in družbenem razvoju. Te arhitekture vidi kot znanilce presnovljene družbe, v zadnjih letih praviloma iz krajev z obrobja, kjer je zaradi specifičnih pogojev ta proces hitrejši in uspešnejši. Zgodovinske, geografske, kulturne in druge danosti so namreč izoblikovale tamkajšnje prebivalce, da si za svoje predstavnike izvolijo ljudi z osebno odgovornostjo in zavzetostjo za skupno dobro.

Skupna značilnost vseh nagrajenih in nominiranih del je tako jasna vodilna zamisel in njena dosledna izpeljava z razmeroma skromnimi materialno tehničnimi rešitvami, kar dokazuje, da lahko s kvalitetno arhitekturo za razumen denar ustvarimo izjemne kulturne in prostorske dosežke, z dolgoročnimi vplivi. Ravno okolja, v katerih so zgrajene nagrajene arhitekturne stvaritve, pa so tista, katerim je poleg arhitektov nagrada tudi namenjena. Bodisi kot vzpodbuda zaradi odmaknjenosti in dobrih razvojnih usmeritev, bodisi kot ’svetilnik’ razumnejšim posegom v degradirani prostor slovenskega podeželja. Kajti ravno s tovrstnimi posegi, z umeščanjem novih programov in zgoščevanjem naselij ter premišljenim oblikovanjem, gradimo kakovosten javni prostor z zgodovinskim spominom in usmerjenostjo v prihodnjo družbo pozitivnih vrednot vzdržnega razvoja.

V obrazložitvi Plečnikove nagrade za Kulturno središče evropskih vesoljskih tehnologij, KSEVT v Vitanju, komisija opozori še na eno razsežnost. Prvič po osamosvojitvi pred več kot dvema desetletjema, smo priča odločni predstavitvi nacionalne kulture in znanosti skozi arhitekturo, da se lahko prepričamo kakšno moč ima njen lasten medij.

Objekt KSEVT v Vitanju, delo arhitekturnih birojev Bevk-Perović, Dekleva-Gregorič, Ofis ter Sadar+Vuga, je s svojo večplastno, uporabno in simbolno sporočilnostjo, morda ena najkomplesnejših arhitektur v Sloveniji vseh časov, ki sega s svojim vplivom daleč preko regionalnih meja vse do kozmičnih razsežnosti. Je poklon in spomenik Hermanu Potočniku Noordungu, pionirju kozmonavtike, ki je s knjigo Problem vožnje po vesolju – raketni motor kot prvi odprl človeku vrata v kozmična prostranstva. Gradnja te ikonske arhitekture, v spomin na znamenitega Slovenca, je vsekakor prvovrstno državotvorno dejanje, ob zavedanju, da ostanejo kulture brez spomenikov v zgodovinskem prostoru neme. Je hkrati dokaz, da je mogoče sanjati, razmišljati in graditi tudi izven okvirov danega in možnega. Vendar je KSEVT mnogo več kot samo spomenik in muzej. Je edinstvena institucija namenjena “kulturalizaciji vesolja”. Njen kulturni vesoljski program je priložnost tako za umetnost kot znanost, je kozmopolitski prostor njunega združevanja ob raziskovanju tistega, kar lahko le slutimo, ne moremo pa še doumeti. »Vesoljski muzej« v Vitanju je namenjen tudi lokalnim prebivalcem, njihovim društvom, knjižnici ipd. Je mesto srečevanja in dnevna soba kraja. S svojo pojavnostjo ni le simbolno pomembna lokalna stavba temveč tudi nov, prepoznaven objekt na kulturnem zemljevidu Evrope. Odlično opravljena arhitekturna naloga sicer konkurenčnih slovenskih arhitekturnih birojev je pomembno sporočilo slovenski politiki, da je mogoče uspešno sodelovanje kljub različnosti, če je le prisotna skupna volja in jasen cilj. Arhitekturna zasnova stavbe KSEVT izhaja iz načrta bivalnega kolesa, kakor je opisano v Potočnikovi knjigi Problem vožnje po vesolju – raketni motor. Stavba je monolitna betonska zgradba, ki sestoji iz dveh nizkih valjev. Dinamika med njima ustvarja vtis lebdenja in vrtenja. Osrednji razstavni prostor obkroža glavno, okroglo dvorano, ki se z gornjimi raziskovalnimi prostori povezuje skozi valjast dvoetažni prostor. Avtorji so s tem želeli poudariti interakcijo med programom lokalne skupnosti in znanstvenim programom KSEVT. Glavno krožno dvorano obdaja z obeh strani polkrožna klančina, ki predstavlja osrednji razstavni prostor. Na vrhu klančine je prehod v manjši valj stavbe – v prvo nadstropje, ki je namenjeno študijskim in raziskovalnim potrebam ter knjižnici. Avtorji objekta so uspeli na poetičen in arhitekturi lasten način slediti konceptu postgravitacijske umetnosti, umetnosti v radikalno drugačnih, nezemeljskih razmerah, ki zahteva od avtorjev mentalno in formalno prenovo gravitacijske izkušnje. Z arhitekturnimi sredstvi so pričarali občutek lebdenja v galerijskem delu objekta, ki ga še dopolnjuje domiselna postavitev razstave 100 monumentalnih vplivov Hermana Potočnika, ki temelji na konstruktivistično suprematističnih konceptualnih izhodiščih, delo oblikovalca Mihe Turšiča in atraktorja Dragana Živadinova.

Če želite dodati svoj komentar, vas prosimo, da se registrirate. Hvala.

Komentarji