Novice

Oživljeni Dominikanski samostan v črno-belem

Prenova samostana na Ptuju v kongresno kulturno središče

Uredništvo (povzeto po medijskem obvestilu)

22.09.2013

Dominikanski samostan na Ptuju je po dolgem obdobju zapostavljenosti ponovno zaživel. Mestna občina Ptuj ga je namenila novim dejavnostim – kongresnim in kulturnim dogodkom, prenovo pa so izvedli po načrtih arhitekturnega biroja Enota.

Zgodovina samostana je dolga več kot 800 let in se bolj in manj jasno odraža na njegovi stavbni strukturi. Dominikanci so prišli na Ptuj v zgodnjem 11. stoletju, kjer jim je bilo podarjeno območje znotraj mestnega obzidja na skrajnem zahodnem vogalu. Z gradnjo samostana in cerkve so začeli ob obstoječih romanskih stavbah. Cerkev je od prvotne romanske zasnove preko gotskih faz končno prišla do sedanje baročne oblike. Podobno usodo je delil tudi preostali del samostanskega kompleksa, kjer je ohranjene mnogo več srednjeveške gotske strukture. Kompleks je po razpustitvi samostana v poznem 18. stoletju služil različnim namenom, od vojašnice in bolnišnice, do muzeja in socialnih stanovanj. Vsa obdobja so na kompleksu pustila sledi v obliki dozidav in prezidav. Te so bile najbolj “nasilne” na cerkveni ladji. Ta je v času barokizacije izgubila celoten apsidialni del, ki je predstavljal skoraj polovico stavbe. Nova baročna ladja je stisnjena med preostali vzdolžni steni in ima še danes neobičajen podolgovat volumen. V času po razpustitvi samostana so cerkev po višini razdelili v tri etaže in temu ustrezno naredili dodatne okenske odprtine. Posegi v preostalem delu samostana niso bili nikoli tako uničujoči. Večinoma je šlo le za prizidavanja in nadzidavanja in v času po razpustitvi samostana za predelitve večjih prostorov v manjše.

Prenova Dominikanskega samostana predstavlja odgovorno in zahtevno nalogo. Za uspešno prenovo zgodovinske stavbe je ključno, da ostane v uporabi, novi program pa omogoči, da se izrazi njena zgodovinsko-umetniška vrednost. Stavbo je obenem potrebno prilagoditi prihodnji rabi brez velikih invazivnih posegov, ki bi poškodovali historično strukturo. Kongresno kulturno središče je dober približek funkciji, ki jo je stavba imela v času svoje izgradnje. Samostani so v preteklosti imeli vlogo kulturnih in znanstvenih središč, cerkve srednjega veka pa so bili edini zaprti prostori, kjer so potekale javne prireditve. Samostanski kompleks zaradi sorodnega programa skoraj brezhibno služi novi organizacijski shemi. V nekdanjo cerkveno ladjo je umeščena glavna prireditvena dvorana. Okoli križnega hodnika so nanizani vsi preostali spremni prostori, manjša dvorana je v nekdanji samostanski jedilnici in še ena v nekdanjih gospodarskih prostorih. Križni hodnik služi kot vstopna avla in glavno stičišče vseh poti po objektu. Preplet različnih stavbnih stilov tvori krhke in občutljive ambiente, ki že sami po sebi ponujajo odličen prostorski okvir. Vse manjše pomanjkljivosti, ki vplivajo na udobje uporabnikov, bogato nadomesti z umetniško in zgodovinsko izkušnjo.

Stalno iskanje kompromisov med zahtevami konzervatorske stroke in funkcionalnimi potrebami novih vsebin je nadgrajeno z arhitekturnimi zamislimi, ki jih narekuje spoštljiv odnos do stavbne in kulturne dediščine. Dodatno oviro pri prenovi samostana predstavlja tudi razlika v času, ki ga za celovito prenovo potrebujejo posamezne stroke. Arhitektura mora z namenom, da kompleks dobro deluje, že v prvi fazi zagotoviti vse prostore za predvideni program, medtem ko konzervatorska in restavratorska dela potekajo postopoma in občutno počasneje. Ravno zaradi obsežnih poslikanih površin, ki so le deloma odkrite in restavrirane, je nov arhitekturni poseg strogo omejen na površine, kjer se ne pričakuje novih arheoloških najdb in restavratorskih posegov, na tla. Tla vsebujejo vse nove tehnične funkcije, ki jih kongresno kulturno središče potrebuje: razvode instalacij ogrevanja, prezračevanja, osvetlitve in ozvočenja. Stenske površine ostajajo nedotaknjene in pripravljene na restavriranje, ki se bo zaradi zahtevnosti izvajalo še daljše obdobje, medtem ko bo objekt že v uporabi.

Tla so oblikovana kot izrazita črna preproga, ki se vije skozi celoten kompleks ter oblikovno povezuje že urejene in neurejene prostore iz različnih zgodovinskih obdobij. Tlak je betonski in je obenem dovolj nevtralen, da ne konkurira oživljeni lepoti restavriranih delov stavbe ter dovolj kontrasten, da preglasi kaos še neurejenih delov objekta.

Ta oblikovno preprost oblikovalski koncept je zanimivo izpeljan v osrednjem prireditvenem prostoru, v cerkveni ladji. Po rušitvi medetažne konstrukcije so arheološke raziskave v sredinskem delu nekdanje gotske cerkve odkrile bogate najdbe: grobnice, oltarne nastavke, ostanke stopnic in tlaka iz rimskih nagrobnih kamnov, ki bodo ostali prikazani “in situ”. Novi tlak nad tem delom se zato dvigne in oblikuje nagnjeno tribuno za obiskovalce. Tribuna prostorsko razdeli rekonstruirano baročno cerkvev in ostanke nekdanje gotske stavbe.

Pot po stopnišču proti sedežem za obiskovalce je tako sekvenca različnih prostorskih izkušenj. Ob sprehodu skozi arheološke najdbe si lahko na prvem podestu z višine ogledamo tloris nekdanje gotske stavbe, na drugem od blizu vidimo novo odkrite detalje srednjeveške arhitekture, na koncu poti proti vrhu pa se postopoma odpira pogled na celoto baročne cerkvene ladje. Kontrast med novim tlemi in historično substanco nekdanjega samostana je namenoma največji v črno-beli pojavnosti glavne dvorane. Ta spominja na znano zapovedano črno-belo opravo dominikanskega reda; kjer “je bela odraz nedožnosti in črna skromnosti”.

Projekt: Kongresno kulturno središče Dominikanski samostan Ptuj
Tip:
vabljeni natečaj, 2010
Izgradnja:
2013

Velikost: 3.527 m2
Investicija:
4.400.000 EUR
Naročnik:
Mestna občina Ptuj

Arhitektura: ENOTA
Projektna skupina:
Dean Lah, Milan Tomac, Polona Ruparčič, Andrej Oblak, Maruša Zupančič, Alja Černe, Tjaž Bauer, Petra Ostanek, Nuša Završnik Šilec, Nebojša Vertovšek
Gradbene konstrukcije:
Elea iC
Strojne instalacije:
Nom biro
Elektro instalacije:
Elsing

Fotografije: Miran Kambič

komentarji (6)

  1. 1234, 25.09. 2013, 07:37

    In to naj bi bila kvalitetna prenova? Lepo vas prosim. Tako agresivnega vstopa v spomenik s strani naročnika in projektanta ne poznam. Belo-črno pa je en sam blef.

  2. Matevž Čelik, 16.05. 2014, 23:03

    Preteklost dominikanskega samostana je bila vse od razpustitve menihov ena sama neprimerna raba z brutalnimi posegi. Recimo, ko so po sredini cerkve postavili dve liniji stebrov in visoko ladjo pregradili v trin nadstropja vojaških skladišč. Ali pa ko so kapiteljsko dvorano prezidali v vojaške zapore. Zdaj se prvič v zgodovini te zgradbe dogaja prenova, ki je načrtovana in poteka pod nadzorom konservatorjev, restavratorjev in arheologov. Rezultati tega zahtevnega sodelovanja so vzpodbudni in upamo, da se bodo nadaljevali.

  3. 1234, 29.05. 2014, 09:25

    Razumem vaše navdušenje, saj mora MAO opravičiti podelitev nagrade. Ker nimate popolnih informacij bi vam želel sporočiti:

  4. 1234, 29.05. 2014, 09:27

    - odgovorna konservatorka je bila odstopljena, ker se ni strinjala z rezultati vabljenega natečaja in načrtom ‘prenove’, ki to ni;

  5. 1234, 29.05. 2014, 09:33

    - politično forsirana prenova je ob dveh dvoranah v mestu napravila še tretjo, mesto s takšnim areološkim potencialom pa nima arheološkega muzeja, ki je pred ‘prenovo’ domoval v teh prostorih; – vse predhodne posege izničijo tone betona, ki so jih projektantje vlili v ladijsko cerkev in hodnike dominikanskega samostana, pa žal še niso končali svojega lomastenja po objektu; – da je bila ‘načrtovana’ pa pove dejstvo, da so zamenjali povsem zdravo in novo leseno ostrešje za kovinsko!!! – kako uspešno sodelujeta naročnik in projektant poglejte na supervizorju; – konservatorji in arheologi so prisiljeni sodelovati, da pokrijejo politično-projektantske rabote in dajejo vtis legitimnosti.

  6. Matevž Čelik, 12.06. 2014, 15:07

    Priznam, da nimam popolnih informacij. Vendar ocenjujem rezultate, ki so dobri. To je po moji oceni eden bolj tankočutnih posegov, saj je vse, kar sem kot obiskovalec lahko opazil novega, tla. Projekti prenove so takšni, kjer so vsi “prisiljeni” v sodelovanje in soočenje starih struktur z novimi, modernimi je nakaj najbolj zanimivega, kar v arhitekturi lahko izkusiš. Vsaka hiša ima več življenj in tudi današnja prenova samostana verjetno ni zadnja. Zanimivo je razmišljati, kako ga bodo prenovili čez naslednjih 200 let.

Če želite dodati svoj komentar, vas prosimo, da se registrirate. Hvala.