Novice

5%

NEodprtost trga za javno naročanje

Jernej Prijon

18.10.2013

Nedavno je Zbornica za arhitekturo objavila letošnje prejemnike strokovnih priznanj Zlati svinčnik, ki jih podeljuje za največje dosežke svojih članov. Ob pregledu arhiva nagrad Zlati svinčnik v letih 2010 – 2013 ugotovimo, da nobena od šestih nagrajenih realiziranih javnih investicij* ni bila predmet javnega natečaja organiziranega v okviru ZAPS. Kolikor je meni znano, našteti projekti niso bili predmet niti kakšne druge oblike javnega natečaja. Cilj besedila je opozoriti, da ima odsotnost odprtega trga arhitekturnih idej na področju javnih investicij zelo realne in raznolike družbene stroške.

Kolikšen delež javnih investicij v objekte je sploh predmet odprtih postopkov? ZAPS, ki je praktično edini organizator javnih arhitekturnih natečajev, je v letih 2010 – 2013 organiziral 19 javnih natečajev, katerih rezultat bi lahko bili javne investicije, ki bi se potegovale za omenjeno priznanje. Torej približno 5 na leto. Po podatkih statističnega urada za obdobje 2008 – 2012 je bilo v povprečju letno izdano gradbeno dovoljenje za 76 stavb splošnega družbenega pomena, ki so praviloma javne investicije. Ker je javna investicija tudi del investicij v večstanovanjske stavbe, stavbe za promet, poslovne stavbe,… lahko to vrednost pomnožimo vsaj z dva.

Tako lahko ugotovimo, da je manj kot 5% javnih investicij v objekte vodenih preko javnih natečajev. Ker je trenutno javni arhitekturni natečaj praktično edino, kar bi lahko šteli za odprt postopek tekmovanja arhitekturnih idej, je 5% stopnja dejanske odprtosti arhitekturnega trga javnih naročil. Kar je šokanten podatek.

Kaj je s sedanjim sistemom narobe? Za začetek moti razkorak med deklariranim in dejanskim sistemom. Če smo se 1990 odločili za  tržno gospodarstvo, je problem, da ugotovimo, da živimo v vrsti tržnega sistema, kjer je  95% javnih investicij vodenih izven odprtega trga. Očitno pri nas nimamo prostega trga arhitekturnih idej temveč nekakšno  predmoderno stanje družbe, kjer je so akterji  za posel potegujejo v bolj ali manj neformalnih sistemih odnosov. Tak sistem je v grobem nasprotju z občutkom pravičnosti, če naš družbeno-ekonomski sistem jemljemo resno.

Odsotnost trga prinaša raznolike stroške. Vsako omejevanje konkurence predstavlja pomoč določenim akterjem, ti pa del energije, ki bi jo sicer vlagali v izboljševanje produktov, vlagajo v boj za pridobivanje pomoči. Energija vložena v izkrivljanje sistema za pridobivanje pomoči je neposreden strošek, ki ga na koncu plača družba kot celota.

A večji strošek predstavlja nepreglednost sistema, ki je posledica izkrivljanja trga z namenom doseganja želenih rezultatov. V ekonomiji načelno velja – če želi družba iz kakršnegakoli razloga določeni družbeni skupini pomagati, naj ji da denar. Strošek izkrivljanja preglednosti sistema je bistveno večji. V kolikor se odločitve (o posameznih gradnjah, izboru projektantov,…) sprejemajo v nepreglednih postopkih, si kot družba pogosto sploh ne uspemo zastavljati pravih vprašanj. TEŠ 6 je tipičen primer delovanja sistema. Ne vemo, kdo je sprejel odločitev za gradnjo nove termoelektrarne. Verjetno pa niti tisti, ki so sodelovali v procesu odločanja, ne čutijo da bi bili sami osebno kakorkoli odgovorni za sprejeto odločitev. Pregleden sistem odločanja omogoča tehtanje idej. Dogovarjanje je naporno in dolgotrajno, zato je vabljiva ideja lika prosvetljenega monarha, ki se lahko hitro odloča o zapletenih dilemah. A koncept demokracije temelji na izkušnji, da lahkotnost odločanja hitro pripelje tudi do katastrofalno napačnih odločitev. Velikopotezni projekt mariborskega kulturnega središča Maks je nazoren primer.

Izključenosti generacij mlajših arhitektov prinaša drugo obliko družbene škode. Ceno zmanjšanja posla, povezanega z ekonomsko krizo, v veliki meri plačujejo generacije mlajših arhitektov. Ti ne dobijo služb, hkrati pa zaradi zaprtosti sistema javnih naročil, ne morejo konkurirati za javna naročila. Mladi arhitekti množično odhajajo v tujino in najboljši kadri tam najlažje najdejo delo. Stroka bo ceno za to na dolgi rok plačala. Lahko si predstavljamo, koliko bi bila današnja domača arhitekturna scena drugačna, če bi leta 1998 v tujino odšli arhitekti zbrani ob projektu KSEVT.

Poseben strošek nepreglednega sistema je ustvarjalnost. Zaprto okolje, obvladovano z mrežami neformalnih odnosov, je najbolj obremenjujoče prav za najbolj nadarjene akterje. V odprti igri z jasnimi pravili je bistveno lažje odstopati od povprečja, eksperimentirati in preizkušati nove poti. Zaprta skupnost, v kateri se vsak boji, da ne bi prekršil katero od neformalnih pravil igre, najprej izloči izstopajoče.

Družba, ki ne uspe doseči blagostanja, ni kredibilna in lojalnost neformalnim mrežam odnosov se v težkih časih poveča. V sistemu, ki temelji na trdno povezanih neformalnih omrežjih odnosov, je veliko tveganje ostati zunaj. Redki si ga lahko privoščijo. Vpetost v sistem je bistveno pomembnejša  za preživetje posameznika v taki skupnosti, kot pa kvaliteta  arhitekturne produkcije. Padec kvalitete je zato eden od pričakovanih razvojev dogodkov.

Problem nepreglednega javnega naročanja na področju arhitekture je kompleksen in rešitve niso enostavne. A za začetek se je potrebno zavedati množice stroškov, ki jih prinaša zapiranje prostora. Arhitekt, ki “se znajde” in pride do javnega naročila mimo odprtega postopka, povzroči stroki praviloma bistveno večjo škodo, kot je njegov profit.

Za konec še nazaj k priznanjem. Posebej problematično je, da jih podeljuje arhitekturna zbornica. Glede na to, da je manj kot 5% javnih investicij vodenih preko javnih natečajev, je pričakovano, da strokovna komisija ugotavlja, da so najboljše realizacije javnih investicij posledica zaprtih postopkov izbire projektantov. A z nagrajevanjem kvalitetne izvedbe podeljuje ZAPS hkrati legitimnost tudi samim postopkom pridobitve posla. To pa je zelo problematično sporočilo in postavlja pod vprašaj smisel podeljevanja takih priznanj.

* Javne investicije, ki so od 2010 prejele priznanje Zlati svinčnik za odlično realizacijo:

- Objekt Kontrole zračnega prometa Slovenije (2013), investitor Kontrola zračnega prometa Slovenije
- Kulturno središče vesoljskih tehnologij – KSEVT (2013), investitorja Občina Vitanje in Ministrstvo za kulturo RS
- Večnamenski objekt Rinka v Solčavi  (2012), naročnik Občina Solčava
- Športna dvorana Podčetrtek (2011), investitor Občina Podčetrtek
- Športna dvorana Kidričevo  (2011), investitor Občina Kidričevo
- Center  urbane kulture Kino Šiška (2010), investitor Mestna občina Ljubljana

Komentarji (1)

  1. Spet en članek o natečajih | Tomaž Krištof, 07.04. 2014, 13:00

    [...] časom se je g. Jernej Prijon v članku z naslovom 5%: neodprtost trga za javno naročanje (http://trajekt.org/2013/10/18/5/) obregnil ob dejstvo, da nobena od šestih javnih investicij, nagrajenih z zlatim svinčnikom v [...]

Če želite dodati svoj komentar, vas prosimo, da se registrirate. Hvala.