Novice

Bivati med krošnjami, visoko nad griči

Hiša na Katarini

Gašper Medvešek

22.12.2013

Ob razmišljanju kako opredeliti pojem o dobri arhitekturi, me misli odpeljejo v 2. letnik Fakultete za arhitekturo, ko nam je prof. Florijančič predstavil paviljon Kroeller Mueller nizozemskega arhitekta Gerrita Rietvelda. Takrat je bilo to zame prvovrstno presenečenje. “A to je arhitektura?”, sem si mislil. Od tistega trenutka naprej na arhitekturo nisem gledal več z enakimi očmi kot do tedaj. Pravzaprav sem jo do tedaj preziral. V njej sem videl kup grajene gmote, urejene po strogih pravilih, z dolgočasno, osno postavljenimi okni in vrati. To, da sem se znašel na Fakulteti za arhitekturo, je bilo bolj posledica strahu pred tem, da ne bi naredil sprejemnih izpitov na likovni akademiji, kot resnične želje, da postanem arhitekt. V šoli so me do tedaj učili, da je 1+1 dva, in da ima hiša dvokapno streho. Paviljon Kroeller Mueller je v meni prebudil misli, da so stvari lahko tudi drugačne

Kasneje sem obiskoval številna predavanja in pogosta tema je bila “povezava notranjega prostora z zunanjostjo”. Bili so Wright, Mies, Murcutt in drugi. Vsi zastopniki arhitekturnega ideala v obdobju, ko je tehnologija gradnje dokončno omogočila razgradnjo togega stavbnega ovoja in notranjemu prostoru objekta odvzela značaj zaprtosti, ki ga je do tedaj skrbno negoval in v naših krajih ohranjal vse do druge polovice 20. stoletja.

Točno se spominjam dneva, ko je bilo rečeno, da je hiša na Katarini “uradno” končana. Hišo sem med gradnjo obiskal že večkrat. Dolgo časa je bila utelešena v armiranobetonskem skeletu, ki je s svojo odprtostjo nakazoval, da se bo razvil v neobičajno stavbno strukturo. Previseval je nad strmim pobočjem in dajal občutek, da se bo vsak hip prevrnil po hribu navzdol.

Ob zaključku gradnje sem se z arhitektoma dogovoril za sprehod po okolici in vodstvo po hiši. Po precej burni vožnji navkreber, ko se nekajkrat ustrašiš gozdnih brezen in velikih dreves, ki švigajo mimo, sem prispel na Katarino, pred hišo številka 67.

Vse je bilo pričakovano lepo, pravzaprav idealno, skrbno načrtovano in likovno usklajeno. Dvonadstropna hiša je stala prislonjena ob strmo padajoči teren, visoko nad cesto, ki vodi v vas. V zgornjem nadstropju, kjer je glavni vhod, so dnevni prostori in v spodnjem spalnice. Takšna programska razmejitev je na dani lokaciji smiselna, saj se iz dnevnega prostora, razpirajo še bolj dramatični pogledi na okoliško hribovje, kot iz spalnic v spodnjem nadstropju.

Vsedel sem se v dnevno sobo in prevzeli so me občutki, podobni tistim, ki sem jih nekoč v preteklosti doživel v 44. nadstropju stolpnice WTC v Chicagu. V Chicagu sem “zalebdel” nad gozdom nebotičnikov, ki sem jih opazoval iz višine, v dnevni sobi hiše na Katarini pa se mi je zazdelo, da se nahajam med krošnjami dreves.

Kljub temu, da je konstrukcija stavbe iz armiranega betona, notranjost stavbe zaznamuje belina sten, med katere so umeščeni elementi notranje opreme iz lesa. To kompozicijsko pravilo se izraža tudi na zunanjosti stavbe, ki je oblikovana kot preplet lesenih fasadnih letvic, belih horizontalnih ploskev, in velikih zasteklitev.

Ko sem si kasneje skušal razložiti občutke, sem prišel le do sklepa, da se za razliko od ostalih hiš z velikimi panoramskimi zasteklitvami, ta nahaja na strmem pobočju, sredi  neokrnjene narave. Lokacija ji ponuja možnost, da se modernistični ideal, ki so ga tlakovali pionirji našega stoletja, realizira v polnosti. Ko si v hiši pravzaprav nisi v njej, okolica neovirano prodira v notranjost, previs hiše pa onemogoča poglede mimoidočih.

V hiši lahko doživimo ambient, ki ga odlikuje širni in odprti prostor lokacije ter izjemen občutek umestitve objekta v naravno okolje. Ta človeka dobesedno prevzame. Zato lahko hišo upravičeno uvrščamo v sam vrh dobre prakse. Le redko se namreč pojavi priložnost, da se sodobna arhitektura približa svojim idealom, da arhitekturna zamisel prepozna in optimalno izkoristi naravne danosti. Potem se zgodi, da človek ni samo del narave ampak narava sama!

Arhitektura: Katja Žlajpah, Aleš Žnidaršič – Multiplan arhitekti d.o.o.
Fotografije: Miran Kambič

http://www.vimeo.com/78902134

Če želite dodati svoj komentar, vas prosimo, da se registrirate. Hvala.