Novice

Šola v Kolkati se gradi

Realizacija diplomskega projekta Žige Rošerja

Anja Planišček, Žiga Rošer

07.01.2014

Letošnjo študentsko Prešernovo nagrado je dobil Žiga Rošer za diplomsko nalogo Projekt osnovne šole pri Kolkati v Indiji, ki jo je na ljubljanski Fakulteti za Arhitekturo izdelal pod mentorstvom prof. dr. Aleša Vodopivca. Žiga je že teden dni po diplomskem zagovoru odpotoval v Indijo in skupaj z lokalno delovno silo pričel z izgradnjo šole.

Nagrada potrjuje, da so družbeno angažirani projekti, ki nastajajo v izobraževalnih ustanovah – bodisi razvojni ali humanitarni, pomembni. Pomembni niso le zato, da se študenti soočajo z družbeno-ekonomsko resničnostjo in v praksi spoznavanjo stroko. Pomembni so predvsem zato, ker konkretno pripomorejo k zajezitvi problemov več kot četrtine svetovne populacije – revščine, lakote, nedostopnosti izobraževanja in zdravstvenih storitev, brezdomstva. Četudi so ti projekti ‘kaplje v morje’, so velikega pomena za lokalno okolje, za prebivalce in njihovo gospodarstvo. Očitno so postali pomembni tudi v arhitekturni stroki, kar dokazujejo razstave in publikacije, ki so nastale v zadnjih letih: Small Scale Big Change v MoMi v New Yorku (2012), Afritecture – Building Social Change v Pinakothek der Moderne v Münchnu (2013-14), Think Global, Build Social – Architectures for a Better World v Deutches Architekturmuseum v Frankfurtu (2013).

Razvojni ali humanitarni projekti poleg družbenega angažmaja v arhitekturi ponovno odpirajo polje eksperimenta in invencije. Ponovno zato, ker smo v letih do krize bolj kot ne spremljali eksperimente v kontekstu relativnega materialnega izobilja – mnogo jih je nastalo zaradi samih možnosti  in želje po drugačnosti. Omejena finančna sredstva, pomanjkanje materialov in energetskih virov, ki običajno spremljajo razvojne ali humanitarne projekte, pa zahtevajo mnogo večji premislek in iznajdljivost v arhitekturni zasnovi, konstrukciji, materialih in detajlih.

Šola za nevladno organizacijo Piali Ashar Alo

Projekt za osnovno šolo v Indiji je nastal v sodelovanju z nevladno organizacijo Piali Ashar Alo, ki sta jo leta 2008 ustanovila Slovenka Mojca Gayen in njen mož Indijec Anup Gayen. Cilj organizacije, ki se financira izključno s prostovoljnimi donacijami, je zagotavljanje brezplačne izobrazbe sirotam in otrokom iz socialno šibkih družin na obrobju večmilijonske Kolkate. Šolo trenutno obiskuje 100 učencev in učenk starih od šest do dvanajst let. Pouk poteka v najetih prostorih, ki jih Piali Ashar Alo zaradi načrtovane širitve programa želi nadomestiti z novimi. V bližini obstoječega objekta je prazno zemljišče, na katerem se je konec novembra 2012 pričela gradnja povsem novega šolskega kompleksa.

Simbol izobrazbe: “Učenjak, ki sedi pod drevesom

Projekt za nov šolski kompleks v velikosti približno 700 m2 zajema poleg učilnic še večnamensko avlo, zbornico, pisarno, sanitarije in prostore za bivanje prostovoljcev in sirot. Nepravilna oblika zemljišča in že obstoječa opečna ograja sta v veliki meri pogojevali zasnovo arhitekture. Idejno nit zasnove najbolje opiše citat znanega indijskega arhitekta Charlesa Corree, ki pravi, da “simbol izobrazbe v Aziji predstavlja učenjak, ki sedi pod drevesom” in “da resničnega razsvetljenja ni mogoče doseči znotraj zaprtih zidov, temveč zgolj na prostem, pod odprtim nebom”. Zato je osnovna enota šole učilnica za dvajset otrok, katere veranda vseskozi ohranja povezavo z zunanjostjo. Učilnice se združujejo v podolgovate paviljone, ki so krakasto razporejeni okoli osrednjega dvorišča. Dvorišče, ki je obdano s pokritim hodnikom, je namenjeno igri in družabnim dogodkom. Ostale prostorske sklope tvorijo še upravni prostori ter sanitarije in servisi.

Bivanjska kultura je v ruralnih predelih Indije povsem drugačna kot pri nas, saj praktično ne uporabljajo stolov in miz, vsa dnevna opravila pa opravijo kar na tleh. Slednje velja tudi za šolski pouk, kakor tudi za kuhinjska opravila.

Materiali: tradicionalni in sodobni

Kot najprimernejši gradbeni material se je izkazala uporaba armiranobetonske konstrukcije z opečnim polnilom. Armirani beton je danes najpogostejši konstrukcijski material v urbanih predelih Indije, njegovo nasprotje pa je na soncu sušena opeka, ki je uporabljena kot polnilo. Za fasadni sloj je predvidena prezračevana fasada iz pletenih bambusovih palic – inovativno oblikovan ovoj, ki v kombinaciji z opeko uravnava vlago in temperaturo v prostoru ter ščiti zidove.

Gradnja v indijski resničnosti

Čeprav je bilo sprva dogovorjeno, da bo idejna zasnova arhitekture služila zgolj kot osnova, na podlagi katere bo projekt kasneje, brez avtorjeve prisotnosti tudi realiziran, na koncu ni bilo tako. Investitorji so namreč izrazili željo, da bi bil prve tri mesece na gradbišču prisoten tudi avtor. Že takoj na začetku je bilo potrebno projekt zaradi specifičnega načina temeljenja občutno prilagoditi lokalnemu načinu gradnje in ga spremeniti. Po treh tednih usklajevanj so se dela na gradbišču vendarle pričela.
Ker zavzema delovna sila v Indiji precej manjši stroškovni delež kot pri nas, je gradnja temu primerno izrazito delovno intenzivna. Zakoličenje objekta je potekalo s pomočjo preprostih merskih metod kot sta napenjanje vrvi za merjenje razdalj in uporaba vodnih cevi za označevanje višinskih nivojev. Z izjemo dizelskega mešalca betona je delo potekalo ročno, povsem brez uporabe gradbene mehanizacije. Tudi izkop gradbenih jam je potekal zgolj z uporabo lopat, ki bi jih pri nas morda lažje primerjali z večjimi motikami. Izkop je trajal skoraj celoten prvi mesec, saj je bilo potrebno izkopati približno 50 jam, globokih do dva metra in širokih meter in pol. V tem času je na gradbišče prispel ves gradbeni material za pričetek gradnje betonskih temeljev. Zaradi ozkih in neutrjenih cest so material iz sosednje vasi na gradbišče pripeljali s trikolesniki, ki sta jih običajno poganjali dve osebi hkrati.
V primerjavi s kopanjem jam je betoniranje potekalo relativno hitro. Na gradbišču je bilo zaposlenih po 12 delavcev, ki so pripravljali armaturne košare, opaž in beton. Celoten transport betona je na gradbišču potekal s pomočjo okroglih posod, ki so jih delavci prenašali na glavi. Uporaba samokolnic v tem delu Indije namreč ni v navadi.
Gradbena dela so trajala precej dlje od prvotno načrtovanih. Po dobrem letu dni od pričetka gradnje bodo zaključena predvidoma v prvih mesecih letošnjega leta.

Diplomsko delo: Zasnova arhitekture osnovne šole v okolici Kolkate v Indiji
Študent: Žiga Rošer
Mentor: prof. dr. Aleš Vodopivec
Status projekta: v gradnji
Fotografije: Mojca Gayen, Žiga Rošer

Če želite dodati svoj komentar, vas prosimo, da se registrirate. Hvala.