Dogodki

Modernizem v hrvaški arhitekturi

Predavanje prof. Jasne Galjer

Filozofska fakulteta, Ljubljana

17. in 18. 11. 2014

Oddelek za umetnostno zgodovino Filozofske fakultete v Ljubljani vabi na predavanji o modernizmu v hrvaški arhitekturi, ki bosta v ponedeljek 17. 11. 2014 in v torek 18. 11. 2014. Predavala bo Jasna Galjer iz Zagreba.

1. predavanje Jezik arhitekturnega modernizma na Hrvaškem med obema vojnama bo v ponedeljek, 17. 11. 2014, ob 12.10 na Filozofski fakulteti (predavalnica 343). 

2. predavanje Jugoslovanski nacionalni paviljoni med obema vojnama bo v torek, 18. 11. 2014, ob 13.00 na Filozofski fakulteti (predavalnica 343).

Predavanji bosta v hrvaškem jeziku.

Predavanji sta del seminarja Umetnost za kolektivno rabo, ki ga Oddelek za umetnostno zgodovino Filozofske fakultete v Ljubljani pripravlja v sodelovanju z Društvom Igorja Zabela za kulturo in teorijo.

Podrobnejše informacije o predavanjih in predavateljici najdete na naslovu http://www.igorzabel.org/sl/news-detail/128_Seminar+Umetnost+za+kolektivno+rabo

Jezik arhitekturnega modernizma na Hrvaškem med obema vojnama

Predavanje predstavlja kontekst, v katerem se je razvijal modernizem v hrvaški arhitekturi. Izhaja iz teze o povezanosti med arhitekturnim jezikom in nacionalnimi težnjami v procesu preoblikovanja Avstro-Ogrske v nove državne tvorbe (Á. Morávanszky) in obravnava pojav in posebne oblike modernizma v hrvaški arhitekturi dvajsetih in tridesetih let 20. stoletja. Posvetili se bomo intelektualni in kulturni klimi v času metropolizacije Zagreba, ki ga je v novem merilu gradila generacija mladih arhitektov. Seznanjeni s programskimi načeli funkcionalistične arhitekture so pri reševanju arhitekturnih in urbanističnih nalog upoštevali sodobni besednjak. Uveljavil se je univerzalno razumljivi jezik mednarodnega sloga, vendar so v želji po osebnem doprinosu k domači kulturi, arhitekti upoštevali tudi regionalne posebnosti in lokalno tradicijo.

Arhitekturni modernizem v hrvaškem okolju si bomo ogledali skozi delovanje nekaterih ključnih dejavnikov. Posvetili se bomo izobraževalnim modelom (arhitekturni oddelek Draga Iblerja na Akademiji za likovno umetnost v Zagrebu, Tehnična fakulteta v Zagrebu), institucionalnim in alternativnim oblikam delovanja ter sodelovanja arhitektov in umetnikov (društvo umetnikov Zemlja, Radna grupa Zagreb), vlogi medijev pri promoviranju načel sodobne arhitekture (programska besedila, revije, razstave) in najpomembnejšim projektom ter realizacijam skupin ali posameznih avtorjev. V razmišljanje o hrvaški arhitekturi iz časa med vojnama bosta vključena tudi njen odnos do sočasnega kiparstva in oblikovanje javnega prostora.

Jugoslovanski nacionalni paviljoni med obema vojnama

Velike mednarodne razstave so v obdobju med obema svetovnima vojnama postale specifične reprezentacijske paradigme, ki so kot idealizirane podobe sveta združevale raznolike segmente kulturne produkcije in politike. Za razstavno arhitekturo tega časa je značilna kompleksna kontradiktornost eklektičnosti in avantgardizma, ekskluzivnosti in demokratičnosti ter preizkušanja novih tehnologij, konceptov in tipologij in hkratnega tradicionalizma.

Jugoslovanske predstavitve bodo obravnavane v primerjavi s sočasnim mednarodnim snovanjem, analizirana bo tudi njihova genealogija (Razstava dekorativnih umetnosti in modernih industrij 1925 v Parizu, svetovne razstave v Barceloni leta 1929; v Bruslju leta 1935; v Parizu leta 1937; v New Yorku leta 1939). Nastop Kraljevine SHS na pariški razstavi leta 1925 si je z arhitekturo paviljona in s celotno predstavitvijo prizadeval, da novokonstruirano nacionalno tradicijo poveže s sodobnostjo na značilno artdecojevski način, kar je mladi državi prineslo simpatije evropske kulturne in politične javnosti. Za svetovno razstavo v Barceloni leta 1929 je bila izbrana mešanica modernizma arhitekture paviljona in tradicionalizma razstavljene umetne obrti. Na svetovni razstavi v Parizu leta 1937 je prevladal predstavitveni diskurz v znamenju predvojne politične propagande. Pri tem je spopad avantgarde in eklekticizma v arhitekturi nacionalnih paviljonov postal referenčno polje nasprotij med narodnim in mednarodnim slogom, pa tudi med totalitarizmom in demokracijo na svetovni politični sceni. Jugoslovanski paviljon se je v tej konstelaciji izkazal kot značilen primer, ki je v želji po oblikovanju kulturno-zgodovinskih in družbeno-političnih kodov vzpostavljal sintezo neoklasicizma in modernizma.

Jasna GALJER je redna profesorica na Oddelku za umetnostno zgodovino na Filozofski fakulteti v Zagrebu. Do leta 2001 je bila zaposlena v Muzeju za umetnost in obrt v Zagrebu kot vodja zbirke oblikovanja in arhitekture. Je avtorica številnih študij in monografskih razstav s področja oblikovanja in arhitekture, med drugim: Pariška izložba 1925. kao prilog modernoj arhitekturi u Hrvatskoj (26. zagrebački salon, 1991), Počeci modernog grafičkog dizajna u Hrvatskoj (ZGRAF 6, 1991), Aladar Baranyai – arhitektura i dizajn 1899–1936 (Pokrajinski muzej Celje, 1997; Moderna galerija Rijeka, 1998 in MUO 1999), Raoul Goldoni – Oblici u staklu (MUO, 2008). Številne projekte je izvedla v soavtorstvu, med drugim razstavo Art deco u Hrvatskoj (MUO, 2010). Jasna Galjer je avtorica knjig: Likovna kritika u Hrvatskoj 1868-1951 (2000), Dizajn pedesetih u Hrvatskoj : od utopije do stvarnosti (2004), Expo 58  i jugoslavenski paviljon Vjenceslava Richtera (2009) in Arsovski (2010). Leta 2009 je prejela najvišjo državno nagrado Republike Hrvaške za znanost.

Če želite dodati svoj komentar, vas prosimo, da se registrirate. Hvala.