Dogodki

Res Publica M

Intervencija na mirujočem gradbišču ob Masarykovi cesti, Ljubljana

28.01.2015

S projektom Res Publica M (2014/15) na primeru mirujočega gradbišča ob Masarykovi cesti v Ljubljani želi Kud Obrat (Stefan Doepner, Urška Jurman, Polonca Lovšin, Apolonija Šušteršič)
izpostaviti problematiko mirujočih gradbišč, zlasti krčenja oziroma prisvajanja in degradiranja javnega prostora v obliki mirujočih gradbišč, ki se lahko razpotegnejo v nedoločen čas.

Mirujoča gradbišča okupirajo in degradirajo mestni prostor, kvarijo kvaliteto bivanja in mestnega prostora, pogosto pa tudi ogrožajo varnost ljudi, okoliških stavb in javne infrastrukture. Utečena praksa mirujočih gradbišč je simptom neodgovornega odnosa do prostora, v mnogih primerih pa tudi simptom neoliberalne urbane politike, ki sledi maksimi profita in ne maksimi večanja kvalitete življenja prebivalcev.

Že vsaj dvajset let ograjeno zemljišče ob Masarykovi, nasproti glavne železniške postaje, je v večinski lasti Mestne občine Ljubljana, majhen del pa v lasti gradbenega podjetja Energoplan. V zadnjih dveh desetletjih je bilo zemljišče namenjeno več arhitekturno urbanističnim projektom, ki se iz različnih razlogov niso uresničili. Eden zadnjih razlogov je bil pok pregretega nepremičninskega balona. Investicije so obmirovale. Zemljišče pa je še vedno ograjeno, kot da bi bilo gradbišče.

Po Zakonu o graditvi objektov je gradbišče »zemljišče ali objekt, na katerem se izvaja gradnja in zemljišče ob tem zemljišču oziroma objektu, ki je potrebno za opravljanje del, ki so v zvezi z gradnjo«. Zadnja dela na tej lokaciji so potekala pred desetimi leti, ko je Energoplan gradil stanovanjske bloke ob sosednji Kotnikovi ulici. Isti investitor je na ograjenem zemljišču ob Masarykovi predvideval zgraditi poslovni objekt, za katerega pa ni pridobil gradbenega dovoljenja. Ograje, ki so danes prikladne oglaševalske površine, so ostale.

Primer mirujočega gradbišča ob Masarykovi cesti odpira niz vprašanj, ki veljajo tudi za številna podobna zemljišča v mestu:
– Kako je mogoče, da so zemljišča ograjena v primeru, ko se gradnja sploh ne začne in gradbeno dovoljenje propade ali pa sploh še ni bilo pridobljeno?
– Koliko časa ima lahko zemljišče status gradbišča v primeru, da gradnja obstane?
– Če ograjeno zemljišče v javni lasti dejansko nima statusa gradbišča, zakaj ni dano v ponovno javno rabo, če drugega ne, za začasno rabo prostora?
– Kaj bi lahko mestna uprava naredila v primeru, ko gre za zasebno lastništvo tovrstnih zemljišč?
– Kako spremeniti zakonodajo, da praksa dolgo mirujočih gradbišč ne bi bila več mogoča?
– Kako udejaniti pojmovanje urbanosti kot heterogenosti in pluralnosti prostorskih, družbenih, kulturnih, estetskih in bivanjskih praks ter sprejemanje pomena aktivnejše vloge javnosti pri razvoju, načrtovanju, oblikovanju in upravljanju mestnega prostora, da se redki primeri začasne rabe prostora na mirujočih gradbiščih ne bi zadovoljili zgolj z začasnimi parkirišči; in da primer, kot je skupnostni vrt Onkraj gradbišča, ki smo ga iniciirali leta 2010 na mirujočem gradbišču ob Resljevi cesti, ne bi bil izjama, ki potrjuje pravilo?

Več o projektu najdete tu.

Projekt je podprla MOL – Oddelek za kulturo.
Za strokovno podporo se zahvaljujemo Mreži za prostor.

Če želite dodati svoj komentar, vas prosimo, da se registrirate. Hvala.