Dogodki

Stoletje plakata

Plakat 20. stoletja na Slovenskem

Muzej za arhitekturo in oblikovanje, Fužinski grad, Ljubljana

18.6.2015 ob 20:00

Razstava Stoletje plakata zajema pregled plakata kot množičnega medija vidnih sporočil in poudarjene naloge grafičnega oblikovanja v 20. stoletju na Slovenskem. Na razstavi je predstavljeno okoli 200 plakatov več kot 80 avtorjev. Večji del gradiva prihaja iz zbirk MAO, nekaj pa tudi iz slovenskih knjižnic, muzejev, državnih arhivov in zasebnih zbirk.

Ustvarjanju modernega plakata, ki je kot kombinacija podob in besedila vzpostavil nove načine vidnega sporočanja že v 19. stoletju, so se v našem prostoru na začetku 20. stoletja prvič pridružili že izobraženi slikarji ali arhitekti, kot so Janez Jager, Rihard Jakopič, Gvidon Birolla, Ivan Vavpotič, Maksim Gaspari in Saša Šantel. Med obema vojnama se je prvič izraziteje manifestirala tipološka raznolikost plakatov – razširili so se predvsem tržni plakati, turistični plakati, povečala se je tudi njihova vloga na področju kulture z avtorji Jankom Omahnom, Domicijanom Serajnikom, Petrom Kocjančičem, Janezom Trpinom, Gojmirjem Antonom Kosom.
Razvoj slovenskega plakata je leta 1941 prekinila druga svetovna vojna. Slovenski plakat v vojnem obdobju tvorijo plakati narodnoosvobodilnega boja in plakati kolaboracijskih domobranskih formacij. Narodnoosvobodilni partizanski plakat je izšel iz samega narodnoosvobodilnega boja in je bil tesno povezan s kulturnim delovanjem v partizanih. Kot tak je tudi v svetovnem merilu edinstven primer množično razširjenega angažiranega ilegalnega tiska.

Prva leta po osvoboditvi je bila oblikovna dikcija plakatov zavezana socialističnemu realizmu. Radikalnejše spremembe v smislu sodobnejše oblikovne govorice so se zgodile šele v petdesetih letih 20. stoletja z nastopom prve povojne generacije arhitektov (Uroš Vagaja, Grega Košak, Majda Dobravec, Jože Brumen  …), ki so se pod vplivom arhitekta Edvarda Ravnikarja začeli aktivno ukvarjati s sodobnimi pristopi k oblikovanju dovršene in učinkovite plakatne govorice. To je bila prva generacija grafičnih oblikovalcev, ki je v slovenskem prostoru uveljavila modernizem v grafičnem oblikovanju.

Na prehodu iz šestdesetih v sedemdeseta leta so na oblikovalsko prizorišče stopale nove generacije oblikovalcev, ki so prihajali z ljubljanske šole za arhitekturo  ali pa so se vračali s šolanja v tujini, kjer so se izobraževali tako na Zahodu (Benetke, Milano) kot na Vzhodu (Varšava). Vidnejši predstavniki so Peter Skalar, Janez Suhadolc, Judita Skalar, Oskar Kogoj, Tomaž Kržišnik in Matjaž Vipotnik. Sledili so jim oblikovalci Jani Bavčer, Nino Kovačević, Miljenko Licul, Ranko Novak in drugi. Med naštetimi so nekateri pod vplivom sočasne postmodernistične paradigme razvijali novo izraznost, ki je vodila v večpomenskost in večjo odprtost za interpretacije.

Sodobna plakatna govorica se je nemoteno razvijala v obdobju socializma, ko smo lahko sledili sodobnim grafičnooblikovalskim smernicam ali pa smo jih celo vzpostavljali, kar še posebej velja za plakate Matjaža Vipotnika in skupino Novi kolektivizem v osemdesetih letih.

V drugi polovici 20. stoletja se je plakat na eni strani vzpostavil kot pomemben afirmativni medij nove oblasti. Na drugi strani pa so se od petdesetih let naprej dokaj nemoteno razvijale in množično razširile vse ostale plakatne zvrsti: tržni, turistični, športni, ekološki, predvsem pa kulturni (filmski, razstavni, glasbeni, gledališki) plakati. V sedemdesetih se je resemantizacija partijske znakovnosti začela prav na političnih (kongresnih) plakatih. Ko pa so se ekonomske in politične razmere na začetku osemdesetih let zaostrile, je to vsebinsko radikalneje odmevalo tudi na kulturnih plakatih, kjer so bila močna politična sporočila skrita za prikrito simboliko (gledališki in razstavni plakati), pa tudi na drugih (glasbeni plakati), ki so prevzeli in se popolnoma identificirali z jezikom in dikcijo oblasti. To so s svojim retroprincipom, uresničenim skozi recikliranje in montažo, pri čemer so računali na učinkovitost presenečenja, najradikalneje izvedli oblikovalci Novega kolektivizma na plakatu za dan mladosti leta 1987.

V kontekstu grafičnega oblikovanja se vloga plakata v slovenskem prostoru v 20. stoletju, ki ga zaradi množične rabe plakata na vseh področjih družbenega dogajanja lahko označimo kot stoletje plakata, kaže kot izjemno pomembna, v določenih trenutkih tudi prelomna; predvsem pa se je plakat v teku preteklega stoletja vzpostavil kot medij z lastnimi zakonitostmi, katerega propagandna moč, ne glede na zvrst in dosegljivost v javnem prostoru, je imela tudi nezanemarljiv vpliv na družbene spremembe.

Kustosinja: dr. Cvetka Požar

Če želite dodati svoj komentar, vas prosimo, da se registrirate. Hvala.