Novice

Ravnikarjeva linija in Trg republike

Odziv na okroglo mizo ob razstavi Ravnikarjeva linija

Marko Apih, arhitekt

17.11.2017

Na okrogli mizi o načrtovanju Trga republike in 40-letnici začetka gradnje Cankarjevega doma je tesni sodelavec arhitekta Edvarda Ravnikarja z anekdoto ponazoril profesorjevo vodilo pri načrtovanju tega reprezentančnega kompleksa.

Zaradi finančnih in drugih razlogov se je realizacija projekta razvlekla v poldrugo desetletje. Spremenjenim okoliščinam je moralo slediti tudi projektiranje. Dominantni stolpnici sta bili zamišljeni višji in povsem simetrični. Po nekaj letih zastoja gradnje so ju zaključili približno na polovici predvidene višine. Za »popravek« kompozicije in po novem premisleku o prilagoditvi vizure topografiji krajine v ozadju, jima je arhitekt na vrhu dodal »kapi«, ki se od prvotne zasnove razlikujeta – sta namerno asimetrični.

Pripoved o Ravnikarjevi utemeljitvi asimetričnih nadzidav stolpnic nam odkriva njegov ustvarjalni proces – nenehno brušenje koncepta (»prevrednotenje zasnove«). Utemeljitev povzemam po spominu: … »popolne simetrije pravzaprav ni v živi naravi … tudi v postavitvi šahovskih figur je ni … kraljica in kralj nista enaka« …

Pripoved osvetljuje njegovo metodo projektiranja oziroma ustvarjalni proces. Ravnikar še med gradnjo favorizira evolucijo zamišljenih form pred »zamrznitvijo« izhodiščne ideje; dopušča metamorfozo izhodiščnih postavk.

Sklepal bi, da bi se njegovega načina dela »nalezli« tudi sodelujoči pri obnovi ploščadi Trga republike. Toliko bolj, ker je od zasnove do obnove minilo 50 let in je bil medtem spremenjen še simbolni pomen kompleksa. A ne, v primerjavi z opisanim pristopom avtorja je konzervacija izbrane rešitve dejansko »papežka«; vizijo spravi v »časovno kapsulo«. Ortodoksna obnova ne upošteva evolucije, za povrh pa ni niti dosledno izvedena; Ravnikar sigurno ni načrtoval talne točkovne osvetljave, uporabo sintetičnih fugirnih/tesnilnih mas v stiku z granitom in končno rešitev videl v vpadljivo prazni ploščadi. Iz njegovih risb javnih zunanjih površin je razvidno, da jih je namenil polivalentni rabi, prepletu vsebin, ki privabljajo prebivalce. Obnova TR pa, kakršna je, je po eni strani filistrsko previdna, po drugi, v podrobnostih, pa kompromisarska – konceptualno ni čista. Mentaliteta konzerviranja »po defaultu«, karkoli se že po njem zgodi, je v opreki z Ravnikarjevim pristopom. Ne verjamem, da bi bil on sam zadovoljen s sedanjim stanjem.

Ta mentaliteta je prizadela funkcionalne posege na trgu, ki so se zgodili pred začetkom obnove. Parlament je s ploščadi videti kot z odra; »ON«, reprezentant zakonodajne oblasti zgleda, kot bi sedel v parterju na priklopnem sedežu. Ta disonanca je najpomembnejši motiv za bolj ambiciozno obnovo.

Konkretno: ob razglasitvi neodvisnosti so parlament v osi čez cesto povezali s protokolarno pisto z jamborjem in novo zastavo samostojne države. Oblikovno ji ni bilo kaj očitati. Vzpostavljala je vizualno in funkcionalno razmerje parlamenta s kompleksom trga in oba simbolno povezala. A je bila v obnovi zradirana, nadomeščena le s kamnitim tlakom čez cesto. Zastava zdaj ždi za robom ploščadi in je prava karikatura državnega simbola.

Tudi z razsvetljavo neposredne okolice je opaziti neodločno zadržanost. Unikatne kandelabre ob robu trga s pogledom s Šubičeve zajamemo hkrati s standardnimi »peclji« ulične razsvetlave. Prostor pa je vendarle povezan, celovit, in bi si z obrobjem vred zaslužil pozorno obravnavo, mar ne? S tem se najbrž nihče ni ukvarjal, da ne bi »oskrunil« avtorskega dela arhitekta, čeprav bi ga samo prijazno tangiral. Posebna osvetlitev bi prispevala k integraciji parlamenta s TR. Tudi zato, ker je ni, obnovljena ploščad zgleda nedokončana, je torzo.

Anekdota o prilagodljivem pristopu k projektiranju, razpotegnjenem v času pove, da bi se častitemu profesorju mnogo bolj približali s pogumno nadgradnjo njegovega dela, kot z ziheraško »zamrznitvijo« pol stoletja starega koncepta v zgodovino.

Če želite dodati svoj komentar, vas prosimo, da se registrirate. Hvala.