Novice

Sylvia

CIE Artara - Multimedijska pop opera o Sylvii Plath

Maša Ogrin

19.10.2021

Predstava Sylvia je včeraj na odru Gallusove dvorane Cankarjevega doma vzplamtevala kot reinterpretacija devetih performerk in performerja, ki so preigravali Sylvijino življenje ob sublimni spremljavi avtorske glasbe.

Odzven življenja ene največjih ameriških pesnic 20. stoletja, ne vsebuje originalnih avtoričinih besedil, razen zaključnega citata, ki deluje kot protiutež in po mnenju avtorjev izraža svojstven upor.

Spomine oz. aluzije na njeno življenje je v izrazito pesniškem jeziku ustvarjalec Fabrice Murgia prelil v tako imenovano multimedijsko “pop-opero”, ki s prepletanjem treh planov — videa, odrske postavitve in avtorske interpretacije ustvarjalcev — preigrava večplastnost bivanja. Posnetki “close-upi” obrazov na odru predstavo vlečejo ven iz sodobno uporabljene scenografije ameriških 50-tih in jo dokončno aktualizirajo v avtorski interpretaciji ustvarjalcev.

Ravno ta slika v odrskem okviru vsakič druge dvorane, z drugim občinstvom, v drugem mestu, zares poustvari občutje ob branju (Sylvijine) poezije, ko je gledalec hkrati zelo blizu detajlu — izrečene, zapisane ali odigrane — brezčasne geste in hkrati ujeti v soodvisnost s svojim življenjem tukaj in zdaj.

S preigravanjem kadrov, mešanjem mehkih posnetkov obrazov igralk in hkrati živim, divjim odrskim gibom teles na odru, umeščenih v realni prostor, ob glasbeni interpretaciji oblikuje gledališko silhueto pesničinega sveta. Ko se telo igralke sprehodi skozi prostor, izgine za vrati, kamera pa od blizu pokaže luknjo v tleh za njimi in roko, ki seže pod ladijski pod po skrito škatlico cigaret, aludira na avtoričin način pisanja, kjer se skozi artikulirane, popredmetene vtise njenega resničnega življenja kažejo doživljanja in hipokrizije — bežanja — slehernika, ujetega v boj z notranjo bolečino.

Zgodovina/zdravstvo njeno stanje označi z  “bi-polarno motnjo”, predstava pa stanje skozi izjemno strukturiran in usklajen gledališko-vizualni jezik opisuje kot ustvarjalno, možno, poetično. S hkratno uporabo senzorialnih ojačevalcev — luči, zvoka in gibljivega prostora — prikazuje kako je senizibilna pesniška duša sposobna občutiti mnogo nasprotujočih si intenzivnih čustev ob istem času.

Predstave, ki motnje oz. deviacije postavijo v kontekst družbene relevantnosti, bi morale biti še bolj zaželene, oglaševane in gledane, saj omogočijo kritičen pogled na družbene ureditve, ki skušajo siloma zdraviti, kar je toliko nenavadno, da presega omejeno razumevanje večine. Razvoj njene motnje je ob vpogledu v njeno otroštvo logičen, vendar se v uprizoritvi tega dela njene biografije komaj dotaknejo. Na tem mestu predstava izgubi priložnost, da bi poglobila razumevanje kompleksne pesničine osebnosti ter jo počlovečila.

Morda ravno na račun tehnično zahtevne izvedbe predstava raje gradi na “šovu” in na nadaljnjem ustvarjanju mita o Sylvii (in ne želi govoriti o resnični Sylvii). V predstavi niso bila uporabljena pesničina avtorska besedila, ustvarjalci so lahko delali le z odzvenom njenih misli, dnevnikov in pesmi v kontekstu njihovih življenj.

Zgodbo na odru pripoveduje devet žensk različnih kulturnih in jezikovnih ozadij, skozi to postavitev je lepo nakazana možnost, da je vsaka od nas Sylvia. Edini moški v predstavi, ki je kvazi naključno izbran iz občinstva zapolni vlogo moža Teda Hugesa. Ta gledališka poteza ustvarjalca Fabrica Murgie ima na ženske gledalke najverjenteje intenziven učinek (in je morda povezana z odzvenom Sylviinih besedil v kasnejših feminističnih gibanjih). Subverzivno namreč poseže v prevpraševanje avtonomije moške volje, hkrati pa deluje kot tolažba za čas (ameriške) patriarhalne povojne družbe, ki je v pesničino življenje vnesla toliko trpkosti. V resnici je v resnici vseeno, kdo ta moški je.

Sylviina sentimentalna melodrama se odvija v njeni notranjosti, moški je marioneta z masko, vsakič znova usmerjan od druge Sylvie. V lomu med hrepenenjem po ustrezajoči družbeni vlogi matere in gospodinje, in izrazito željo po samouveljavitvi in ustvarjanju, se kali njena poezija in morda ravno zaradi te supresije dosega takšno večplastnost in kvaliteto. Ujetost v frakcijo — med slabo družbeno podučenostjo o pomembnosti medosebne komunikacije in kot rešilno bilko ponujeni predpis “klasičnih” vzorcev delitve družbenih vlog — senzibilno in inteligentno pesnico, žensko, pripelje do družbeno pripete in realne norosti.

Klasicizem je beseda, ki se skozi predstavo večkrat sliši in ponovi, a v različnih kontekstih tudi odzveni.

Če je začetek predstave zlagoma intimen in smo ob pojemajoči svetlobi v dvorani, ob lahkotnem gibanju figur na odru neprislino vtkani v osebni prostor Sylviinega stanovanja — kjer mimogrede ob začetku predstave doživimo pravzaprav njen osebni konec, je zaključek pompozen, dramatičen — odrska postavitev z raztrganim platnom in zadaj poveličani pripovedovalec originalnih besedil — nakaže vstajenje Sylvie mita.

Po aplavzu se vrnemo v svet, kjer prižig vžigalice pomeni vžig – ogenj – življenje, ali kot na svoj grob dvoumno vnaprej zapiše Sylvia: “Even amidst fierce flames the golden lotus can be planted.”

Uprizoritev: Fabrice Murgia
Glasba: An Pierlé, Koen Gisen, Hendrik Lasure & Casper Van De Velde
Vodja fotografije: Juliette Van Dormae
Asistent kamere: Takeiki Flon
Asistent uprizoritve: Justine Lequette
Asistent gostovanja: Maxime Glaude
Asistent uprizoritve pripravnik: Shana Lellouch
Ustvarjalec videa in svetlobe / tehnični režiser Artara: Giacinto Caponio
Asistent ustvarjalca / režiserja videa: Dimitri Petrovic
Kostumografija: Marie-Hélène Balau
Scenografija: Rudy Sabounghi
Asistent scenografije: Julien Soulier
Dekoracije: Aurélie Borremans
Asistentka dekoracij: Valérie Perin
Dekoracije odra: Léa Pelletier & Sophie Hazebrouck
Asistentka dramaturgije: Cécile Michel
Zasnova dekorja in kostumov: Ateliers du Théâtre National Wallonie-Bruxelles

Sodelujejo: Valérie Bauchau, Clara Bonnet, George Cizeron, Vanessa Compagnucci, Vinora Epp, Léone François, Magali Pinglaut, Ariane Rousseau, Scarlet Tummers

Vodja produkcije: Hugues Girard
Umetnica svetlobe: Emily Brassier
Umetnik zvoka: Bob Hermans
Oder: Marc Defrise, Aurélie Perret, Olivier Vincent
Filmska kamera: Juliette Van Dormael / na gostovanju Aurelie Leporcq
Prevod dramatizacije: Nives Koši

Fotografije v prispevku: Hubert Amiel

Če želite dodati svoj komentar, vas prosimo, da se registrirate. Hvala.