info akcije magazine id mail english
NoviceFotoNapovednikBranjeLinkiArhiv novic
15. 5. 2003

Sublimacija družbe

Anton Žižek
1. pristop od spodaj navzgor ali biološki aspekt

Ekosistem, džungla. Ko sistem preučuješ, ga raziskuješ s pristopom od zgoraj navzdol, začneš z ekosistemom kot celoto in ga nato razgrajuješ v končne enote - živali in rastline. To je metoda, ki jo je znanost uporabljala 400 let in se imenuje analiza oz. analitični pristop od zgoraj navzdol. Problem je v tem, da mnoge lastnosti in značilnosti ekosistema izvirajo iz interakcij med živalmi - naprimer interakcij med plenilci in plenom ali paraziti in gostitelji ali simbionti. Vendar ko stvari razgradiš in jih ločiš, so prve stvari, ki jih izgubiš, ravno te interakcije. Prideš do končnih enot, vendar so te med seboj ločene. V ekosistemu, družbi ali kateremukoli drugemu sistemu je mnogo lastnosti sinergičnih, in to pomeni, da so več kot zgolj vsota vseh delov. Ko analiziraš, končaš pri skupini enot, ko pa jih ponovno združiš, je po definiciji izgubljeno vse, kar je več kot zgolj vsota vseh delov. Da bi torej dopolnili analizo, potrebujemo sintezo in ravno s stem se ukvarja umetno življenje. V umetnem življenju ne analiziraš ekosistema, temveč ga sintetiziraš. Začneš z več populacijami virtualnih živali znotraj virtualnega okolja, nato pa med njimi sprožiš interakcije. Začneš pri dnu, z živalmi in rastlinami, in gradiš navzgor. Drug primer bi lahko bila jata ptic ali kolonija insektov. V tovrstnih skupinah je cela kolonija na nek način inteligentna, nastane skupna inteligenca, inteligenca v roju. Celotna kolonija deluje kot računalnik. Eden od mravljincev najde hrano in prav kmalu so tam še drugi, kot da bi obstajala nekakšna skupna inteligenca ali zavest. Ali naprimer ptiči. Obstaja le nekaj osnovnih pravil, kako leteti v jati.: vzdržuješ enako hitrost kot sosed; če si mu preblizu, se odmakni. če si mu predaleč, se mu približaj. In če se držiš teh nekaj pravil, boš dobil obnašanje in eleganco dejanskih jat - se pravi več kot zgolj vsoto vseh delov, več kot zgolj vsoto ptiv.

2. agregatno stanje ali sociološki aspekt

Vojna je turbulentno, kaotično stanje človeštva. Prvi, ki je omenjena znanstvena razmišljanja vnesel v družbene vede, je bil Arthur Iberall v sedemdesetih letih. Njegova temeljna ideja je zelo zanimiva - dotika se namreč zaznavanja zgodovine človeštva. Naša sodobna družba je nagnjena k temu, da razume človeško zgodovino kot plezanje po lestvi napredka. Najprej so živeli lovci in nabiralci; potem so odkrili kmetijstvo, in tako so se premaknili za korak navzgor; potem so v Mezopotamiji odkrili državo, in spet smo se premaknili navzgor; potem je država postala demokratična, in še vedno smo se premikali po lestvi navzgor. Nove ideje pa govorijo o tem, da se človeštvo ne vzpenja po nikakršnih lestvah napredka, temveč se premika horizintalno in raziskuje različna področja. Nova znanost si človeštvo predstavlja v treh različnih agregatnih stanjih: tekočem, plinastem in trdnem. Ko so živeli lovci in nabiralci - in človeštvo je na tak način živelo kar dolgo - smo bili kot plin ali vodna para. Obstajale so majhne skupine lovcev in nabiralcev - kakšnih petdeset jih je bilo v skupini - in med seboj niso imeli veliko stikov. Živeli so 75 km drug od drugega, človek pa lahko na dan prehodi kakih 25 km. In četudi so v enem dnevu prehodili 25 km, so bili še vedno daleč stran od ostalih združb. Hoditi bi morali tri dni, da bi do njih prišli. Plemena lovcev in nabiralcev so med seboj interaktirala, vendar zelo poredkoma. Bila so kot plin. Ko pa so odkrili kmetijstvo,. in se ustalili, si postali bolj podobni tekočini - kot bazen vode, ki stoji na določenem mestu. Z odkritjem države pa so se kristalizirali - vse je postalo pravilno, tako kot kristali. Gradile so se piramide. Država je vse urejala s pravili in vse delila v mreže, rešetke, kakršne so naprimer mreže ulic in drugi pravilni vzorci.
Pomembno je, da ne zanikamo tega, kar danes počnejo Pigmejci ali druga lovsko-nabiralna plemena, saj imajo znanja, ki smo jih mi že zdavnaj izgubili. V tem trenutku bi bilo dobro, če bi se malo "utekočinili", ker smo postali preveč trdni, preveč kristalni. Morda potrebujemo bolj tekočo, fleksibilno organizacijo človeške družbe. In to ne bi bilo sestopanje po lestvi, temveč preprosto prehod na drugo področje na isti ravnini.

3. mrežje ali ekonomski aspekt

Potrošniško kulturo so izumile velike korporacije, ne pa mala podjetja in proizvajalci. Vojna »kol« se je odvijala med Coca-colo in Pepsicolo, hamburgerska vojna pa med Burgerkingom in McDonaldsom. To so velikanske korporacije, ki proizvajajo potrošniško vizijo.
Potrebujemo novo pot, da bi prekinili s preteklostjo. S pomočjo računalniških simulacij so dokazali, da bi mrežja (meshworks), v katerih se ljudje med seboj tesno povezujejo, prepletajo, nekako spajajo in dopolnjujejo, lahko uspešno tekmovala z velikimi korporacijami, saj bi bila naprimer mrežja proizvajalcev lahko enako ekonomsko uspešna kot velike korporacije. Se veda se ne bo eno majhno podjetje zoperstavilo gigantu, temveč bo cel roj malih proizvajalcev tekmoval s korporacijo. To bo še dolgotrajna bitka, ker smo že preveč v potrošniški družbi, ker nas že preveč obvladujejo velike korporacije. To je proces, ki bi lahko trajal tudi 50 do 100 let.

V preteklem tisočletju je vedno obstajal tretji svet svojega časa, kjer so obstajala mrežja. Pred 900 leti naprimer, ko so bile Benetke še vedno vključene v okvir Bizantinskega imperija, ko je bil center sveta Konstantinopel, so bile Benetke tretji svet. In v Benetkah so obstajala mrežja malih podjetnikov. In potem so Benetke s Firencami, Milanom in Genovo postale središče evropske ekonomije. V tistem času je bil London tretji svet za Benetke. Mrežja malih proizvajalcev v Londonu so začela uspešno tekmovati z velikimi podjetji v Benetkah in firencah, in tako je središče postal London. Takrat so bili NY, Filadelfija in Boston s svojimi malimi proizvajalci tretji svet za Anglijo. Problem tretjega sveta je v tem, da poskušajo prvi svet samo posnemati. Toda to jim ne bo nikoli uspelo, ker premočno zaostajajo. Morali bi se malo posvetiti zgodovini, da bi videli, kaj se je v zgodovini že zgodilo.

4. fluidnost ali jezikoslovni aspekt

Jezikoslovje Chomskega ali Sassura se začne pri vrhu in pravi, da je jezik sistem, ob tem pa pozablja, da je jezik pravzaprav fluidna svar. Začeli so z razmišljanji, da je jezik sinhrona struktura, mentalna struktura - slovnica, ki se ne spreminja. Toda če raziskujete jezike skozi zgodovino, boste ugotovili, da so se nenehno spreminjali. Pred 500 leti so jeziki obstajali v mnogo bolj fluidnem stanju. In potem so se nenadoma začeli pojavljati standardizirani jeziki. Toskanski jezik je postal standardzirana italjanščina, kastiljščina je postala standardizirana španščina, pariški jezik je postal standardizirana francoščina... Pred 500 leti sta se italijanščina in angčeščina neprestano spreminjali: obstajala so različna narečja in nekoliko različna slovnična pravila. Jeziki so se kar naprej spreminjali. Nato so se vlade teh neprestanih sprememb prestrašile in se odločile, da zadevo uredijo - jezike so hotele utrditi. In dejansko jim je to do neke mere uspelo. Standardizirana angleščina in italijanščina sta se v zadnjih 200 letih zelo malo spremenili. Nato pa se je v 19. in 20. stoletju pojavilo jezikoslovje. Saussare se je v šoli učil standardizirane francoščine, Chomsky pa standardizirane angleščine - oba sta zamenjala umetno trdnost teh dveh umetnih jezikov za jezik sam. Zato sta ga tudi razumela kot večno stvar, ki se ne spreminja. Novo jezikoslovje bi torej moralo pri proučevanju uporabljati pristop od spodaj navzgor. Začetek bi lahko predstavljala populacija virtualnih človeških bitij. V eksperimentih umetnega življenja je vedno navzoča začetna populacija živali, znotraj te populacije pa dva pretoka - pretok genov in pretok mesa v prehranjevalni verigi. Ena živalska vrsta je druge in spet druge jedo njo - meso tako vedno kroži naokoli. Za jezikoslovni eksperiment od spodaj navzgor bi morali dodati še dva pretoka. Prvi bi bil pretok memov. Memi so vedenjski vzorci, ki se prenašajo skozi generacije z imitacijami - primer memov so naprimer pesmi ptičev, ki jih ptice pridobijo druga od druge, pa tudi sami imamo meme - recimo mem za modo. Drugi pretok pa je pretok norm, to pa so vzorci, ki jih ne prenašamo s posnemanjem, temveč z neprestanim ponavljanjjem. Sem sodi zvočna podoba jezika. Vsi vedno pričakujejo, da stvari naglašamo pravilno - ko govorim, ne posnemam zvokov angleškega jezika, ampak jih ponavljam. Cela ideja jezikoslovnega ekperimenta je torej uresničljiva s populacijo virtualnih človeških bitij, ki niso nujno spektakularno inteligentna in ne uživajo vzajemno v literaturi. To so lahko preprosti ljudje, recimo kmetje s preprostim, rutinskim načinom življenja.

Tonček Žižek
Ljubljana, oktober 2000

Povzeto po:
- Manuel De Landa: A thousand years of nonlinear history, Zone Books, 1997
- Karlo Pirc, Intervju z Manuelom De Lando, 1995

Manuel De Landa je pisec, filozof, multimedijski umetnik, režiser, rojen v Mexico Cityju in trenutno živi v NY.

 na vrh

Komentar
ime
email
naslov komentarja
vpisite niz iz  stolpca
 

Komentarji odražajo mnenja in stališča uporabnikov Trajekta. Možnost komentiranja je namenjena spodbujanju javne debate in odzivom na članke. Uredništvo si pridržuje pravico krajšanja komentarjev, ki presegajo 1000 znakov. Uredništvo si pridržuje pravico odstranitve komentarjev v primeru, da so žaljivi, spodbujajo kakršnokoli nestrpnost ali napeljujejo na kriminalna dejanja. Za vsebino komentarjev uredništvo ne odgovarja.
Manuel De Landa
A Thousand Years of nonlinear History

The article is an abstract of Manuel De Landa's book 'A Thousand Years of nonlinear History '. Manuel De Landa is a writer, philosopher, multimedia artist and a film director, who was born in Mexico City and lives in New York.
Zone / Swerve, 1997




na vrh