info akcije magazine id mail english
NoviceFotoNapovednikBranjeLinkiArhiv novic
1. 1. 2000

Konstrukcija legende

Matevž Čelik
Zadnje čase smo v časopisnih komentarjih zasledili kar nekaj držav, ki naj bi postale zgled Sloveniji in ena teh je bila tudi Finska. V primeru arhitekture je ta dežela prav gotovo lahko ena boljših vzornic. Pa s tem ne mislimo na posamezne izjemne zgradbe finskih arhitektov, temveč predvsem na organizirano nastopanje finskih arhitektov, ki v partnerstvu različnih ustanov in države skrbijo, da so pogoji za razvoj dobre arhitekture čim bolj idealni, finsko arhitekturo pa prodajajo po svetu kot nacionalni izdelek par excelence.

Finska arhitektura je danes pojem, ki ga v posebnih poglavjih obravnavajo arhitekturne enciklopedije in slovarji. Predstavlja poseben in razpoznaven korpus znotraj moderne svetovne arhitekture, o njej pa včasih krožijo že kar klišejske predstave. Za finsko arhitekturo velja, da je minimalistična in se posebej pozorno ukvarja z detajlom, najbolj pa jo odlikuje njena povezanost z naravo, kar ji še v največji meri daje nekaj posebej finskega. Finska arhitektura naj bi bila namreč neposredna projekcija finske pokrajine v urbano okolje.

Vendar finska arhitektura ne velja že od nekdaj za nekaj tako nedvoumno izjemnega. Knjiga, o kateri tu govorimo se ukvarja prav s tem dejstvom in raziskuje, kako si je finska arhitektura v mednarodnih krogih ustvarila mesto, ki se nam danes zdi tako samoumevno.

Ob prihodu na Finsko, kamor se je odpravila na podiplomski študij, je avtorica namreč ugotovila, da predstava o arhitekturi te dežele, ki si jo je ustvarila s prebiranjem in pregledovanjem arhitekturnega tiska in literature v precejšnji meri ne odgovarja vtisom, ki jih je doživela ob svojem prihodu v deželo jezer. To jo je vznemirilo do te mere, da se je odločila temeljiteje preveriti ozadje te "prevare".

Svoje delo gradi na spoznanju, da je danes uveljavljeni pojem finska arhitektura umetno ustvarjen konstrukt. V nadaljevanju pa raziskuje, s pomočjo česa se je ta konstrukt gradil. Nizozemski kritik Roemer van Toorn je v svojih zadnjih besedilih potegnil močne vzporednice med arhitekturo in propagando. Ta povezava nikakor ni nova, saj je kot vemo, CIAM že leta 1927 v La Sarazzu ugotovil, da je za nadaljni razvoj arhitekture bistvenega in dolgoročnega pomena vprašanje, kakšen bo vpliv arhitektov na javno mnenje. V La Sarrazu sicer ni bilo nobenega Finca, cilj CIAM-ove deklaracije pa je bil predvsem prepričati naročnike v prednosti moderne arhitekture. Vendar je morda prav zgodba o uveljavitvi sodobne finske arhitekture po vojni eden najboljših primerov skrbno načrtovanih akcij, ki izkoriščajo moč medijev z namenom ustvariti v javnosti točno določeno podobo arhitekture. V pričujočem delu izvemo, kako so podobe arhitekture, ki so jih Finci pošiljali v svet, sčasoma postale samoumevna resnica.

Ob pregledovanju monografskih izdaj o svetovni arhitekturi je avtorica ugotovila, da le te Finske do petdesetih let pravzaprav ne poznajo. Znani kritik Henry Russell Hitchcock je v svojem delu Architecture of Nineteenth and Twentieth century (1958) celo pisal o "švedski eleganci in spretnosti", ki naj bi jo bilo čutiti v delih Eliela Saarinena. V letih, ki so sledila pa je zastopanost Fincev v različnih publikacijah pričela opazno naraščati. Nenadoma so se v strokovnih pregledih sodobne arhitekture pričeli pojavljati odstavki in besedila, ki so se posebej ukvarjala s finsko arhitekturo. Znameniti Penguinov Dictionary of Architecture še v izdaji iz leta 1966 Finske sploh ni omenjal, leta 1975 pa ji je Pevsner posvetil že celo poglavje. Vse to se je stopnjevalo do besedil, ki o Fincih govorijo kot o enem vodilnih narodov na področju arhitekture.

V nadaljevanju knige izvemo, da je zgodba o prodoru finske arhitekture neposredno povezana s Muzejem finske arhitekture (MFA) in njegovim legendarnim direktorjem Kyöstijem Ålanderjem, ki je bil v muzeju vse od ustanovitve, potem pa ga je dvajset let, vse do svoje smrti leta 1975 tudi vodil. Leta 1949 ustanovljeni muzej je eden prvih muzejev na svetu, posvečenih izključno arhitekturi. Ustanovili so ga predvsem z namenom napraviti finsko arhitekturo mednarodno prepoznavno. Ob ustanovitvi zanjo po svetu marsikje še niso slišali. V 1950-ih in 1960-ih je MFA pripravil večje število potujočih razstav, ki jih je odposlal v vsaj 25 evropskih pa tudi svetovnih mest. Razstave so ponujale primerno gradivo piscem člankov, ki so izšli v vodilnih arhitekturnih revijah tistega časa. Nekatere publikacije so ob priliki razstav finski arhitekturi posvetile tudi cele številke.

Izjemno pomembno je, da je delovanje muzeja in produkcijo razstav izdatno financirala tudi finska država, predvsem Ministrstvo za šolstvo. Ta je hitro ugotovila, da razstave predstavljajo poceni in učinkovit način promocije Finske in njenega gospodarstva. Čeferinova navaja osupljiv podatek o 600 slikah finske arhitekture in pokrajine, ki so bile objavljene v japonskem tisku ob priliki razstave v Tokiju leta 1967.

V delovanje muzeja je bila že od vsega začetka vpletena Zveza finskih arhitektov (SAFA), ki obstaja že od konca 19. stoletja. Muzej je bil sprva, leta 1949, fotografski arhiv SAFA-e. Ko pa je bil leta 1956 ustanovljen, je zacel delovati vedno bolj neodvisno od SAFA in v 60. letih z njo celo prišel v konflikt. Tako je bila že od ustanovitve v delovanje muzeja vključena širša javnost, na ta način pa si je muzej pridobil status ne zgolj strogo specializirane strokovne ustanove in je bil upravičen do več sredstev od države.

V knjigi se seznanimo tudi s selekcijskimi postopki in pravili, ki jih je MFA uporabljal pri sestavljanju razstav. Izvemo, da je dela za razstave vedno izbrala žirija, ki sta jo določila MFA in SAFA. Žirija je udeležence vedno najprej javno objavila. Šele potem se je pričelo podrobnejše oblikovanje razstave. Na večini razstav je seveda blestel Aalto, ki je bil tudi ljubljenec medijev, gostitelji razstav pa so pogosto želeli, da je prisoten na otvoritvah. Aalto tako za razliko od svojih svetovnih sodobnikov in drugih velikih modernistov še danes velja za finskega arhitekta. Za Le Corbusiera, na primer, nikoli ne bi mogli trditi, da je švicarski ali francoski arhitekt.

Constructing a Legend na finskem primeru temeljito proučuje odnos med moderno arhitekturo in mediji. V času, ko po eni strani ugotavljamo, da je tudi arhitektura medij, po drugi pa, da ima tudi struktura medijskega prostora svojo arhitekturo, so zaključki, do katerih nas pripelje ta knjiga, toliko zanimivejši. V preostalih poglavjih knjige se lahko podrobneje seznanimo s tem, kakšne podobe Finske in njene arhitekture je MFA lansiral v mednarodno javnost. Ob tem avtorica še posebej izpostavi odločilen pomen fotografije. Ta je bila pravzaprav tisti medij, ki je omogočil, da si je arhitekturo na razstavah lahko ogledala kar najširša javnost.

V zadnjem delu knjige sledijo analize odzivov in razprav, ki so jih razstave sprožile v mednarodnem tisku. Neprestano ponavljanje opisov finske arhitekture v arhitekturnih medijih, ki mu lahko sledimo več kot štirideset let je resnično fenomen. Finski paviljon na Expu v Hannovru leta 2000 so kritiki opisovali podobno, kot so Britanski, Švicarski, Avstrijski, Jugoslovanski in Češki kritiki opisovali finsko arhitekturo približno štirideset let prej: kot izjemno sintezo iracionalne in intuitivne povezanosti z naravo ter racionalnega minimalističnega razumevanja materialov in detajla. Pričujoče delo se zato zaključuje z ugotovitvijo, da so opisi finske arhitekture z neprestanim recikliranjem postali več kot zgolj razmišljanja o dejanjskih zgradbah. Odražajo tudi arhitekturne razprave svojega časa, narodovo samopodobo, podobo Finske v tujini in razprave o finskem ter skandinavskem, o samem Aaltu in prevladujočem političnem ozračju v katerem so nastajale razstave.

Na koncu bomo seveda ugotovili, da je finska strategija nacionalne promocije skozi arhitekturo izjemno prepričljiva. Preden pa jo pograbimo in skušamo uporabiti kot recept, je dobro poznati tudi njene stranske učinke. Ti so bili konec koncev tisti, ki so vznemirili avtorico in jo pripravili do tega, da je napisala to knjigo. Tudi Finci sami so v 1970-ih pričeli bolj kritično gledati na svoje razstave, kjer je nastopala zgolj najboljša arhitektura. Pojavile so se zahteve po bolj kritičnem in bolj objektivnem pogledu, ki bi osvetlil dejansjsko stanje arhitekture na Finskem. S tem so se strinjali tudi v MFA, z opombo, da bi razstave v tujini kljub vsemu še vedno morale predstavljati najboljše, kar finska arhitektura lahko ponudi. In tega, predvsem zaradi učinkov dolgoletnega arhitekturnega marketinga, na Finskem danes ni malo.

 na vrh

Komentar
ime
email
naslov komentarja
vpisite niz iz  stolpca
 

radovedni taček
zlobna primerjava, 4.12. 2004, 17:00

Zgodba dokazuje preprosto resnico, da tudi za največjim dosežkom ponavadi stoji odločilni posameznik, kot je bil tu K. Alander. Tudi mi imamo že preko 20 let svoj AML, zgolj v preteklost (ene same osebnosti) zazrto in v lagoden spanec zasanjano institucijo. Spanca si ne da kratiti, zato je pravočasno ukinila prisotnost javnosti v svojem Strokovnem svetu.
Včasih so tiskarne ob izidu knjige posredovale "dolžnostne" izvode raznim naslovom, da so ti lahko kontrolirali sumljivost idej, ki bi lahko bili v njih; obenem pa tudi revijam za odziv. Ker tega, vsaj prvega, danes ni več: ali bi morda kar avtorica poslala en tak "dolžnostni" izvod na Fužine s prošnjo za tako recenzijo?
Zelo rad bi prebral razloge za tako veliko razliko med MoFA in AML!


Komentarji odražajo mnenja in stališča uporabnikov Trajekta. Možnost komentiranja je namenjena spodbujanju javne debate in odzivom na članke. Uredništvo si pridržuje pravico krajšanja komentarjev, ki presegajo 1000 znakov. Uredništvo si pridržuje pravico odstranitve komentarjev v primeru, da so žaljivi, spodbujajo kakršnokoli nestrpnost ali napeljujejo na kriminalna dejanja. Za vsebino komentarjev uredništvo ne odgovarja.
Constructing a Legend
The International Exhibitions of Finnish Architecture 1957-1967


Petra Čeferin
Suomalaisen Kirjallisuuden Seuran, Helsinki 2003, 198. str.


37.00 EUR



na vrh