info akcije magazine id mail english
NoviceFotoNapovednikBranjeLinkiArhiv novic
21. 12. 2007

Moderna arhitektura na Hrvaškem v 1930-ih

Breda Mihelič
Pri Školski knjigi v Zagrebu je izšla knjiga Moderna arhitektura u Hrvatskoj, prvi in najobsežnejši pregled hrvaške arhitekturne ustvarjalnosti v 30-tih letih prejšnjega stoletja. Knjiga je pomemben prispevek v korpus znanj o zgodovini moderne arhitekture ne le na Hrvaškem, pač pa na celotnem področju medvojne Jugoslavije. Knjiga je delo umetnostne zgodovinarke Darje Radović Mahečić, avtorice številnih člankov in razprav o ključnih poglavjih moderne hrvaške arhitekturne zgodovine, ki je zaradi svojega izjemno širokega poznavanja moderne arhitekture, dobro uveljavljena in priznana ne samo na Hrvaškem, pač pa tudi v znanstvenih krogih izven nje.

Kot v uvodu pojasnjuje avtorica, je knjiga zamišljena kot topografija moderne hrvaške arhitekture v obdobju med prvo in drugo svetovno vojno,to je v obdobju kreiranja hrvaške identitete, ko je arhitektura dosegla vrhunec in ustvarila dela, ki se lahko primerjajo z najboljšimi dosežki sodobne evropske arhitektonske kulture in uvrščajo v njeno avantgardo.

Zajetna knjiga, ki obsega 493 strani je sestavljena iz dveh delov, uvodne študije, v kateri avtorica obravnava razvojno pot hrvaške arhitekture od konca prve svetovne vojne pa do začetka druge v lokalnem kontekstu in v kontekstu sodobnega dogajanja v takratni Jugoslaviji in v Evropi in kataloga 100 najpomembnejših del hrvaške moderne arhitekture, v katerem avtorica predstavlja pomen moderne hrvaške arhitekture v odnosu do socialno in funkcionalno angažiranih programov in tudi v odnosu do regionalnih okolij od kontinentalne do primorske Hrvaške in centra Zagreba. Osnova za katalog je bil nacionalni register moderne arhitekture med 1926 in 1940, ki obsega različne arhitekturne naloge (javne prostore, najemniške, hiše, vile, šole, delavska naselja, bolnice....), in je rezultat petletnega dela zgodovinarjev, umetnostnih zgodovinarjev, arhitektov in drugih strokovnjakov na Institutu za povijest umjetnosti v Zagrebu.

Knjiga je zasnovana v skladu s priporočili DOCOMOMO in obsega identifikacijo, interpretacijo, revitalizacijo in promocijo moderne arhitekture, ki je zaznamovala umetnost 20 stoletja.

V uvodni študiji avtorica podaja pregled hrvaške moderne arhitekture od konca prve vojne naprej. Pojasnjuje, kako je po prvi vojni moderna arhitektura odigrala pomembno vlogo pri reševanji socialne problematike, po drugi strani pa je služila kot sredstvo za predstavitev nove države in je imela kot taka sorazmerno velik politični pomen. Novo ustanovljene Visoka tehniška šola in Tehniška fakulteta (1919), ter konkurenčni arhitektonski oddelek na Likovni akademiji v Zagrebu (1926) so bili ključnega pomena za afirmacijo moderne arhitekture in šolanje nove generacije hrvaških arhitektov. Zagreb je bil središče umetniškega in arhitekturnega življenja, kamor so se po vojni vračali že uveljavljeni hrvaški arhitekti (Antun Ulrich, Zlatko Neumann, Drago Ibler,Zdenko Strišič, Jurij Neidhardt, Ernest Weissmann idr.), ki so končali študije na tujih šolah (Dunaj, Dresden, Frankfurt, Berlin , Budimpešta) pri priznanih tujih profesorjih (Hofman, Adolf Loos, Martin Dulfer, Hans Poelzig, Peter Behrens, Ernst May, Le Corbusier). Ti so prinašali nove ideje, ki so se nato z delom mlajše generacije arhitektov širile tudi v regionalna središča (npr. Split, Zadar; Reka, Sušak...), v Istro, Dalmacijo in celo na otoke (Hvar, Krk, Koločep, Lopud).

Avtorica v tej uvodni študiji raziskuje razvojne faze moderne arhitekture in urbanizma v Zagrebu in drugih regionalnih središčih (Osijek, Vukovar, Split), tudi tistih pod italijansko oblastjo (Rijeka, Istra, Zadar). Podrobno analizira in vrednoti delo posameznih arhitektov v lokalnem okolju in njihov prispevek k uveljavitvi moderne arhitekture v nacionalnem in širšem jugoslovanskem prostoru. Podrobno dokumentira sodelovanje hrvaških arhitektov na mednarodnih in domačih natečajih ter domačih in mednarodnih razstavah in ocenjuje njihov pomen za promocijo nove funkcionalistične arhitekture. Pri tem posebej pozorno obravnava ne le razvoj arhitekture, pač pa tudi prispevek arhitektov k urbanističnem planiranju, njihov odnos do kulturne dediščine, opisuje stanovanjsko problematiko, arhitekturno tipologijo itd. Analizira in interpretira različne umetnostne šole, umetniške skupine in njihove manifeste in govori o recepciji nove arhitekture v domači javnosti in njenih odmevih v tuji literaturi.

V drugem delu uvodne študije Internacionalizacija hrvatske arhitektonske avantgarde avtorica raziskuje in analizira prodiranje idej modernega gibanja v hrvatsko arhitekturo, sprejemanje načel CIAM in njihovo razširjanje preko knjižnih publikacij in revij, ki so izhajale na Hrvaškem in tudi širše v Jugoslaviji, pa tudi razširjanje prepoznavnosti moderne hrvaške arhitekture v tujini preko sodobnih tujih revij. Zelo podrobno osvetljuje mednarodne povezave hrvaških arhitektov s sodobnimi tujimi šolami in arhitekti, ki jih dokumentira z arhivskimi viri, in mednarodno udejstvovanje hrvaških arhitektov na kongresih, natečajih in mednarodnih razstavah. Natančno dokumentira sodelovanje hrvaških arhitektov na kongresih CIAM, njihove prispevke in predstavitve v novih strokovnih časopisih v Jugoslaviji (Arhitektura, Ljubljana, Građevinski vjesnik) ter objave njihovih del v tujih revijah in časopisih (npr. Architecture d'Aujourd'hui, La Cite, Revue d'architecture et d'urbanisme, Urbanistica...) in knjigah (A. Sartoris, Gli elementi dell'architettura funzionale, Milano 1932, ), sodelovanje na mednarodnih razstavah (npr. Paris 1925, 1937..) ter ilustrira njihova dela z izbirnimi načrti, originalnimi fotografijami in arhivskimi viri.

V katalogu je predstavljenih 100 najpomembnejših del hrvaške moderne arhitekture z vseh delov Hrvaške, od Osijeka in Vukovarja, preko osrednje Hrvaške z Zagrebom, do Istre in Dalmacije. Vsako o teh del je predstavljeno z osnovnimi podatki o avtorju, letom načrta, letom izgradnje, z izčrpno bibliografijo ter dokumentirano z arhivskimi viri. Vsako delo je natančno opisano in ovrednoteno v kontekstu moderne hrvaške in evropske arhitekture in bogato ilustrirano z načrti, originalnimi in aktualnimi fotografijami.

Študiji je dodana izčrpna domača in tuja bibliografija, originalne fotografije in načrti iz domačih in tujih revij. Knjiga je bogato ilustrirana, opremljena z indeksom imen in indeksom krajev.

Izjemno poznavanje tematike, bogata in podrobna dokumentacija, zbrana ne samo doma, pač pa tudi v tujih arhivih in knjižnicah, dajeta knjigi edinstven pomen in posebno vrednost. Knjiga je po mojem vedenju prvi in najbolj poglobljen zgodovinski pregled moderne arhitekture v prostoru bivše Jugoslavije med obema vojnama in je zato pomembna ne samo za hrvaško arhitekturno zgodovino, pač pa tudi za raziskovalce izven nje, še posebej za slovensko arhitekturno in umetnostno zgodovino. Angleški prevod njen pomen še povečuje, in knjigo naredi dostopno tudi širši, mednarodni strokovni javnosti, ki prav zaradi jezikovnih problemov kulturno in arhitekturno dediščino srednjeevropskih narodov izjemno slabo pozna in je zato tudi ne uvršča v večje monografske preglede evropske arhitekture.
_________
Recenzija je bila napisana za časopis Kvartal (Kronika povijesti umjetnosti u Hrvatskoj), IV-4-2007, ki ga izdaja Institut za povijest umjetnosti Zagreb

 na vrh

Komentar
ime
email
naslov komentarja
vpisite niz iz  stolpca
 

Komentarji odražajo mnenja in stališča uporabnikov Trajekta. Možnost komentiranja je namenjena spodbujanju javne debate in odzivom na članke. Uredništvo si pridržuje pravico krajšanja komentarjev, ki presegajo 1000 znakov. Uredništvo si pridržuje pravico odstranitve komentarjev v primeru, da so žaljivi, spodbujajo kakršnokoli nestrpnost ali napeljujejo na kriminalna dejanja. Za vsebino komentarjev uredništvo ne odgovarja.
Moderna arhitektura u Hrvatskoj 1930-ih

Darja Radović Mahečić
Institut za povijest umetnosti, Školska knjiga, Zagreb 2007



na vrh