info akcije magazine id mail english
NoviceFotoNapovednikBranjeLinkiArhiv novic
7. 11. 2003

Koliko in kako je prostor del razvojne vizije Slovenije?

Tatjana Rener
Najbrž se bo marsikdo strinjal, da je v javnosti veliko premalo govora, pisanja o prostorski problematiki. Poglobljeni članki o urejanju prostora, ki bi bili primerljivi z drugimi temami, so redki in nedvomno odsevajo vrednostno stanje sedanje slovenske družbe. Tudi v razprave o nacionalnih interesih države Slovenije se praviloma vključujejo ekonomisti, sociologi, obramboslovci, skoraj v celoti nepokrit pa ostaja pomen prostora in to kljub temu, da so značilnosti "teritorija", poleg jezika, prav gotovo temeljni kamen ne samo identitete, pač pa so naša glavna primerjalna prednost pred sosedi. Zato bi prostor morali kar najbolj skrbno upravljati in varovati.

Kakšno mesto bo Slovenija zavzela v bodoči evropski integraciji ni mogoče opredeliti, če nimamo jasnih usmeritev, kakšni želimo biti znotraj svojih meja.

Razmere na področju prostorskega planiranja terjajo poglobljeno analizo in takojšnje ukrepanje. V strokovnih krogih s prostorskega področja je sicer večkrat slišati, da je za "prostorske probleme" krivo dejstvo, da v Sloveniji nimamo opredeljenih širših ciljev. Hiter pregled krovnih državnih razvojnih aktov, kot so Državni razvojni program in Strategija gospodarskega razvoja pove prav nasprotno. Država je določila strateške cilje in med njimi je posebej izpostavila trajnostni razvoj. Sprejetih je še cela vrsta sektorskih in regionalnih strategij. Vse povzemajo "popularno" terminologijo in določajo vizije. Zadrege z odsotnostjo širših ciljev torej ne bi smelo biti.

Problem pa je znanje povezano s temi cilji oziroma stopnja identifikacije z njimi. Najvišji predstavniki oblasti vsi po vrsti izražajo nujnost in potrebo določitve skupnih razvojnih ciljev Slovenije po vstopu v EU. Sprašujemo se čigavi so potem že zapisani strateški cilji, vizija razvoja v sprejetih razvojnih dokumentih? Ali to pomeni, da smo jih oblikovali in sprejeli le zaradi izpolnjevanja zahtev EU in ne zaradi nas samih?

Med strateškimi dokumenti države so doslej res manjkale specifične prioritete namenjene razvoju prostora. Manjko naj bi zapolnila težko pričakovana Strategija prostorskega razvoja Slovenije. Poenostavljeno rečeno: če je prostor posoda za vse dejavnosti, bi Strategija prostorskega razvoja Slovenije nedvomno morala biti eden najpomembnejših dokumentov države, v katerem bi država končno določila skupne in dolgoročne prostorske cilje za naslednjih deset do dvajset let. Slovenski prostor bi ta dokument moral vzeti kot izhodišče in sredstvo za uresničevanje drugih razvojnih politik.

Kljub temu, da je slovenska prostorska strategija nastajala kar dolgih 11 let, iz nje ni mogoče razbrati jasne prostorske vizije slovenskega prostora, niti ciljev, niti oprijemljivih ukrepov. Prostorska strategija je časovno neomejena, spreminjala se bo kadarkoli bo nekdo izrazil potrebo po tem. Zaradi svoje ohlapnosti in težnje po neskončni fleksibilnosti in prilagajanju dnevnim potrebam to ni strategija v pravem pomenu besede, amapak zgolj eden od dokumentov s takim imenom, ki jih je pač potrebno imeti. Strategija brez jasnega poslanstva pomeni še eno izgubljeno priložnost za Slovenijo, da bi sprejela natančne usmeritve za izkoriščanje svojih največjih primerjalnih prednosti, da bi usmerila javni denar v uresničitev tistih ciljev, s katerimi bi se dvignila na višji nivo v evropskem kontekstu.

Prostorska strategija sicer vsebuje veliko kvalitetnih strokovnih podlag, ki pa žal niso prevedene v skupne merljive cilje. To je po svoje razumljivo, saj je za to potrebno med vsemi udeleženci doseči konsenz. Prav dogovor in uskalditev pa sta najpomembnejša dosežka v nekem obdobju. Narava prostora zahteva široko vključitev akterjev in ogromno usklajevanja na različnih ravneh. Brez razvitih mehanizmov prostorskega planiranja je nemogoče spodbuditi potrebne aktivnosti, s katerimi bi lahko usmerili razpoložljive vire in s katerimi bi hitreje začeli revitalizirati ter prestrukturirati slovenski poselitveni prostor.

Le jasna pot lahko sproži, motivira skupnost k naporom postati konkurenčnejši od svojih sosedov

Problem neusklajenosti strateških izhodišč in razvojne vizije se kaže na nižjih nivojih. Nazoren primer spremljamo v Lipici. Vlada je že januarja letos sprejela Program Varstva in razvoja, s katerim je določila, da mora postati Kobilarna Lipica živa svetovno znana kobilarna za vzrejo lipicanca. Program še ni prešel v izvedbeno - prostorsko obliko lokacijskega načrta, s pomočjo katerega bi sploh lahko razpravljali o konkretnem prostoru in temah kot so dostopi, poti, pašniki, na katerih se vrši in načrtuje dejavnost konjereje. Še preden je sploh možno strokovno ugotoviti, kaj kobilarna potrebuje ne samo za svoj razvoj, pač pa celo za sam obstoj, bi radi kar z zakonom posegli v prostor in ga razparcelirali med uporabnike, ki s konjerejo nimajo nič.

Naslednji primer je spreminjanje zakona o Triglavskem narodnem parku. V predlogu novega zakona prvi trije členi deklarirajo razvoj edinega nacionalnega parka skladno z njegovim poslanstvom, vsi ostali členi pa dopuščajo toliko izjem, da bi bilo, v kolikor bi bil tak zakon sprejet, možno zgraditi praktično karkoli in kjerkoli.

Oba primera prikazujeta, kako strateške cilje uresničujemo v praksi, v vsakdanjem življenju. »Trajnostni« razvoj, v zadnjem času pogosto imenovan tudi »vzdržen« razvoj, ostaja le na nivoju verbalnega manipuliranja, na operativni ravni ga ni več, preprosto ga zamenjajo »druge vrste razvoja«.

Samo po sebi se ponuja vprašanje, kdo je odgovoren za takšno situacijo? Pogosto je slišati mnenje, da se odločitve, ki vplivajo na urejanje prostora, sprejemajo v politiki; nekako v tem smislu: mi smo stroka in s tem nimamo nič. Dejstvo pa je, da vse, o čemer odloča politika, pripravijo strokovnjaki z imenom in priimkom ter nazivom institucije.

Sprejemanje aktov s področja urejanja prostora pa tudi aktov, ki posredno vplivajo na prostor pomeni odločanje v imenu vseh. Enkrat manj, drugič bolj, ti akti zadevajo nas vse – državljane – javno dobro, zato je proces nastajanja teh aktov odraz prevladujočega vrednostnega sistema in vzpostavljenih odnosov v družbi in s tem tudi odraz stopnje resnične demokracije.

Vključevanje stroke in splošne javnosti je predpogoj za doseganje dobrih političnih odločitev. Zato bi moral biti cilj nosilcev prostorskega planiranja osredotočen na sam proces nastajanja aktov. V tem proscesu bi morali dovolj zgodaj pritegniti k sodelovanju vse vpletene, od prebivalstva, strokovnjakov, predstavnikov različnih interesov in vsekakor tudi politike. V kolikor bi omogočili izražanje interesov, razpravo in argumentacijo že v zgodnjih fazah nastajanja aktov, bi končni predlogi na politični mizi lahko že izražali večjo stopnjo konsenza neke skupnosti. Politične odločitve bi imele za seboj realno soglasje javnega interesa. Seveda je izvajanje takega procesa zahtevno in s tem tudi dražje, nedvomno pa bi z njim dokazali naprednost naše družbe in zrelost odnosov, za kar nam ne bi smelo biti žal vložiti bistveno več denarja. A kaj ko naš vrednostni sistem takega »razkošja« za področje prostora ne potrebuje, kar pa seveda ne velja za številna druga področja.

Pa nazaj k »prostorcem«. Prostorska stroka je odmaknjena in razen redkih posameznikov molči. Molči o spremembah zakona o Triglavskem narodnem parku, spet z izjemami, ker očitno smatra, da je prostor TNP-ja zgolj v domeni naravovarstvenikov. Tako tudi v primeru mrzličnega iskanja lokacij za vetrne elektrarne sploh ni zaslediti celovite prostorske argumentacije, kolikšen delež električne energije bo Slovenija pridobila in kaj le-ta pomeni v odnosu do trajno izgubljene kulturne krajine. Vzpostavila se je nekakšna Pro&Contra med proizvajalci električne energije in naravovarstveniki, kot da obstajajo le-ti. Izpostavljeni naravovarstveniki se oklepajo ptičje direktive, problem pa je vsekakor širši – prostorski, saj bomo z vetrnicami posegli v še redke nedotaknjene predele, katerih vrednost je nujno meriti še s čim drugim, razen s pridobljenimi kilovati. V sicer dokaj obsežnih prispevkih, v medijih ni zaslediti še drugih alternativnih možnosti, s katerimi bi morebiti isto količino elektrike pridobili na kateri drug način, ki bi bil za konkreten slovenski prostor, ki meri vsega skupaj nekaj čez 20.000 km2, manj škodljiv. Morebiti bi zgolj s sistemskimi ukrepi privarčevali celo več električne energije kot jo bo uspela proizvesti celotna vetrna industrija skupaj.

Vetrne elektrarne so tipičen primer, kako se zaradi ohlapnosti strateških prostorskih ciljev na nacionalni ravni, razprava o ozkih - kratkoročnih interesih prenaša na nižjo - lokalno raven, kjer se uveljavlja pred skupnimi dolgoročnimi interesi. In to navkljub nedavno sprejeti deklaraciji ministrov odgovornih za regionalno planiranje , iz 45-ih držav članic Sveta Evrope (CEMAT, Ljubljanska deklaracija) in katere podpisnica je tudi Slovenija. Deklaracija posebej poudarja pomen celovitega prostorsko načrtovalskega pristopa in zagotavljanje ustreznega ravnotežja med varovanjem in razvojem območij z izjemnimi naravnimi in kulturnimi vrednotami ter naravnimi viri.

Tudi nedavna javna razprava o Strategiji prostorskega razvoja Slovenije je potrdila, da se posledice odsotnosti prostorskega planiranja zadnjih 10 let izražajo v apatičnosti strokovne javnosti do sprejemanja pomembnih prostorskih aktov, kar potrjuje že znano ugotovitev, da prostorsko planiranje v Sloveniji nima vloge ki bi jo moralo imeti.

Neskončna prilagodljivost ni znak naprednosti in inovativnosti

Tako zdaj nastaja nekakšen vtis o naprednosti »prilagodljivo gibkega prostorskega planiranja in urbanizma«. Seveda na napačni ravni. Ni prav, da strateški dokumenti na najvišji ravni ne povedo, kaj so najvišje vrednote slovenskega prostora in ni prav, da so te vrednote v končni fazi predmet ozkih pogajanj med različnimi uporabniki - to bi morala biti naloga strateških dokumentov.

Na koncu lahko ugotovimo, da prostorska stroka ne izvršuje svojega poslanstva. Kajti morala bi se organizirati in poseči v proces oblikovanja prostorskih zakonov in aktov, s čimer bi tudi postala razpoznavna. Kakšno je poslanstvo društev, zbornice, kakšno je poslanstvo Fakultete za arhitekturo?! Javni interes pravzaprav nima skrbnika, zato skupne, javne investicije močno zaostajajo za uresničevanjem parcialnih interesov, ki pa seveda ne potrebujejo dolgoročnih planov, še najmanj urbanističnih.

Ali to pomeni, da smo kot družba in stroka pristali na »tiranijo malih odločitev« kot je povedal znani svetovni krajinar, na enem izmed kongresov v Sloveniji. »Če boste tako nadaljevali, boste v 10-ih letih podobni predmestjem večine svetovnih metropol, vaša krajina se sploh ne bo več razlikovala«, je še dejal Carl Steinitz s Harvarda.

Tudi Jean McCollister je v Sobotni prilogi Dela v svojih pogledih na Slovenijo zapisala, da se zdi, da Slovenija nima višjega cilja ali vizije od utapljanja v neopaznosti in nerazpoznavnosti. Prevajalka, ki živi med Slovenijo in Ameriko, je natančno povzela stanje duha. Zato ni čudno, da postaja Slovenija vedno bolj razpoznavna po prevelikih in številnih nakupovalnih centrih ter brezštevilnih modnih kavarnicah, ki zrastejo sredi »ničesar«.

Zdi se, da delamo velike korake naprej, tako v razvojnem smislu kot v demokratičnih odnosih, v resnici pa samo žagamo vejo, na kateri sedimo - edino primerjalno prednost Slovenije - specifičnost, raznolikost in relativno ohranjenost prostora.
_____________________________________________
Tatjana Rener je regionalni koordinator v Štanjelski pisarni agencije Republike Slovenije za regionalni razvoj, ki pokriva sodelovanje z Italijo. Pred tem je delala na področju urbanizma v Ajdovščini. Po izobrazbi je arhitektka.

 na vrh

Komentar
ime
email
naslov komentarja
vpisite niz iz  stolpca
 

Anton Kožar
Brez naslova, 10.11. 2003, 10:16

Spoštovani!

Vabim vas v Portorož, 13. in 14.11.2003, www.gzs.si pod Združenje za poslovanje z nepremičninami, na 14. redni letni posvet o nepremičninah. Tam lahko vplivate na končni komunike, ki ga bomo poslali vsem medijem 14.11.o3, v petek ob 14h. Dolg bo 3-4 strani in vsaj en odstavek moramo posvetiti prostorskemu planiranju. Vsebino lahko predlagate: vendar kratko in razumljivo ter udarno.

Lp.

Anton Kožar, sekretar Združenja za poslovanje z nepremičninami.


Komentarji odražajo mnenja in stališča uporabnikov Trajekta. Možnost komentiranja je namenjena spodbujanju javne debate in odzivom na članke. Uredništvo si pridržuje pravico krajšanja komentarjev, ki presegajo 1000 znakov. Uredništvo si pridržuje pravico odstranitve komentarjev v primeru, da so žaljivi, spodbujajo kakršnokoli nestrpnost ali napeljujejo na kriminalna dejanja. Za vsebino komentarjev uredništvo ne odgovarja.

Značilnosti "teritorija" so , poleg jezika, prav gotovo temeljni kamen, ne samo identitete, pač pa so naša glavna primerjalna prednost pred sosedi. Prostorska strategija sicer vsebuje veliko kvalitetnih strokovnih podlag, ki pa žal niso prevedene v skupne merljive cilje. Gravitacijska jajca iz grafičnih prilog SPRS.


Še preden je sploh možno strokovno ugotoviti, kaj kobilarna v Lipici potrebuje ne samo za svoj razvoj, pač pa celo za sam obstoj, bi radi kar z zakonom posegli v prostor in ga razparcelirali med uporabnike, ki s konjerejo nimajo nič. Dnevnik, 19. september 2003.


V predlogu novega zakona o Triglavskem narodnem parku prvi trije členi deklarirajo razvoj edinega nacionalnega parka skladno z njegovim poslanstvom, vsi ostali členi pa dopuščajo toliko izjem, da bi bilo, v kolikor bi bil tak zakon sprejet, možno zgraditi praktično karkoli in kjerkoli.


V primeru mrzličnega iskanja lokacij za vetrne elektrarne sploh ni zaslediti celovite prostorske argumentacije, kolikšen delež električne energije bo Slovenija pridobila in kaj le-ta pomeni v odnosu do trajno izgubljene kulturne krajine.


Z vetrnicami bomo posegli v še redke nedotaknjene predele, katerih vrednost je nujno meriti še s čim drugim, razen s pridobljenimi kilovati.


Podpis ljubljanske deklaracije na konferenci evropskih ministrov, odgovornih za regionalno planiranje CEMAT. Deklaracija posebej poudarja pomen celovitega prostorsko načrtovalskega pristopa in zagotavljanje ustreznega ravnotežja med varovanjem in razvojem območij z izjemnimi naravnimi in kulturnimi vrednotami ter naravnimi viri.


Zdi se, da delamo velike korake naprej, tako v razvojnem smislu kot v demokratičnih odnosih, v resnici pa samo žagamo vejo, na kateri sedimo - edino primerjalno prednost Slovenije - specifičnost, raznolikost in relativno ohranjenost prostora. Kras. (Foto: Igor Maher)
na vrh