info akcije magazine id mail english
NoviceFotoNapovednikBranjeLinkiArhiv novic
5. 1. 2009

Dobovišek: Kako arhitekte poučevati konstrukcijo?

Uredništvo
Oktobra 2008 je bilo na ljubljanski Fakulteti za arhitekturo mednarodno srečanje profesorjev, ki na različnih evropskih arhitekturnih šolah poučujejo konstrukcije. Srečanje je organiziral. prof. Borut Dobovišek, dolgoletni predavatelj na ljubljanski fakulteti in zatem v Berlinu. Intervju s prof. Doboviškom kaže njegove poglede na sodobno in za študente zanimivo podajanje konstrukcijskega znanja.

V študiju arhitekture so cilji in podajanje konstrukcijskih predmetov (mehanika, dimenzioniranje, zasnova) v osnovi različni od tistih pri gradbeništvu: poenostavljeno povedano gradbeniki spoznavajo matematične postopke za analizo podanih konstrukcij, arhitekti pa naj bi se usposabljali za snovanje novih. Pri arhitektih je bistveno posredovanje razumevanja konstrukcij in vzpodbujanje kreativnosti. Pri gradbenikih ni predmetov, ki bi se neposredno posvečali kreiranju konstrukcij, predpostavlja pa se, da podrobno poznavanje postopkov analize zagotavlja tudi kreativnost pri zasnovi. Tak ovinek bi bil pri arhitektih nesmiseln.

Pri arhitektih naj bi se razumevanje delovanja konstrukcij in kreativnost vzgajala na neposreden način. To je za pedagoški kader zelo zahtevna naloga, mnogo enostavneje je podajati računske postopke in navajati zahteve iz predpisov, kot pa “učiti” kreativnost. Tematika konstrukcij je za večino študentov v osnovi neprivlačna, le iznajdljivost predavatelja in posebni prijemi, pred vsem pa veselje do pedagoškega dela jo lahko naredijo zanimivo in privlačno, kar je tudi pogoj za uspeh.

O vsem tem je razmišljal prof. Curt Siegel (avtor knjige “Strukturformen”) in l. 1967 v Karlsruheju organiziral prvo “Posvetovanje arhitekturnih profesorjev za konstrukcije iz nemško govorečih dežel”. Ideja je obrodila bogate sadove, udeležba predavateljev se je razširila od Norveške, Danske, Belgije, Nizozemske in Švice, do Avstrije, Slovenije in Hrvaške. Posvetovanja so vsako leto izmenično na različnih univerzah, l. 1982 je bilo posvetovanje v Ljubljani, kjer je potekalo tudi letošnje 42. srečanje. Glavna tema srečanja je izmenjava izkušenj in idej o študiju konstrukcij na arhitekturi in predstavitev posebnosti tako v pedagoškem procesu, kot v praksi. Iz zgodovinskih razlogov in praktičnosti potekajo srečanja v nemškem jeziku, po potrebi tudi v angleščini. Ta srečanja so edinstvena med univerzitetnimi pedagogi, kar prav gotovo priča o specifičnosti obravnavanega študija.

Prof. Borut Dobovišek se je redno udeleževal posvetovanj od začetka svojega dela na ljubljanski Fakulteti za arhitekturo. Sodelovanje je bilo obojestransko zelo plodno in je v veliki meri vplivalo na posodobitve pri njegovem pedagoškem delu. Na drugi strani pa so tudi mnoge šole po Evropi povzele kar nekaj njegovih - naših idej.

Trajekt: Profesor Dobovišek, k vabilu na javni del simpozija ste priložili pojasnilo v obliki odgovora na vprašanje: »Zakaj Mednarodni simpozij profesorjev za konstrukcije na arhitekturnih šolah?«. Prepričani smo, da bi morala tematika zanimati tudi študente arhitekture na Ljubljanski univerzi, ki jim je naša spletna stran namenjena. Zato dovolite, da Vam postavimo nekaj vprašanj. Najprej nas seveda zanima, kako je simpozij uspel?

Borut Dobovišek: Mislim, da je bilo srečanje poučno, zanimivo in družabno prijetno. Simpozij je po odzivih udeležencev uspel. Udeležilo se ga je 18 tujih profesorjev s spremstvom, štirje med njimi so letos sodelovali prvič. Večina jih je bila prvič v Sloveniji in bili so navdušeni nad Ljubljano, Plečnikom (ogled je vodil dr. Prelovšek) in nad Škocjanskimi jamami.

V strokovnem dela simpozija nas je najprej pozdravila rektorica na Univerzi, nato so potekala posvetovanja o novitetah in problemih na posameznih univerzah. Popoldanski del je potekal na FA in je bil namenjen tudi javnosti (študentov, kljub obvestilu, žal ni bilo). Razpisano temo o uporabi računalnikov pri študiju konstrukcij je obravnavalo šest profesorjev, po diskusiji so sledili še prispevki iz prakse. Dogovorjeno je bilo, da bo naslednji simpozij v Gradcu in l. 2010 v Zagrebu.

Trajekt: Šestindvajset let ste uvajali ljubljanske študente arhitekture v svet konstrukcij in nato še tri leta v Berlinu. Kako gledate danes na to dobo?

Borut Dobovišek: Ta doba je res kar dolga, predolga za opis, poskusil jo bom na kratko preleteti. Že kot demonstrator sem konec 50. let pri osnovah statike in trdnosti za arhitekte spoznaval njihov način razmišljanja in snov, ki so jo morali osvojiti. Nato sem v več kot desetih letih prakse in sodelovanja z arhitekti pri natečajih prihajal do spoznanja, da bi bile tako v študiju gradbeništva kot pri spoznavanju konstrukcij pri arhitektih dobrodošle izboljšave.

O študiju gradbeništva lahko povem, da sem še danes hvaležen tistim profesorjem, ki so nas navajali na logično mišljenje in teh je bilo več pri teoretskih predmetih. Od enciklopedičnega znanja, ki smo ga morali osvojiti, mi je v praksi koristil le manjši del. Žal tekom študija nismo reševali kreativnih nalog, kjer bi bilo potrebno inventivno razmišljanje. Na vajah smo praviloma vadili naučene računske postopke na podanih konstrukcijah. To se tudi v dobi računalnikov v glavnem ni spremenilo. Na žalost je študij gradbeništva takšen še danes po vsej Evropi, računalniki so samo olajšali računanje in omogočili analizo bolj zapletenih sistemov.

Pri arhitekturi so se potrebe po spremembah pojavile hitreje. Nekako do srede šestdesetih let je po vseh Evropi veljalo, naj bo arhitekt usposobljen sam statično preveriti manjšo zgradbo. Posredovanje takega »ozkotirnega« znanja je bilo prepuščeno gradbenikom, ti pa so s svojim načinom pouka in s prevelikim poudarkom na računanju arhitekte prepričali, da so zanje konstrukcije nerazumljive. Še danes se posledično najdejo profesorji arhitekture, ki pošiljajo študente na konzultacije k statikom tudi pri idejnih zasnovah enostavnih objektov, češ da se sami na statiko ne spoznajo.

Razvoj tehnike, novi materiali, novi konstrukcijski sistemi, pred vsem pa razvoj računalništva omogočajo dandanes zgradbe in konstrukcije, o katerih pred nekaj desetletji nismo niti sanjali. In tu prihaja do nesmisla: arhitekti z manj znanja o konstrukcijah snujejo nove in pogosto zapletene sisteme, gradbeniki pa jih samo servisirajo s preverjanjem njihovih zamisli. Pri tem pogosto ponosni, da so sposobni izračunati in ojačati še tako slabo zamišljen sistem.

Seveda bi bilo idealno, da bi »statik« sodeloval že na samem začetku zasnove, zlasti če je sposoben kreativno razmišljati. Ni pa nič narobe, celo potrebno je, da arhitekt razume delovanje konstrukcij in jih je sposoben sam zasnovati. Za timsko delo pa je važno, da se med seboj razumeta in lahko skupaj ustvarjata. (Tu mi prihaja na misel očitek, ki sem ga pred leti slišal od kolega s Fakultete za gradbeništvo, češ da na arhitekturi usposabljamo študente tudi za naloge, ki bi morale biti rezervirane samo za gradbenike!)
Moj pogled na preteklo dobo in na prihodnost je torej tak, da je vedno treba slediti razvoju in mu prilagajati delo na šoli.

Trajekt: Na začetku svoje pedagoške dejavnosti ste korenito spremenili učne programe in tudi pozneje ste uvajali novosti, kot so modelne vaje, računalniške simulacije in drugo. Ali bi v podobni vlogi tudi danes kaj spremenili?

Borut Dobovišek: Kot rečeno, bi skušal dosledno slediti razvoju. Že sam naziv predmeta je v nemško govorečih deželah Nauk o konstrukcijah (Tragwerkslehre, TWL 1,2,3,4 ), s čemer se namenoma izognejo pojmom mehanika, dimenzioniranje in konstruiranje, poudarja se kreativnost in ne računanje postopkov. Bojim se, da pri nas nazivi predmetov vplivajo na vsebino in na izpitne teme (pojem konstruiranje sicer zajema tudi snovanje konstrukcij, vendar pa preveč spominja na risanje detajlov in armature).

Važnejša od imen sta seveda vsebina in izvajanje predmetov. Lahko vam opišem nekaj izkušenj iz svojega dela na TU v Berlinu. Tam sem leta 1999 prevzel predmeta TWL 1 in TWL 2 v prvem letniku, kar je odgovarjalo našim Osnovam tehniške mehanike. Pred tem so na TU natisnili nemški prevod naših skript OTM, tako da je bila vsebina enaka. Med svojim dveletnim izvajanjem predmeta sem sproti pripravljal predavanja v PowerPoint in nadomeščal skice iz skript z računalniškimi animacijami. Tako so bila predavanja zanimivejša in pretok informacij popolnejši. S PowerPointom so tako nastajala nova, sodobnejša skripta*). Vsebina predavanj in vaje so bile iste kot pri OTM v Ljubljani, le da je bila zadnja snov o statično nedoločenih konstrukcijah podana le informativno in ni bila zahtevana na izpitih. Vmes smo tudi v Berlinu izvajali modelne vaje. Vsebine prvih dveh semestrov tudi danes ne bi spreminjal.

Vsebina predmetov TWL 3 in TWL 4 so bili različni tipi konstrukcij iz lesa, jekla, betona, vrvi, stekla, kompozitov, tkanin itd. Pri teh predmetih nisem bil udeležen, poznano mi pa je, da so bile na predavanjih predstavljene značilnosti in posebnosti posameznih gradiv in tipov konstrukcij, da pa se niso predavali in zahtevali podrobni postopki dimenzioniranja posameznih materialov. Vaje so bile usmerjene v kreativnost pri zasnovi konstrukcij s prikazom na modelih in z zagovorom predlagane zasnove.

V višjih letnikih so bili izbirni predmeti. Pri predmetu Zasnova konstrukcij s pomočjo računalnika sem predaval isto snov, kot pri nas pri OGM. Študentje pa so s pomočjo računalnika snovali različne konstrukcije na skupno temo, kot pri nas pri OGM in ZK. Računskih vaj na temo statično nedoločenih konstrukcij, potresnih sil in podobnega nismo izvajali in tudi na izpitih nismo zahtevali.

Člani katedre za konstrukcije smo sodelovali tudi v seminarjih. Naloge so se reševale v skupinah od tri do pet udeležencev. Dvakrat v semestru je vsaka skupino javno razlagala svoje delo in ga izpostavila kritiki, pri vsakem zagovoru je bil udeležen tudi vsaj en član naše katedre. Bilo nas je skupaj z asistenti devet in ti javni zagovori so bili glede na to, da je v letnikih tudi do tristo študentov, časovno in kondicijsko zelo zahtevni. So pa precej pripomogli k uspešnemu študiju.

Če bi torej danes stal pred nalogo organizirati študij, bi ga organiziral podobno, kot v Berlinu. Seveda pa bi bil to zopet le začetek in spremembe bi gotovo sledile. Na letošnjem simpoziju je bilo prikazano nekaj zanimivih primerov, kjer so študenti gradili realne konstrukcije, npr. iz praznih plastičnih steklenic za Coca-Colo in pri tem spoznavali delovanje lupinskih konstrukcij in pomembnosti prave zasnove celote in detajlov.

Trajekt: Naše prejšnje vprašanje je vsebovalo konjunktiv. Kdo pa je po Vašem mnenju danes odgovoren za razvoj predmetov?

Borut Dobovišek: Mislim, da je odgovorno kar vodstvo fakultete. Ob tem pa moram omeniti nekatere okolnosti. Pri nas in povsod po svetu velja načelo, da je za vsebino predmeta odgovoren profesor, da je glede tega avtonomen. Zato je v ustaljenih razmerah vmešavanje kolegov v delo nekega profesorja neobičajno. So pa razlike med razmerami pri nas in drugod po Evropi velike. Posamezna študijska področja vodijo na univerzah katedre. Posamezno katedro vodi profesor, izbran na javnem razpisu. Na tak razpis se po Evropi javi več deset kandidatov (tudi preko petdeset in iz različnih držav), ki poleg kvalifikacij predložijo tudi plan za svoje delo. Komisije, katerih člani so iz različnih univerz, izberejo nekaj po njihovem mnenju najustreznejših kandidatov, ki potem javno predstavijo svoj pogled na delo in razvoj področja. Izbrani profesor prevzame na ta način javno obvezo, da bo vodil katedro po zastavljeni poti in postane odgovoren za delo vseh sodelavcev katedre (torej tudi vseh kolegov, ki so člani katedre). Pa tudi pri takem situ se včasih izkaže, da izbrani kandidat ne izpolnjuje pričakovanj. Zato se vse več profesorskih mest razpisuje za omejeno dobo, po kateri se je možno seveda na razpis ponovno prijaviti.

Pri nas so razmere očitno drugačne. Za asistentsko mesto je pogosto težko najti dobrega kandidata ali pa je kandidat že pripravljen iz bližnje okolice. Ker pa asistentska mesta niso časovno omejena (v Nemčiji je mogoča nastavitev za največ pet let brez možnosti podaljšanja), prerastejo asistenti praviloma v profesorje, seveda brez pravega izbora. Dokler sem bil jaz v Ljubljani aktiven, tudi katedre niso delovale. Spoštovalo pa se je pravilo nevmešavanja na tuje področje. Tako je delal vsak, kar je hotel in bojim se, da je tudi danes tako. Obstoji sicer nekaj korektivov, ki pa niso vedno izrabljeni. Tako bi se po mojem mnenju in v skladu z nekaterimi članki zadnjega časa morala pri ponovnih izvolitvah v naziv v večji meri upoštevati kvaliteta pedagoškega dela, ne pa samo objave v tujini, kamor štejejo sedaj npr. tudi balkanske države. Pa tudi študentje bi lahko v anketah, pri reelekcijah in v senatu s svojimi zahtevami pripomogli k višji kvaliteti pouka, pri čemer upam, da se bodo zastopniki študentov zavzeli za kvaliteto pouka in ne le za zmanjšanje obveznosti.

Vprašali ste me, kdo naj bi bil odgovoren za razvoj predmetov. Vodstvo fakultete je po mojem mnenju odgovorno za celoten učni program. S tega vrha prehaja odgovornost za posamezna področja na katedre. Največja pa je seveda odgovornost posameznega profesorja. Zahteve študentov gredo pri nepriljubljenih predmetih lahko tudi v smer zmanjševanja zahtevnosti.

Moje izkušnje pri organiziranju simpozija niso bile vzpodbudne. Pravega navdušenja za izvedbo simpozija v Ljubljani fakulteta ni pokazala, simpozij ji je bil bolj v breme kot v korist. Popoldanski odprti del je bil namenjen študentom in diskusiji o predmetih. Vendar študentov praktično ni bilo. To je lahko poledica manj primernega časa (začetek semestra, petek popoldne), lahko pa je tudi znak nezanimanja za te predmete. Če velja to drugo, perspektive niso rožnate.

Nadaljevanje in intervju v celoti:
>>Intervju Trajekt-Dobovisek (*.pdf 125 kB)

*) Vsebino predavanj prof. Doboviška TWL 1 in TWL 2 iz leta 2000, TU Berlin (brez možnosti animacije) si je mogoče ogledati na :
>>Vsebina predavanj TWL 1
>>Vsebina predavanj TWL 2

 na vrh

Komentar
ime
email
naslov komentarja
vpisite niz iz  stolpca
 

Anin
lok, 5.1. 2009, 15:24

Spoštovani Borut, veseli me, da niste obupali nad mladimi. Končno razumem, kaj ste hoteli od mene na izpitu. Če verjamete ali pa ne, sedaj poučujem statiko. Včasih je bil zakon Salvadori, danes so pa 3D modeli. Važno je, da se vizualizira. Dokler so sile v loku je vse v redu, problem je, ko poči tetiva.

Komentarji odražajo mnenja in stališča uporabnikov Trajekta. Možnost komentiranja je namenjena spodbujanju javne debate in odzivom na članke. Uredništvo si pridržuje pravico krajšanja komentarjev, ki presegajo 1000 znakov. Uredništvo si pridržuje pravico odstranitve komentarjev v primeru, da so žaljivi, spodbujajo kakršnokoli nestrpnost ali napeljujejo na kriminalna dejanja. Za vsebino komentarjev uredništvo ne odgovarja.
Celotni intervju:
>>Intervju Trajekt-Dobovisek (*.pdf 125 kB)



Karlsruhe, TU: Konstrukcija iz plastenk Coca Cole
Prof. Matthias Pfeifer



Karlsruhe, TU: Konstrukcija iz plastenk Coca Cole
Prof. Matthias Pfeifer



Karlsruhe, TU: Konstrukcija iz plastenk Coca Cole
Prof. Matthias Pfeifer



Karlsruhe, TU: Konstrukcija iz plastenk Coca Cole - vmesni poskus (zaradi problemov z detajli oblika ni popolna)
Prof. Matthias Pfeifer



Karlsruhe, TU: Konstrukcija iz plastenk Coca Cole - končna varianta
Prof. Matthias Pfeifer



Karlsruhe, TU: Poskus konstrukcije stolpov
Prof. Matthias Pfeifer



ITE: Izdelava lesene konstrukcije
Prof. Harald Kloft in Andreas Trummer



ITE: Konstrukcijski poskusi na prostem
Prof. Harald Kloft in Andreas Trummer



ITE: Izdelava lesene konstrukcije
Prof. Harald Kloft in Andreas Trummer



ITE: Izdelava lesene konstrukcije
Prof. Harald Kloft in Andreas Trummer



ITE: Izdelava lesene konstrukcije
Prof. Harald Kloft in Andreas Trummer



ITE: Izdelava lesene konstrukcije
Prof. Harald Kloft in Andreas Trummer


na vrh