info akcije magazine id mail english
NoviceFotoNapovednikBranjeLinkiArhiv novic
25. 3. 2009

Ob slovesu od arhitektke Marte Ivanšek

Martina Malešič
V 89. letu starosti je umrla arhitektka Marta Ivanšek. Slovenski javnosti je bil bolj poznan njen mož France Ivanšek, ki nas je zapustil pred dvema letoma. Z vsem spoštovanjem do njegovega dela pa je potrebno opozoriti tudi na Martin prispevek v njunem sodelovanju, ki je bil bistven, a pogostokrat spregledan. Oba sta bila pionirja na področju stanovanjske gradnje, zaslužna za razvoj arhitekturne stroke in dosledna zagovornika arhitekture, ki sledi potrebam svojega uporabnika.

Marta Ivanšek, rojena Ravnikar leta 1920, je bila že od majhnega v stiku z arhitekturo. Odraščala je namreč ob starejšemu bratu, arhitektu Edvardu Ravnikarju, ki je vplival tudi na njeno odločitev, da bo študirala arhitekturo pri prof. Plečniku. Študij je zaključila leta 1951, po diplomi pa se je zaposlila v trgovini Dom na Cankarjevi ulici v Ljubljani, ki jo je tudi opremila. Že med študijem je začela strokovno sodelovati s Francetom Ivanškom, prvič na Gospodarski razstavi istrskega okrožja v Kopru leta 1950, v katero je bila vključena študentska ekipa oddelka za arhitekturo pod vodstvom profesorja Ravnikarja. France je Marto uvajal tudi v lastno uredniško delo. Že leta 1951 sta spravila na svet 1. številko revije Arhitekt, tako pomembne za utemeljitev arhitekture kot samostojne stroke. Dokončno sta začela delati skupaj po povratku s Švedske, kamor sta leta 1954 odšla na petletno delo.

Sprva sta se zaposlila na Urbanističnem inštitutu, kjer sta razvila oddelek za stanovanjsko raziskovanje. Kmalu sta inštitut zapustila in ustanovila lastni biro Studio za stanovanje in opremo, kasneje preimenovan v Ambient, ki v spremenjeni zasedbi deluje še danes. Njuno delo je na podlagi švedskih vzorcev ter seveda lastnih nazorov temeljilo na cilju po dosegu boljšega bivanjskega okolja za vse ljudi. Zato sta delovala predvsem na področju stanovanjske gradnje. Lotevala sta se je z različnimi pristopi, z raziskovanjem, ozaveščanjem oz. vzgojo in projektiranjem. Martina vloga je bila pri tem izredno pomembna. Pri vseh stanovanjskih anketnih raziskavah, ki sta jih izvedla, je Marta vodila celotno terensko organizacijsko delo z anketarji. Skupaj s Francetom je zasnovala in izpeljala tečaje Barva in oblika, ki so bili namenjeni arhitektom in oblikovalcem, ter razstavi Pogrnjena miza (1962) in Sodobna oprema (1964) . Tudi pri projektiranju naselja Murgle je bil njen delež nepogrešljiv, vse od sodelovanja pri izdelavi natečajnega projekta iz leta 1965 kot tudi pri izdelavi projektov hiš, zlasti v III. fazi naselja. Dejavna je bila tudi pri vseh ostalih Francetovih projektih za stanovanjska naselja in notranjo opremo. Ključna pa je bila njena vloga pri razstavno-prodajnem salonu Interier na Mestnem trgu v Ljubljani, ki je slovenskemu tržišču prvič ponudil večjo in boljšo izbiro notranje opreme. Po Francetovih besedah je bil on sicer glava salona, Marta pa njegovo srce, ki mu je s svojim vsakodnevnim delom od jutra do večera dajala tisti privlačni šarm, ki so ga ljudje tako cenili. Poleg tega je oblikovala celo nekaj prodajnih izdelkov. Tudi pri vseh projektih za starejše je bil njen delež bistven, posebno na področju kompleksne notranje opreme domov, saj je bilo to njena domena vse od prve opreme doma na Taboru (1965), ki je pomenil začetek humanejše podobe domov upokojencev pri nas, pa vse do doma na Koleziji v letu 1982.

V strokovni javnosti je bil pod skupnimi projekti prevečkrat naveden le France. Tudi nagrade, kot je Plečnikova nagrada za Murgle ali pa nagrada mesta Ljubljane za Interier, je po večini prejemal le sam. Le švedska nagrada Ikea je bila podarjena obema. S poglobljenim pregledom dela arhitektov Ivanšek pa se razjasni pogled na obojestranskost zaslug. France je bil pobudnik in organizator z neusahljivim virom idej in moči za utemeljevanje lastnega prav. Izredno dejaven je bil tudi kot pisec in urednik. Medtem ko je bila Marta, ki je sicer ostajala v ozadju, ustvarjalnejši pol njune naveze, ki se je ukvarjal predvsem z notranjo opremo. Oba pa sta v končnem prispevala v skupno delo, ki ga nikakor ne moremo ločevati, saj je bilo v celoti plod obojestranskega sodelovanja, izmenjanih misli in pogovorov. Temu je pritrdil tudi sam Ivanšek, ko je v pismu Petru Krečiču dne 16.5.1989 zapisal: „Vse moje delo od najine poroke leta 1951 je tako tesno povezano z Marto in njenim sodelovanjem v obliki razgovorov ali prevzema bremena velikega dela skupnih nalog, da bi brez nje sploh ne mogel narediti vsega, kar sem naredil.”

 na vrh

Komentar
ime
email
naslov komentarja
vpisite niz iz  stolpca
 

marko
Brez naslova, 25.3. 2009, 13:33

Zanimivo, da mora nekdo umreti, da se o njem spregovori. Kako že: "Vse dobro o mrtvih".... ne res se premalo ve o njunem ustvarjanju, Murgle so še vedno edinstven koncept v Ljubljani, je pa vprašanje, če bi se bil danes še kdo na Mestu pripravljen lotiti takega urbanizma, preveč se namreč špekulira z zemljišči. Na vsak način spoštovanja vredna arhitekta, znana po etični drži.

Komentarji odražajo mnenja in stališča uporabnikov Trajekta. Možnost komentiranja je namenjena spodbujanju javne debate in odzivom na članke. Uredništvo si pridržuje pravico krajšanja komentarjev, ki presegajo 1000 znakov. Uredništvo si pridržuje pravico odstranitve komentarjev v primeru, da so žaljivi, spodbujajo kakršnokoli nestrpnost ali napeljujejo na kriminalna dejanja. Za vsebino komentarjev uredništvo ne odgovarja.






Notranja oprema Doma upokojencev na Taboru
Vir: Arhiv DU Tabor


na vrh