info akcije magazine id mail english
NoviceFotoNapovednikBranjeLinkiArhiv novic
8. 12. 2003

Tudi v kvaliteti arhitekture se zrcali koruptivna praksa

Matevž Čelik
Društvo arhitektov Ljubljana je že v maju vladni Urad za preprečevanje korupcije zaprosilo za mnenje o upravičenosti sprejemanja provizij, ki jih arhitektom izplačujejo določeni izvajalci in dobavitelji gradbenih proizvodov. Mnenje urada si zdaj lahko preberete na spletnih straneh DAL. Iz zadnjih nastopov direktorja vladnega Urada za preprečevanje korupcije, Boštjana Penka, smo lahko jasno razbrali, da so postopki, ki jim je podvrženo načrtovanje arhitekture in urejanje prostora še posebej izpostavljeni korupciji. V oddaji 24 ur na POP TV 26. oktobra 2003 je bil Penko povsem nedvoumen. Povedal je, da se po njihovih informacijah veliko korupcije pojavlja na področju javnih naročil in med drugim izpostavil tista javna naročila, ki se tičejo gradbeništva, urbanizma in prostorskega načrtovanja. Kar tretjina javnih naročil naj bi bila sporna.

Vendar je preganjanje korupcije v postopkih javnih naročil po Penkovem mnenju še posebej težavno, saj gre pri zakonu o javnih naročilih za koruptivna dejanja, ki s stališča prava predstavljajo zgolj prekršek. Za tovrstnimi prekrški pa tičijo nepotizem, favoriziranje "prijateljskih" ponudnikov, predhodni dogovori, razpisi pisani na kožo točno določenim ponudnikom… Da se vpleteni zlahka pustijo zapeljati v tovrstne prekrške si je moč enostavno pojasniti, saj se nanašajo na najpomembnejša državna in občinska vlaganja, posle, ob katerih se obrne veliko denarja. Ne gre pa za klasično podkupovanje, temveč veliko bolj sofisticirana koruptivna dejanja. V številnih od teh postopkov ni moč najti protipravnih dejanj, saj gre le za iskanje lukenj v zakonih. Posebej zaskrbljujoče pa je, da se tega pogosto lotevajo prav ljudje na visokih javnih položajih, ki naj bi bili zgled tega, kako je potrebno ravnati v duhu predpisov.

Vse to se seveda zrcali v grajenem okolju in prostorski kulturi. Veliko temno senco na prostor tudi tu meče mešetarjenje z javnimi naročili, ki smo mu pogosto priča pri podeljevanju poslov arhitekturnim pisarnam, pa najsi gre za nedosledno izpeljane natečajne in razpisne postopke ali pa cefranje izvedbenih projektov. To je vsekakor tudi posledica dejstva, da so javni naložbeniki precej slabo opremljeni s kadrom za vodenje investicij in le to največkrat zaupajo prekaljenim "starim mačkom" v podjetjih, ki se ukvarjajo z inženiringom. "Stari mački" povečini neizkušene in preobremenjene sogovornike v državnih in občinskih ustanovah zlahka vodijo za nos. Najhuje je, da smo pri tem priča siromašenju novih javnih zgradb (denimo šolskih objektov), ki poteka pod krinko takoimenovanih "racionalizacij", za katerimi se pogosto skrivajo prav prekrški o katerih govori direktor Urada za preprečevanje korupcije. "Racionalizacije" vplivajo tudi na kvaliteto vodenja projektov. Temu smo bili priča letošnjo jesen ob pričetku šolskega leta, ko v številnih šolah in telovadnicah, ki niso bile pravočasno dokončane, niso mogli pričeti s poukom. Krivde tu vsekakor ne gre iskati v počasnih izvajalcih.

Če nadaljujemo na primeru šolskih objektov: Dela na omenjenih projektih so se zavlekla in gradbena podjetja so bila prisiljena prilagoditi svoje terminske plane in logistiko novim razmeram. To pa je tudi konkreten primer, kako korupcija zmanjšuje tudi konkurenčnost slovenskega gospodarstva, na kar opozarja Urad za preprečevanje korupcije. Slaba konkurenčnost zasebnih gospodarskih vlagateljev se zrcali tudi v njihovih vlaganjih. Začaran krog je sklenjen in to je tudi v prostoru nedvoumno opazno.

S preprečevanjem korupcije se je treba ukvarjati. Da bi se razmere na področju prostora izboljšale tudi z izkoreninjenjem korupcije v občinskih upravah meni kar 16 odstotkov tistih, ki so izpolnili Trajektovo anketo o prostorski kulturi prejšnji mesec. Dejstvo je, da se arhitektura vedno nanaša na določeno realnost in operativna praksa v prostoru je bistveno odvisna od politične prakse.

Da pa pri koruptivnih dejanjih niso izjema niti arhitekturne in druge načrtovalske pisarne, lahko sklepamo tudi iz izjave Boštjana Penka v Mladininem intervjuju z začetka novembra, kjer pravi, da so mala podjetja (kamor lahko štejemo skoraj vse arhitekturne in prostorsko načrtovalske pisarne v Sloveniji) večkrat žrtve koruptivnih postopkov, ker so pogosto prisiljena sodelovati v koruptivnih praksah, če želijo priti do zadovoljivih pogojev poslovanja. Iz odgovora Urada za preprečevanje korupcije Društvu arhitektov Ljubljana pa lahko razberemo, da je ima karakteristike koruptivne prakse tudi sprejemanje provizij. Pravno ga je moč opredeliti kot nelojalno konkurenco in zlorabo prevladujočega položaja. Ob tem pa gre tudi za kršitve Moralnega kodeksa arhitektov, saj arhitekt ne sme ne ponuditi ne prevzeti storitev za nižjo ceno kot je določena s ceniki, niti ne sme pristati na nobeno odločitev v svoji projektni dokumentaciji, ponudbi izvajalca ali dobavitelja, ki bi bila povezana s finančnimi koristmi njega samega ali njegove projektne organizacije.

Zato se je potrebno zavedati, da je poleg provizij tudi različne plačane ekskurzije in pogostitve, ki jih prirejajo proizvajalci gradbenih proizvodov mogoče smatrati kot mehkejšo obliko podkupovanja. Podobna praksa je znana iz zdravniških krogov, kjer proizvajalci farmacevtskih izdelkov na enak način skušajo vplivati na zdravnike, da bi predpisovali njihova zdravila.


Več:
DAL / Mnenje o upravičenosti sprejemanja provizij
Mladina / Slovenija kot Italija, 10.11.2003
24ur.com / Penko o korupcji v Sloveniji, 2.12.2003

 na vrh

Komentar
ime
email
naslov komentarja
vpisite niz iz  stolpca
 

Ira Zorko
Vizije ali provizije?, 9.12. 2003, 20:09

Pred kratkim me je gradbeni poslovnež prepričeval da mi kot arhitektu po logiki stvari pripada dolocen procent vrednosti v stavbo vgrajenega materijala v obliki provizij, ki naj bi jih dobil od izbranega proizvajalca. Govoril mi je da sem nor ce tega ne sprejmem, da rusim uteceno prakso in da brez tega, zgolj s placilom za projekt, to da zagotovo ve, ne bom mogel preziveti. S prepricevanjem o slednjem, na zalost, ne pri meni in ne pri kom drugem, ki poklicno prakso jemlje odgovorno in resno, ne bi imel tezjega dela, vendar sem ga moral ustaviti. Svoboden arhitektov izbor gradiva glede na ponujeno ceno in kvaliteto je nujen in predstavlja edino primerno nagrado za proizvajalca, ki je upravicil njegova pricakovanja in zaupanje. Zakaj bi moral nekdo, ki se je s potrudil, da je razvil primerno kvaliteto za konkurencno ceno za ta svoj napor nekomu se posebej placevati?
Ustvarjalni poklici, ki ustvarjajo veliko dodano vrednost (o tem, da bi bilo trajnostno modreje kot njo obdavciti posrednistvo in potrosnjo kdaj drugic) bi v druzbi, se posebej pri porabah javnih sredstev morali pravzaprav uzivati privilegij, kar ne pomeni nic bisveno drugega kot vecjo zaupanje in odgovornost zaradi katere pa seveda ne bi smeli trpeti pomanjkanja. S primernim polozajem v druzbi lahko namrec posledicno spodbudijo inovativnost in razvoj na vseh podrocjih, ki se na njihovo ustvarjalno delo tako in drugace navezujejo. Teh navezav in druzbenih posledic pa je v nasem poklicu resnicno veliko. Ali smo arhitekti za taksno vlogo v družbi dovolj izobrazeni je seveda veliko vprasanje za naso šolo. Brez vizije, pravi prijatelj Janko Rožič, vladajo provizije in to je natancno tisto kar izgubljamo s sprejamnjem podkupnine: ustvarjalno svobodo in eticno odgovornost.

Ira Zorko


Maja
vsi enaki, eni drugacni, 11.12. 2003, 10:18

Stvari so še slabše. Ni res, da samo projektanti jemljejo za samoumevne različne ugodnosti, ki jim jih ponujajo izvajalci. Res je tudi, da sami podobno ravnajo na pram upravi, ki se temu ne zna odločno upreti. Tako je krog sklenjen in vsakemu gre svoje. Ravnanje odmeva med "navadnimi smrtniki" in čeprav se o aferah piše bolj malo in se jih redko povsem razišče, je splošno prepričanje o kupljivosti na našem strokovnem področju zelo razširjeno. Najmanj kar je, smo si verjetno pripravljeni priznati vsi: dogaja se več kot se piše, marsikaj je obveljalo kar za običaj.
Vprašanje seveda je, kako se v takih razmerah počutimo in kaj z etičnimi standardi hočemo. Smo veseli, ker imamo, kot medicina v opreki s farmacijo, možnosti vleči stranske ugodnosti iz naslova profesionalnosti? Politika zaenkrat temu ne oporeka pretirano. S čim naj si stroka zgradi ugled in kakšen ugled bi pravzarpav naj imela. Je možno ugled nečesa tako zmuzljivega sploh načrtovati? Zdi se, da so vse razprave o omajanem ugledu stroke doma na lastnem vrtu in je tema zrela za razpravo.


r. benda
Javni razpisi so boljši od natečajev ???, 16.12. 2003, 02:03

Zdi se, da je to jasno vsem, predvsem pa se kaže v zadnjem času. Še nadavno je organizator javnega natečaja oznanil rezultate v najbolj branih časnikih, danes pa jih skrije v obvestilo, da so rezultati objavljeni na domači strani IZS. Tam so seveda res predstavljeni, strokovna javnost to tako ali tako ve, ostalih pa takšna novica najbrž ne prepriča. Predstavitev nagrajenih rešitev je prepuščena samopromociji avtorjev, ki lahko le tako približajo dobro arhitekturo javnosti. Glede na to, da država na veliko gradi, je slabo če ljudstvo o tem nič ne ve. Slabo je tudi, če je "breme" dobre arhitekture le na plečih zasebnikov. Dobra arhitektura javnih prostorov bi morala biti nacionalni interes, njena promocija pa ravno tako.
Omenjeno ravnanje nas privede na misel, da so morda celo arhitektom natečaji odveč. Čemu sicer vse nepodeljene prve nagrade, deljena mesta in podobne reči? Seveda neodločen izid natečaja pušča odprte možnosti tudi za nearhitekturne spretnosti arhitektov predvsem pa naročnikov. Investitorjem, ki so primorani razpisovati nepredvidljive natečaje je veliko ljubša utečena oblika pridobivanja ponudb - javni razpis. Ugaja jim megla in širok maneverski prostor, ki ga ta ponuja: razpis napišeš nekomu na kožo, projektante dobiš po tržni ceni in - ne nazadnje, ohraniš prepotrebno strahospoštovanje, ki je za birokrate v državnih institucijah simptomatično. In že smo na področju, kjer je gospod Penko pravilno zaznal korupcijo. Dobronamerno verjamem, da so mnoge napake v pri pripravi natečajev posledica nerodnosti, žiriranje pa bi moralo potekati neoporečno. Korupcija? Ne?


Komentarji odražajo mnenja in stališča uporabnikov Trajekta. Možnost komentiranja je namenjena spodbujanju javne debate in odzivom na članke. Uredništvo si pridržuje pravico krajšanja komentarjev, ki presegajo 1000 znakov. Uredništvo si pridržuje pravico odstranitve komentarjev v primeru, da so žaljivi, spodbujajo kakršnokoli nestrpnost ali napeljujejo na kriminalna dejanja. Za vsebino komentarjev uredništvo ne odgovarja.


na vrh