info akcije magazine id mail english
NoviceFotoNapovednikBranjeLinkiArhiv novic
9. 6. 2009

Kdaj se bo zavrtelo kolesje v Mariboru?

Matevž Čelik
Bodo čez dobri dve leti tudi v kulturni prestolnici Maribor lahko tako zadovoljni kot so letos v Linzu? Bosta mariborski župan in vlada organizacijskemu telesu, o usanovitvi katerega se pogajata, sposobna dati proste roke, da bo lahko ustvarilo kakovosten in privlačen program? Katere od projektov je sploh mogoče uresničiti v kratkem času, ki je še ostal?

Sklep vlade, da za kulturno prestolnico 2012 predlaga Maribor je bil sprejet že maja 2007. Do poletja 2008, ko je župan Kangler imenoval začasni sekretariat kulturne prestolnice, je minilo več kot leto dni. Delo začasnega sekretariata je bilo očem javnosti skrito do letošnjega marca, ko je bil izbranim povabljenim v mariborskem gledališču ob spremljavi opernih arij in številnih govorov predstavljen prostorski scenarij kulturne prestolnice. Večina Mariborčanov, tako kot ostala Slovenija, je v zvezi s kulturno prestolnico deležna občasnih novic v medijih. Tako so lahko izvedeli, da je komisija v Bruslju zahtevala, da Maribor dopolni prijavo s konkretnim finančnim načrtom ter se osredotoči na osrednje teme, da program ne bo preveč razpršen. Po novici, da je bila dodatna dokumentacija potrjena in Maribor uradno imenovan za kulturno prestolnico, v zvezi s kulturno prestolnico lahko sledimo občasnim poročanjem o pogajanjih med vlado in Mariborom o pravni obliki organizacijskega telesa, ki bo vodilo investicije in program.

Na konferenci EPK - Ustvarjalna mesta, ki jo je v mariborski univerzitetni knjižnici konec maja organiziral Britanski svet je bilo med kulturnimi ustvarjalci in producenti zaznati veliko nezadovoljstva in nemoči. Začasni sekretariat EPK, ki je poprijel za delo sredi lanskega leta, je do letošnje pomladi res uspel izdelati dopolnjeno prijavo. Z njegovo začasno funkcijo in za javnost zaprtimi aktivnostmi pa se je v tem dolgem času okrog kulturne prestolnice Maribor spletlo ozračje provizoričnosti, med ljudmi pa se je pričel porajati občutek izključenosti. Upanje, da bi kulturno prestolnico lahko soustvarjali tudi sami je že skoraj splahnelo.

Čeprav je bil osrednji gost konference svetovalec evropske komisije Franco Bianchini, ki je pred dvema letoma v kandidaturi podprl prav Maribor, med redkimi prisotnimi (z nekaj izjemami) ni bilo niti članov začasnega sekretariata niti odgovornih občinskih funkcionarjev. Tako je tudi Bianchini s prisotnimi lahko delil občutek odrinjenosti od dogajanja v občinskih pisarnah in svoj obisk zaključil z besedami, da "je tu situacija tako težka, da bi nekdo moral prevzeti politično tveganje." Kot je dejal, "je probleme neučinkovitosti – celo mešanico različnih problemov, potrebno artikulirati v neko kampanjo, preden bo za Maribor prepozno". Po njegovem v primeru Maribora ne gre več za upravljanje kulturne prestolnice, temveč za politiko in na politični problem je potrebno odgovoriti s politično akcijo.

Čas, ki neusmiljeno teče, v Mariboru nagovarja k razumnosti, kar pomeni predvsem, da se politiki morajo odreči prisvajanju tega dogodka na način, da bi ga sami kreirali in nastavljali odgovorne. Samo, če bodo kulturno prestolnico predali v roke kulturnim menedžerjem, ustvarjalcem, ustanovam, prebivalcem, se bodo po koncu leta 2012 lahko pohvalili z novimi pridobitvami. In novo pozitivno izkušnjo. Tudi zanimive in pomembne projekte je v dveh letih in pol še mogoče zgraditi. Linz je natečaj za novi Center Ars Electronica razpisal dobri dve leti pred otvoritvijo. Vendar je že štiri leta pred tem izvedel tudi razpis za umetniškega direktorja in na to mesto imenoval izkušenega züriškega kulturnega menedžerja, Martina Hellerja.

Predvsem neprestanim poseganjem politikov v strukturo organizacijskega telesa kulturne prestolnice je pripisati krivdo, da bo ambiciozen 155 mio evrov vreden program investicij v Pecsu v veliki meri ostal neizveden. Direktorja kulturne prestolnice so zamenjali skoraj vsako leto in z vsakim odstavljenim je seveda odšlo več pomembnih sodelavcev. Tudi v Vilniusu so bile, kot je razbrati, eskapade politikov v kulturno prestolnico škodljive, če ne skoraj katastrofalne. Kulturnega doganjanja sicer ne more uničiti nobena nesposobna politika. Lahko pa neprijetno kvari vzdušje z dokazovanjem svoje pomembnosti in moči, namesto da bi dajala in omogočala.

Do leta 2010 je še dve leti in pol. Čeprav med tistimi, ki redno spremljajo kulturne prestolnice prevladuje občutek, da je Maribor zapravil že preveč časa za formalnosti, je to lahko tudi čisto dovolj časa, da se leta 2012 kaj zgodi. Motivacija v mestu je še vedno velika in če bodo politiki zmožni dovolj modrosti in bodo spustili projekt kulturne prestolnice iz svojih pisarn, se kolesje kaj hitro lahko prične vrteti.


Več:
>>Maribor 2012 (Kjer sicer ne izveste nič novega...)
>>Franco Bianchini / Maribor, 22.05.2009 (*.mp3)

 na vrh

Komentar
ime
email
naslov komentarja
vpisite niz iz  stolpca
 

Komentarji odražajo mnenja in stališča uporabnikov Trajekta. Možnost komentiranja je namenjena spodbujanju javne debate in odzivom na članke. Uredništvo si pridržuje pravico krajšanja komentarjev, ki presegajo 1000 znakov. Uredništvo si pridržuje pravico odstranitve komentarjev v primeru, da so žaljivi, spodbujajo kakršnokoli nestrpnost ali napeljujejo na kriminalna dejanja. Za vsebino komentarjev uredništvo ne odgovarja.
Maribor 2012
(Kjer sicer ne izveste nič novega...)
Franco Bianchini
Maribor, 22.05.2009 (*.mp3)








na vrh